VSM sodba I Cp 144/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahtevala, da odpravi napake na hlevskem objektu turistično rekreacijskega centra „zaton“ v Petanjcih v skladu z izrecnimi zahtevami, izhajajočimi iz izreka, zavrnilo pa je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval, da mu v 15 dneh plača odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 52.561,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V točki II izreka je tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne 3.303,88 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo napačno odločitev, saj s svojim tožbenim zahtevkom ni prekludirana. Kot nesporno priznava dejstvo, da je v letu 2009 pridobila mnenje izvedenca T.Č. z dne 14. 11. 2009, a se ne strinja s posrednim, „izkustveno nerazumljivim“ zaključkom sodišča prve stopnje, da naj s tem mnenjem ne bi seznanila toženke in nadzornega organa S.H. Nasprotno, tožnik je takoj po prejemu seznanil toženko in S.H., a so ga zavedli, da v konkretnem primeru ne gre za zamakanje, ampak za kondenz, ki je nastal zaradi neizvedbe sistema prezračevanja, kar bo prenehalo, ko se bodo špranje zamašile s prahom in mahom. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne določa pisne oblike za obvestilo o napaki, tako da lahko naročnik veljavno izpolni obveznost obvestiti podjemnika o napaki tudi z ustnim obvestilom, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Sicer pa je med strankama nesporno, da je tožnik o napaki toženko prvič obvestil že v letu 2007, torej nemudoma, ko je opazil, da prihaja do zamakanja strehe. Tožnik je kot laik dobroverno sledil zagotovilom toženke, saj ga je o tem prepričeval tudi z njegove strani angažiran nadzorni organ. Zaradi tega vse do leta 2014, ko je pridobil mnenje krovca Š., tožnik ni mogel oceniti, da so napake na objektu take, da zadevajo solidnost gradnje. Vse do leta 2014 tožnik ni vedel, da vzrok za napako izvira iz sfere toženke, le-ta pa ga je ves čas zavajala, da svojega jamčevalnega zahtevka ne bi mogel pravočasno uveljaviti, zaradi česar izpodbijana odločitev ni pravilna. Ker je izvedenec Č. izdelal splošno mnenje, konkretne ugotovitve pa je podal šele krovec Š., sodišče prve stopnje ne more zaključiti, da je tožnik zaradi mnenja izvedenca Č. zamudil rok. To mnenje namreč ne vsebuje ugotovitev zakaj naj bi streha zamakala. Nadalje tožnik meni, da je toženka opustila dolžno skrbnost, saj bi ga o možnosti zamakanja strehe morala kot dober strokovnjak opozoriti že ob izvedbi projekta. Prav tako je, glede na določbo 75. člena Posebnih gradbenih uzanc(v nadaljevanju PGU), izvajalec dolžan v skladu s pravili stroke preizkusiti pravilnost tehničnih rešitev v tehnični dokumentaciji in naročnika opozoriti na napake, ki jih opazi. Iz izpovedb S.H. in A.Š. sicer izhaja, da naj bi tožnika opozarjala, da je potrebno vgraditi prezračevanje, vendar tožnik tega dejstva ni nikoli pripoznal kot resničnega. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke in se do tega v sodbi ni opredelilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepojasnjeno, prav tako pa sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po mnenju tožnika sta izpolnjeni obe alternativni predpostavki iz določbe tretjega odstavka 663. člena OZ, zaradi tega je napačen zaključek sodišča, da je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom prekludiran. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo določb Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki določajo daljše roke uveljavljanja napak. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo izpovedbe priče B.M., zaradi česar obstojijo nasprotja med razlogi sodbe in dokazi oziroma listinami in izpovedbami priče ter je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, zaradi česar so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbe prič ter o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi zapisniki oziroma prepisi, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa ne sodi v to kršitev. Te kršitve tudi ne predstavlja očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe ni povzelo izpovedbe priče B.M. (tožnikovega sina), saj se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dovolj obširno in toliko celovito opredelilo o pravno pomembnih dejstvih in izvedenih dokazih, da je s podanimi razlogi pravilnost odločitve možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izrecno izpostavilo, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje ta dokaz ni relevanten. Ugotovljeno dejansko stanje temelji na ostalih dokazih, ki so podlaga za sprejeto odločitev in kar bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta leta 2005 sklenili gradbeno pogodbo št. 12/2005, s katero je toženka prevzela izgradnjo hleva za konje brez upravnega dela zgradbe, da je bil objekt končan 11. 12. 2005 in zapisniško prevzet 1. 2. 2006. Da bi ugotovil, kaj je vzrok zamakanja, je tožnik v letu 2009 angažiral sodnega izvedenca T.Č., ki je izvedensko mnenje izdelal 14. 11. 2009, nato pa je v letu 2014 angažiral krovca Š., da bi ugotovil vzrok zamakanja. Tožnik je na toženko naslovil reklamacijo oziroma dopis, s katerim jo je obvestil o zamakanju 28. 2. 2014, tožbo pa je vložil 12. 1. 2015. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženka dela opravila v skladu s projektom, ali so bili odmiki od pogodbe v skladu s predpisi, ali prihaja do zamakanja strehe oziroma le do nabiranja kondenza in ali je to posledica tožnikovih posegov v kritino.

8Ker je toženka ugovarjala, da je tožnik prepozno vložil tožbo in je s tožbenim zahtevkom prekludiran, se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo s tem vprašanjem. Pravilno je odločalo na podlagi določb OZ, ki urejajo gradbeno pogodbo, saj je predmet spora pravilnost izvedbe strehe na hlevu za konje ter je pri jamčevanju za napake strehe potrebno upoštevati deset letni rok, ki se nanaša na solidnost gradnje in je določen v prvem odstavku 662. člena OZ (1).

9Odgovornost izvajalca ali projektanta za napake v solidnosti gradnje je posebna vrsta odgovornosti za napake objekta, kjer je predviden daljši, deset letni jamčevalni rok, prav tako pa je podaljšan tudi rok za obvestilo o napaki, in sicer mora naročnik o napaki obvestiti izvajalca v roku šestih mesecev od takrat, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo (prvi odstavek 663. člena OZ).(2) Glede na drugi odstavek 663. člena OZ, pravica naročnika nasproti izvajalcu iz njegove odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je izvajalca o napaki obvestil. To pomeni, da mora naročnik v roku enega leta sodno uveljavljati svoje pravice (jamčevalne zahtevke), sicer te pravice prenehajo. Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka izvajalčeve odgovornosti za napako in hkrati predpostavka za uveljavljanje naročnikovih jamčevalnih zahtevkov. Zaradi tega imata šestmesečni in enoletni rok naravo prekluzivnega roka. Šestmesečni rok za obvestilo o napaki začne teči, ko je napaka odkrita oziroma ko jo naročnik odkrije. Če naročnik izvajalca v roku šest mesecev ne obvesti o napaki, izvajalčeva odgovornost za to napako preneha, naročnik pa od njega tudi ne more več uveljavljati jamčevalnih zahtevkov.(3)

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, je bila gradnja objekta končana 11. 12. 2005, objekt pa prevzet 1. 2. 2006, kot izhaja iz zapisnika o kvalitetnem in finančnem prevzemu izvršenih del. Tožnik je delo prevzel, tekom postopka pa ni niti navajal, niti dokazoval, da bi prevzem del zavrnil zaradi neustrezne izvedbe ali da bi že ob prevzemu objekta obstajal kakšen problem ali se pojavil dvom v pravilno izvedbo del. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na to, da ga toženka v skladu s 75. členom PGU ni opozorila na napake, ki jih je opazila oziroma bi jih morala opaziti, saj tekom postopka na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, da bi s strani tožnika zatrjevane napake obstajale že v času prevzema in bi ga mogla toženka nanje opozoriti. Prav tako tožnik ni izkazal, da se napaka nanaša na dejstva, ki so bila toženki znana oziroma ji niso mogla ostati neznana.

11Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik že približno dve leti po zaključku del vedel za možnost, da prihaja do zamakanja zaradi neizvedenega prezračevanja. Tožnikovo izpovedbo o obvestitvi o zamakanju je potrdila priča S.H., ki je izvajal nadzor pri gradnji in je izpovedal, da ga je tožnik približno dve leti po zaključku del obvestil o zamakanju, on pa mu je povedal, da gre verjetno za rosenje, ker ni bilo izvedeno prezračevanje. Čeprav iz pritožbe izhaja, da tožnik ni pripoznal za resničnega dejstva, da sta ga S.H. in A.Š. opozarjala, da bi bilo potrebno vgraditi prezračevanje, je bilo tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, da prezračevanje v objektu dejansko ni bilo izvedeno.

12Tožnik je nato, ker so se težave z vlago v objektu ponavljale, leta 2009 angažiral sodnega izvedenca T.Č., da bi ugotovil, kaj je vzrok zamakanja. Izvedenec je mnenje izdelal 14. 11. 2009 in sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tožnik najkasneje s tem mnenjem seznanjen z napako in je najkasneje s tem dnem pričel teči šestmesečni rok za uveljavljanje napake. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je s tem v zvezi „izkustveno nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnik z mnenjem izvedenca T.Č. ne bi seznanil toženke in nadzornega organa S.H.“. Res je sicer, da OZ ne določa posebne (na primer pisne) oblike za obvestilo o napaki in lahko naročnik izvajalca obvesti o napaki tudi ustno (4) (kot zatrjuje tožnik), a bo v takem primeru to težje dokazal, kot če bi poslal pisno obvestilo (kar je dne 28. 2. 2014 tudi storil). Ker niti toženka, niti S.H. nista potrdila, da bi ju tožnik obvestil o napaki po prejemu mnenja izvedenca T.Č., je zaključek sodišča prve stopnje pravilen, pritožbena izvajanja pa neutemeljena.

13Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, da tožnik vse do prejema mnenja krovca Š. leta 2014 „ni mogel oceniti, da so napake na objektu take, da zadevajo solidnost gradnje oziroma da odgovornost za napake izvira iz sfere toženke, saj je izvedenec T.Č. izdelal splošno mnenje, konkretne ugotovitve pa je podal šele krovec Š.“. Ker OZ ne določa posebnega pravila v zvezi z vsebino obvestila o napaki, je potrebno po tretjem odstavku 100. člena OZ smiselno uporabiti določbe o obvestilu o napaki v primeru prodajne pogodbe.(5) Naročnik mora v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in povabiti izvajalca, da objekt pregleda (smiselna uporaba prvega odstavka 464. člena OZ). Ker ima naročnik v razmerju do izvajalca položaj laika, zadošča, da ga obvesti le o končni posledici napake (na primer zamakanje strehe) in ni dolžan navesti vzroka oziroma izvora napake.(6) Posledično se tožnik neuspešno sklicuje na to, da je bil šele leta 2014 natančno seznanjen z napako in je lahko šele takrat ocenil, da napake na objektu izvirajo iz sfere toženke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik bil že z mnenjem izvedenca T.Č. v letu 2009 seznanjen s tem, da je vzrok zamakanja nepravilna izvedba strehe oziroma mu je bilo znano, kaj je vzrok zamakanja.

14Zakon določa šestmesečni rok za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov, da bi izvajalec naročnika v tem času obvestil o odkriti napaki in da izvajalec ne bi bil v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja z naročnikom. Posledično je podan tudi enoletni rok, ko mora naročnik sodno uveljavljati svoje pravice oziroma jamčevalne zahtevke. Ker pa se lahko zgodi, da bi izvajalci zlorabljali tek roka ter naročnika zavajali, da bodo odpravili napako, pa tega do poteka roka ne bi storili, je zakonodajalec v tretjem odstavku 663. člena OZ (7) predvidel dodatno alternativno predpostavko, in sicer, da se izvajalec ne more sklicevati na potek šestmesečnega in enoletnega roka iz prvega in drugega odstavka tega člena, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.

15Tožnik je uveljavljal obstoj obeh alternativnih predpostavk, a je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-ti nista podani. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da „zaradi zavajanja toženke in nadzornega organa, tožnik vse od leta 2007, ko je toženko prvič opozoril na zamakanje, in nato od leta 2009, ko je pridobil mnenje izvedenca T.Č., vse do leta 2014, ko je pridobil mnenje krovca Š., ni mogel oceniti, da so napake na objektu take, da zadevajo solidnost gradnje oziroma da odgovornost za napake izvira iz sfere toženke“. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo prepričljiv in ustrezno dokazno podprt zaključek, da toženka tožnika ni zavajala. Toženka tožniku namreč ni nikoli obljubljala odprave napake, tožnik pa jo je že leta 2007 seznanil z zamakanjem in je bil nato leta 2009 seznanjen s tem, da je potrebno popravilo strehe, a vse do leta 2014 ni ničesar ukrenil, niti ni pri toženki urgiral ali je kontaktiral (tega tožnik tekom postopka ni dokazal), zaradi česar se ne more sklicevati na to, da ni ničesar ukrenil, „ker ga je toženka 7 let zavajala in je čakal, da se bodo reže zapolnile z mahom in da se bo zamakanje odpravilo samo od sebe“. Prav tako toženec ni dokazal, da je toženka opustila dolžno skrbnost, ker bi ga mogla o možnosti zamakanja strehe opozoriti že ob izvedbi projekta (kot je bilo obrazloženo zgoraj).

16V zvezi s pritožbenimi izvajanji o neuporabi določb ZVPot sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ZVPot kot specialni zakon nekatera vprašanja odgovornosti za stvarne napake res ureja drugače kot OZ. Po določbi prvega odstavka 1. člena namreč ZVPot ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo, v petem odstavku istega člena pa kot blago definira (le) vse premične stvari razen tistih, ki so prodane v okviru izvršbe ali drugih sodnih postopkov, pa tudi vodo, plin in električno energijo, če se prodajajo v omejeni prostornini ali določeni količini, ter digitalno vsebino.(8) ZVPot torej ne ureja pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah, zaradi tega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe OZ.

17Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, saj je glede na ugotovitev, da je tožnik zamudil rok za obvestilo o napakah iz 663. člena OZ, zaradi česar je izgubil pravico uveljavljati napake, izvedba s strani tožnika predlaganega dokaza s pritegnitvijo izvedenca gradbene stroke nepotrebna ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

18Ker izrecna pritožbena izvajanja zoper stroškovni del odločitve niso bila podana, je sodišče druge stopnje opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

19Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve.

---.---

Op. št. (1) : Prvi odstavek 662. člena OZ določa, da izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del.

Op. št. (2) : Tako N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1043 in 1044.

Op. št. (3) : O tem N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 848 v povezavi s stranjo 1044, kjer je zapisano, da se v zvezi s predpostavkami izvajalčeve odgovornosti za napake objekta uporabljajo tudi splošna pravila o predpostavkah odgovornosti za stvarne napake, v kolikor ni posebnih določb.

Op. št. (4) : Kot izhaja iz komentarja N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 848.

Op. št. (5) : N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 848.

Op. št. (6) : Kakor izhaja iz komentarja N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 848.

Op. št. (7) : Enako določbo vsebuje 636. člen OZ.

Op. št. (8) : Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014.