48. člen ZBPP

Sklep o združitvi postopkov ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Pri uporabi 48. člena ZBPP je treba upoštevati, da se je postopek zaključil z zadnjo pravnomočno odločbo, saj je šlo vseskozi za isti tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2016, ki se je zaradi uporabljenih vseh množnih pravnih sredstev zaključil šele leta 2025.

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Denar, ki ga je Banka A. d. d. nakazala tožencu, je bil ta dolžan izročiti tožnici ne glede na to, ali je šlo za zastopanje po odločbi o Bpp ali "zgolj po pooblastilu". Ker za pravdne stroške obstaja pravnomočna odločba sodišča, je neutemeljena trditev toženca, da bo tožnica neupravičeno obogatena. Ker je ta odločba pravnomočna, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z njeno pravilnostjo v vsebinskem smislu, kar načenja toženec v pritožbi. Toženec je bil za svoje delo plačan s strani službe za Bpp, za neizročitev denarja iz naslova pravdnih stroškov, ki so bili prisojeni njegovi stranki, pa ni navedel nobene utemeljene podlage. Toženec je teku zamudnih obresti nasprotoval že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage navedlo, da je bil toženec nepošten in da je zato tožnica na podlagi 193. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva pridobitve. Ta kršitev razpravnega načela (7. člen

Tožnik v tožbi sam navaja, da je prejel plačilo v višini 1.571,22 EUR na podlagi sodne poravnave in pridobil premoženje. Stroški BPP so znašali 1.153,27 EUR, tožnik pa je dolžan povrniti polovico, to je 576,64 EUR, kar predstavlja manj kot polovico vrednosti premoženja, prejetega na podlagi sodne poravnave (787,11 EUR). Izjema iz drugega odstavka 48. člena ZBPP v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj tožnik ni prejel preživnine ali odškodnine za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje.

Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.

Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP. Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke, zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstav

Za odločanje o povrnitvi sredstev, izplačanih iz brezplačne pravne pomoči, v primeru, ko upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspe v postopku in pridobi premoženje (48. člen ZBPP), ni pristojno pravdno sodišče, pač pa organ brezplačne pravne pomoči.

Postavljeni odvetnik nima nobene podlage za obračunavanje višjih stroškov zastopanja, kot so mu bili odmerjeni s sklepom službe BPP v upravnem postopku. Izdani sklep glede obsega in višine nagrade bi lahko izpodbijal kvečjemu v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo, ne more pa višjih stroškov terjati od tožene stranke (upravičenca do BPP). Pravni temelj za izplačilo stroškov postopka tožencu predstavlja sklep izvršilnega sodišča o odmeri stroškov postopka. Ker toženec ni prejel plačanih stroškov postopka brez pravnega temelja, o neupravičeni pridobitvi ni mogoče govoriti.

Vračilo zneska, ki je že v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči predstavljalo (skupno) premoženje tožnika in ki ne bi vplivalo na samo dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi bilo po presoji sodišča v nasprotju z namenom brezplačne pravne pomoči, saj je šlo le za spremembo oblike premoženja tožnika iz nedenarne v denarno obliko.

Po stališču sodne prakse je priznan pravni interes upravičencev do brezplačne pravne pomoči v (morebitni) obveznosti vračanja zneska, izplačanega iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Ne gre torej za iste pravice oziroma obveznosti, kot jih varuje odvetnik v upravnem postopku odmere, hkrati pa posledica odločitev odmere, t. j. plačilo zneska odvetnika, lahko vpliva na bodoči pravni položaj upravičenca.

Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav bi morala na podlagi 9. v zvezi s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico seznaniti z ugotovljenih dejanskim stanjem (da je ugotovila, da je tožnica s Poravnavo pridobila premoženje, kakšna je vrednost premoženja, itd) in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Dolžnost vračila sredstev brezplačne pravne pomoči je le v primeru pridobitve premoženja, to pomeni, ko upravičenec na podlagi poravnave pridobi premoženje, ki ga pred tem ni imel (novo premoženje). Premoženje upravičenca mora biti torej zaradi uspeha v postopku, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, večje, kot bi bilo brez uspeha v tem postopku, njegov premoženjsko pravni položaj se mora na tej podlagi izboljšati.

ZBPP omogoča, da se (pod zakonsko določenimi pogoji) nagrade pooblaščencem, izdatki in drugi stroški postopka v primeru, ko oseba zaradi slabšega socialnega položaja teh ne more kriti sama, plačajo iz sredstev Republike Slovenije. Vendar pa takšna ureditev ne bi bila pravična, če pri tem ne bi bilo upoštevano morebitno izboljšanje socialnega položaja upravičenca do BPP zaradi (delnega) uspeha v postopku. To velja tudi v obravnavani zadevi. V tej je namreč prišlo do položaja, ko so bili nagrada pooblaščenca, izdatki sodnima cenilcema in drugi stroški tožnika v izvršilnem postopku (ki bi jih sicer moral kriti sam, pa mu je bila zaradi njegovega slabšega socialnega položaja za njihovo kritje dodeljena BPP) plačani iz sredstev BPP (torej iz sredstev proračuna). Na podlagi (delnega) uspeha v postopku pa je tožnik prejel povračilo izvršilnih stroškov, ki jih sam dejansko ni imel oziroma so bili zanj kriti iz naslova dodeljene mu BPP. Ravno tako se je v izvršilnem postopku prednostno poplačal del njegove priglašene terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti zaradi poškodbe pri delu in mesečne rente4, ki kot že rečeno ne spadata m

Dolžnost vračila sredstev brezplačne pravne pomoč obstaja po 48. členu ZBPP le v primeru, ko je ugotovljeno, da je upravičenec na podlagi poravnave pridobil premoženje ali dohodek, ki ga pred tem (to je pred sklenitvijo poravnave) ni imel (t.i. novo premoženje oziroma nov dohodek), kar pomeni, da si je s pomočjo brezplačne pravne pomoči, ki jo je prejel, in ki je krila tudi stroške zastopanja odvetnika pri sklepanju poravnave, izboljšal svoj premoženjski položaj.

Med strankama je ostalo sporno vprašanje glede dejanskega prejema premoženja, saj tožniku v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se o tem izjavi. Toženka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku omogočiti, da se izreče o pomembnih dejstvih za odločitev in mu omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi.

V skladu z določilom tretjega odstavka 48. člena ZBPP se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dobil. Ker tožnik v postopku z odškodninskim zahtevkom ni uspel, ni podlage za odločitev, s katero mu je sodišče naložilo povrnitev založenih stroškov iz naslova prejete brezplačne pomoči. Da bi se tožnikov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka toliko izboljšal, da glede na trenutni materialni položaj do te pomoči ne bi bil več upravičen in bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, v postopku ni bilo izkazano.

Iz listin v upravnem spisu zadeve ne izhaja, da bi toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici omogočila izjasnitev glede dejstev, ki so odločilna za izdajo izpodbijanega sklepa, tj. glede tega, da naj bi tožnica na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pod I P 173/2020 z dne 5. 7. 2023, pridobila premoženje skupne vrednosti 100.000,00 EUR. Tekom upravnega postopka pred toženko tožnica posledično ni mogla uveljavljati, da s premoženjem po omenjeni sodni poravnavi (še) ne more razpolagati, ugotovitveni postopek pa je bil tako, kot to utemeljeno izpostavlja tožnica, izveden pomanjkljivo in s kršitvijo tožničinih pravic.

Na podlagi (delnega) uspeha v postopku je tožnica s strani upnice (neposredno) prejela povračilo stroškov, ki jih sama dejansko ni imela oziroma so bili zanjo kriti iz naslova dodeljene ji BPP. Navedeno narekuje upravičenje Republike Slovenije (zastopane po Okrožnem sodišču v Ljubljani, kot organu za BPP), da na navedeni pravni podlagi od tožnice zahteva povračilo navedenega zneska, saj bi bila slednja zanj sicer neupravičeno obogatena. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da začne teči zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči na zakonski podlagi iz 48. člena ZBPP od trenutka pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2, ki določa petletni zastaralni rok), zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, ki ravno tako določa petletni zastaralni rok). Pravila glede pretrganja in zadržanja zastaranja tudi v tem primeru ureja 126. člen ZDavP-2.

Dodeljena brezplačna pravna pomoč se nanaša le na upravičencu nastale stroške postopka in dejanske izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca, ne pa na stroške in izdatke ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči založila Republika Slovenija, ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca so stroški sodnega postopka. Tudi o teh stroških sodišče odloči po načelu uspeha. Višina tožničinega pridobljenega premoženja bi lahko vplivala zgolj na njeno dolžnost plačila razlike med stroški, ki so bili njenemu pooblaščencu dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga bo povrnil toženec. Zato glede obveznosti plačila toženčevih stroškov ne velja omejitev iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP, da se od nje kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobila. Po presoji pritožbenega sodišča je bližina strankinemu prebivališču utemeljen razlog za izbiro pooblaščenca v kraju izven delovnega območja sodišča, pred katerim poteka postopek.

Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna podlaga za ugotovitev tožene stranke glede tožničinega uspeha v zapuščinskem postopku in s tem povezane višine premoženja, ki naj bi ga tožnica prejela, niti kako je tožena stranka ugotovila višino zneska, ki ga je tožnica dolžna povrniti organu za BPP. Tožena stranka tudi ne pojasni, kako je dejstvo, da je bila tožnica edina oporočna dedinja, vplivalo na presojo pogoja uspeha v postopku iz prvega odstavka 48. člena ZBPP in kako je ugotovila višino dolgovanega zneska. Le če bi izpodbijani sklep vseboval te podatke, bi lahko sodišče presodilo ali je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP.

Skladno s petim odstavkom 48. člena ZBPP obstaja dolžnost vračila sredstev brezplačne pravne pomoči le v primeru pridobitve premoženja, to je v primeru, ko je ugotovljeno, da je upravičenec na podlagi poravnave pridobil premoženje, ki ga pred tem (to je pred sklenitvijo dednega dogovora oziroma pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju) ni imel (t. i. novo premoženje), kar pomeni, da si je s pomočjo brezplačne pravne pomoči, ki jo je prejel in ki je krila tudi stroške zastopanja odvetnika pri sklepanju poravnave pred sodiščem, izboljšal svoj premoženjski položaj. Navedeno pomeni, da je premoženje upravičenca zaradi uspeha v postopku večje, kot bi bilo brez uspeha v postopku, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč.prav

Po ustaljeni sodni praksi trenutna nezmožnost razpolaganja s pridobljenim premoženjem na dolžnost povrnitve stroškov, ki jih je imela RS, ker je ugodila tožnikovi prošnji za BPP, ne vpliva.