49. člen ZBPP

Ureditev iz drugega odstavka 49. člena ZBPP velja za vse postopke, ko je upravičenec do BPP v postopku delno ali v celoti uspel in ni pridobil premoženja oziroma dohodkov, ali pa je pridobil premoženje ali dohodke, pa Republika Slovenija od nasprotne stranke ni uspela v celoti izterjati stroškov iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona, ki so bili torej prisojeni v korist proračuna Republike Slovenije. V tem primeru, kakor določa peti odstavek 49. člena ZBPP, terjatev, ki jo je imela Republika Slovenija do nasprotne stranke, preide na upravičenca. Ureditev se očitno nanaša na položaj, ko sploh obstaja nasprotna stranka, ki je v postopku izgubila in mora zato namesto upravičencu do BPP nagrado in stroške izvajalca BPP povrniti v korist proračuna (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Tožniku je bila dodeljena BPP za zastopanje v kazenskem postopku, v katerem je bil tožnik obdolženec in ki se je končal z ustavitvijo, zato je bilo odločeno, da stroški zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. V tem primeru ni nasprotne stranke, ki bi se ji na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP naložila povrnitev stroškov v korist proračuna (terjatev pa bi nat

Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.

Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 prav zaradi možnega nastanka okoliščin na strani prejemnika brezplačne pravne pomoči (BPP), po nastopu katerih je ta na podlagi prvega odstavka 49. člena ZBPP dolžan povrniti prejeto pravno pomoč v višini izplačil odvetniku na podlagi sklepa o odmeri nagrade, sprejelo stališče, da je upravni organ v skladu s 143. členom ZUP dolžan v ta postopek povabiti upravičenca do BPP. Slednji tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes v zvezi z (morebitno) obveznostjo vračanja sredstev glede na dejanska izplačila odvetniku, ki so odvisna od odločitve, sprejete v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov (prim. šesti odstavek 40. člena ZBPP). Vendar pa mora tožnik procesno kršitev, nastalo z opustitvijo povabila v postopek, izpodbijati pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, saj ni povsem jasno kako je ugotovitev upravnega organa glede spremenjenih prihodkov vplivala na končno odločitev. Ker upravni organ navedbam stranke (da družina občasno skupaj živi na naslovu ...) ni sledil, bi moral svojo odločitev obrazložiti in sicer tako, da bi jo tudi sodišče lahko preizkusilo, vendar tega ni storil.

Pritožnik kot upravičenec do brezplačne pravne pomoči (BPP) ni stranka postopka odmere odvetniških stroškov za BPP. To je lahko le izvajalec BPP, v obravnavanem primeru odvetniška družba, ki je bila imenovana za izvajanje storitve BPP. Pritožniku v postopku odmere stroškov ne pripada položaj stranke postopka, ampak bi mu pripadal le položaj stranskega udeleženca, kar pomeni, da bi se udeleževal "tujega" postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega in njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet zadevnega upravnega postopka.

Po stališču sodne prakse je priznan pravni interes upravičencev do brezplačne pravne pomoči v (morebitni) obveznosti vračanja zneska, izplačanega iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Ne gre torej za iste pravice oziroma obveznosti, kot jih varuje odvetnik v upravnem postopku odmere, hkrati pa posledica odločitev odmere, t. j. plačilo zneska odvetnika, lahko vpliva na bodoči pravni položaj upravičenca.

Upravičencu do brezplačne pravne pomoči (BPP) pripada položaj stranskega udeleženca v postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Stranska udeležba namreč pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec. Upravičenec do BPP tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes, tj. (morebitno) obveznost vračanja sredstev glede na dejanski znesek izplačila odvetniku, ta pa je odvisen od odločitve v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Pritožnica v tem pritožbenem postopku ne izpodbija stališča o tem, da ni bila stranska udeleženka upravnega postopka odmere odvetniških stroškov v BPP, temveč zatrjuje, da ji gre položaj stranke, kar pa je neutemeljen pritožbeni ugovor. Stranka postopka odmere odvetniških stroškov v BPP je odvetnik, ki je bil imenovan, da izvaja storitve BPP.

Ker je toženka upoštevala pri odločitvi o vrnitvi stroškov BPP premoženje, ki pa ga je tožnica podedovala že prej, pred izdajo odločbe o dodelitvi BPP, je s tem napačno uporabila 48. člen ZBPP. Potrebno je preveriti, kakšna je sprememba premoženjskega stanja na strani upravičenke, do katere je prišlo po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP in to v enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP.

Organ za BPP je izboljšavo materialnega položaja glede na dohodke in prejemke upravičenke in njenih družinskih članov ugotovil na podlagi višine lastnega dohodka družine v obdobju neopredeljeno določenih treh mesecev v obdobju enega leta po pravnomočnem zaključku zadeve, za katero je bila BPP dodeljena, pri čemer pa to niso zadnji trije meseci pred potekom enega leta od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega je bila dodeljena BPP. Sklepa se v tem odločilnem delu ne da preizkusiti.

Napačna so naziranja tožnika, da je odločitev tožene stranke preuranjena, saj je navedena določba 49. člena ZBPP jasna, in sicer v smeri, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izpolnjevati pogoje za brezplačno pravno pomoč (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti, kar izhaja že iz ustaljene sodne prakse.

Uspeh v postopku sam po sebi glede na materialnopravno podlago 49. člena ZBPP ni bistven za odločitev. Tudi kolikor upravičenec (delno ali v celoti) uspe v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, je dolžan ob obstoju okoliščin iz prvega odstavka 49. člena ZBPP vrniti tisti del stroškov, ki jih Republika Slovenija ni uspela izterjati od nasprotne stranke.

Tožena stranka je skladno z določbo 27. člen ZSVarPre pravilno odločila, da glede na to, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev BPP, je ta skladno z določbo 49. člena ZBPP dolžan prejeto BPP vrniti. Vrednost tožnikovega lastniškega deleža v podjetju namreč znaša 25.762,96 EUR, kar pomeni, da presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Skladno s 46. členom ZBPP so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija, stroški sodnega postopka. O višini in obsegu stroškov odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka, in sicer jih, če oceni, da so bili le ti za izvršbo potrebni, naloži v plačilo nasprotni stranki. Glede na določbe 48. in 49. člena ZBPP ima Republika Slovenija obveznost, da stroške, ki so bili izplačani iz sredstev Bpp, skuša najprej izterjati od dolžnika in šele v primeru neuspešne ali delno uspešne izterjave, ob pogojih iz navedenih členov, lahko razliko terja od upravičenca do Bpp. Zato ima upravičenec do Bpp podan interes, da se izvršitelju plačajo le potrebni stroški.

Postopek za postavitev pod skrbništvo je res voden zaradi varstva koristi določene osebe, a to ni edina okoliščina, ki jo sodišče pri odločitvi o stroških postopka lahko upošteva. Na podlagi prvega odstavka 70. člena ZNP-1 lahko sodišče namreč o stroških odloči po prostem preudarku, tak preudarek pa omogoča upoštevanje vseh okoliščin konkretnega primera.

ZBPP v 49. členu, kot je veljal, ko je odločba o dodelitvi tožnici BPP postala pravnomočna, veže obveznost vračila sredstev iz naslova BPP na tako izboljšanje premoženjskega stanja, ki ne bi več dajalo podlage za dodelitev BPP, in ki bi bilo ugotovljeno ob izteku štiriletnega obdobja po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP. To pomeni, da tedaj veljavni ZBPP ne nalaga upoštevanja trenutnega materialnega položaja kot podlage za odločitev o obveznosti vračila sredstev, in tudi ne kot podlage za odločitev o tem, v kolikšnem deležu jih upravičenec do BPP mora vrniti. To pomeni, da organ ob ugotovitvi, da je upravičenčevo premoženjsko stanje stanje ob izteku štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP izboljšano do take mere, da presega tedanji cenzus za dodelitev BPP (13. člen ZBPP), vračilo iz naslova BPP izplačanih sredstev mora naložiti, in to celotnih sredstev ter ne more odločiti o vračilu le dela sredstev.

Ker obstaja možnost, da bo tožnik (kljub zavrženju njegove tožbe in torej neuspehu v zadevi, za katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč) sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, moral državi vrniti, če se bo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, navedeni v 43. ali 49. členu ZBPP, je sodišče tožniku, priznalo pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da so bili stroški odvetniku priznani previsoko.

ZBPP predvideva primere, ko je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti sredstva, plačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (43., 48. in 49. člen ZBPP), zaradi česar bi tožnik sicer lahko imel pravni interes za vložitev tožbe zoper odločitev organa brezplačne pravne pomoči o izplačilu stroškov odvetnika, vendar zgolj v primeru, če bi zatrjeval, da je nagrada za opravljene storitve odmerjena previsoko.

Ker ZBPP predvideva primere, ko je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti sredstva, plačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (43., 48. in 49. člen ZBPP), bi imela tožeča stranka kot upravičenka do brezplačne pravne pomoči pravni interes za vložitev tožbe le, če bi bila z izpodbijanim sklepom odvetnici priznana nagrada, tožeča stranka pa bi menila, da je nagrada za opravljene storitve brezplačne pravne pomoči odmerjena previsoko.

Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe izrekel o pomembnih dejstvih za odločitev. Iz tožbenih navedb v povezavi z navedenimi štirimi tožbenimi ugovori ne izhaja, da bi bili ti ugovori očitno neutemeljeni. Poleg tega, ko državni organ v enem letu po zaključku postopka naloži stranki vrnitev denarnega zneska v višini 1083,33 EUR iz naslova izplačane brezplačne pravne pomoči, mora tak zavezanec dobiti možnosta, da se pred izdajo upravne odločbe o naložitvi omenjene obveznosti izjasni o predmetni obveznosti. Zato je bila omejitev pravice do izjave v konkretnem primeru v neskladju z načelom sorazmernosti.