VSL Sodba I Cp 131/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.931,93 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, ki jih mora plačati v korist proračuna RS na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (TRR) št.: SI56 0110-0637-0421-877, sklic 00800370106218, koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp ..., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 164.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 3.448,47 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je nastala škoda, ker ni mogel oddajati apartmajev v hiši. Za to škodo odgovarja toženec, ki se ni držal dogovora, da bo potem, ko mu bo tožnik vrnil posojilo, poskrbel za prenos lastništva te hiše od hrvaške državljanke in prijateljice toženca I. S. nazaj na tožnika. Tožnik je namreč v zavarovanje posojila prenesel lastništvo na nepremičnini na I. S., ker se toženec ni mogel vpisati kot zastavni upnik, ker ni imel hrvaškega državljanstva. Toženec se je zavezal takoj po vrniti posojila urediti prenos lastninske pravice nazaj na tožnika, vendar tega ni storil. Šele leta 2016 je tožnik pridobil pravico do oddajanja nepremičnine, ko se je na hrvaškem spremenil zakon, ki mu je dopuščal opravljanje gostinske dejavnosti, saj je pred tem veljal zakon, ki je dopuščal opravljanje gostinskih dejavnosti le lastniku nepremičnine, kar pa tožnik ni bil zaradi ravnanja toženca. Sodišče tega dejstva pri odločitvi ni upoštevalo. Zmotna je tudi odločitev o odmeri pravdnih stroškov, ker sodišče ni upoštevalo, da je toženec upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato se stroški odmerijo le v višini polovice vrednosti odvetniške storitve in da je upravičenec za prejem plačila teh stroškov proračun RS in ne toženec.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prostovoljno in brez prisile 24. 1. 2003 podpisal posojilno pogodbo z I. S. in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katere je bila lastninska pravica na nepremičnini prenesena na I. S. Ta pogodba je bila s sodbo hrvaškega sodišča razveljavljena, kakor tudi sporazum o zavarovanju terjatve. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vse od podpisa te pogodbe vedel, da pogodba nima pravnega učinka in da je dejanski zastavni upnik v konkretnem primeru toženec in ne I. S., odločilno pa je dejstvo, da je tožnik želel zastaviti predmetno nepremičnino in na ta način omejiti svoja razpolagalna upravičenja, ki so mu pripadala kot lastniku nepremičnine. Sodišče prve stopnje zato pravilno zaključuje, da je tožnik izrazil voljo, da se nepremičnina obremeni, s tem pa je privolil v škodo, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Prvi odstavek 140. člena Obligacijskega zakonika namreč določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil.

5V zvezi s pritožbenimi trditvami, da se toženec ni držal dogovora in po vrnitvi posojila ni uredil prenosa lastninske pravice na nepremičnini nazaj na tožnika in glede spremembe hrvaške zakonodaje glede pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti in s tem povezanim oddajanjem nepremičnine, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razlogov, ker tožnik ni obvestil toženca glede kršitve pravice v zvezi z razpolaganjem z nepremičnino, prav tako pa ni izkazal, da je nepremičnina ustrezala pogojem za oddajanje v najem. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba tudi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da tožnik ni dokazal namere oziroma možnosti za oddajanje nepremičnine v spornem obdobju in da je nepremičnina ustrezala pogojem za oddajanje v najem. Nenazadnje iz pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z I. S., izhaja dogovor, da tožnik tudi po prenosu lastninske pravice na nepremičnini na I. S., lahko še naprej uporablja nepremičnino.

6Tožencu je bila v tem postopku dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po Odvetniški tarifi. Pooblaščenec toženca je tako upravičen: do nagrade za odgovor na tožbo v višini 800 točk, za prvo pripravljalno vlogo 800 točk, za drugo pripravljalno vlogo 600 točk, za prvi narok 800 točk, za drugi narok 400 točk in za urnino 50 točk, kar je skupaj 3450 točk oziroma 1.583,55 EUR glede na vrednost odvetniške točke, ki je 0,459. Temu znesku je treba dodati še 22% za DDV (348,38 EUR), tako da je odvetnik toženca upravičen do nagrade v skupni višini 1.931,93 EUR. Tožnik mora plačati stroške toženca v korist proračuna Republike Slovenije, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča.

7Pritožbeni razlogi so bili delno utemeljeni, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8Tožnik je glede na obseg izpodbijanja s pritožbo uspel le v neznatnem delu in še to le glede pravdnih stroškov, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.