UPRS Sodba IV U 133/2020-6

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 2130/2020 z dne 8. 10. 2020, odločila, da se zavrne prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje v zvezi z vložitvijo tožbe zoper ZPKZ Maribor zaradi zavrnitve prošnje izhoda iz zavoda s spremstvom prosilca, to je tožnika v tem upravnem sporu.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prošnja za dodelitev BPP neutemeljena, saj je v nasprotju s 1. in 26. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Prosilec se zavzema za dodelitev BPP za pravno svetovanje za vložitev tožbe zoper ZPKZ Maribor zaradi neupravičene zavrnitve prošnje izhoda iz zavoda s spremstvom, ki naj bi jo prosilec naslovil na upravo ZPKZ Maribor z namenom udeležbe na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bila predvidena na dan 26. 2. 2020, v pravdnem postopku, ki ga vodi Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. II P .../2019, v katerem prosilec nastopa kot tožeča stranka. Tožena stranka je ugotovila, da je pravno vprašanje udeležbe zapornika na procesnih dejanjih pristojnih sodišč urejeno v 77. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1), tako da lahko direktor zavoda na podlagi predloga strokovne skupine, ki prošnjo obsojenca predhodno obravnava, zaporniku na njegovo prošnjo podeli ugodnost izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe, pri čemer se v okviru odločanja o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti upoštevajo določene okoliščine primera (npr. osebnost obsojenca, nevarnost pobega ipd.). Konkretneje pa je ugodnost izhoda urejena v 60. in 61. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju: Pravilnik). Odločitev o podelitvi ugodnosti je v izključni diskreciji direktorja posameznega zavoda za prestajanje kazni zapora (t. i. odločanje po prostem preudarku), pri čemer na končno odločitev vplivajo subjektivne okoliščine posameznega obsojenca. Odločitev o ugodnostih mora biti sprejeta v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je podano pooblastilo po določbah ZIKS-1 in Pravilnika. Če obsojenec z odločitvijo direktorja zavoda o podelitvi posamezne ugodnosti ne soglaša, ima na voljo pravno varstvo v dveh oblikah. Prva je možnost vložitve pritožbe na podlagi 72. člena Pravilnika, o kateri odloči direktor zavoda oz. Ministrstvo za pravosodje. Druga je možnost upravnega spora na podlagi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zoper odločitev direktorja, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

3Tožena stranka je tako ugotovila, da se bo zahteva za pravno varstvo, ne glede na to, katero obliko bo prosilec uveljavljal, presojala po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) oziroma subsidiarno po določbah ZUS-1. Prosilec torej ni v nobenem spornem razmerju oziroma nima zahtevka, o katerem bi moralo odločati sodišče splošne pristojnosti, saj v tem primeru ne gre za uresničevanje varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij iz sodnih postopkov, niti ne gre za katero od oblik izvensodnega poravnavanja sporov, temveč za postopke, ki se vodijo kot splošni upravni postopek oz. kot postopek upravnega spora, za katerega je stvarna pristojnost naslovnega sodišča izrecno izključena.

4Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena ZUS-1, v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik navaja, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo, ko se je sklicevala na 77. člen ZIKS-1, čeprav zato ni bilo pogojev, saj ta določa ugodnosti obsojencev, česar pa ne gre enačiti s pravico do sodega varstva, zagotovljeno z 21. in 23. členom Ustave Republike Slovenije. O udeležbi obsojenca na naroku v pravdnem postopku pred sodiščem se ne presoja po prostem preudarku, kot to nepravilno ugotavlja tožena stranka v 11. točki izpodbijane odločbe. Udeležba na naroku je njegova privzeta, ustavna pravica, o kateri ne more odločati direktor ZPKZ na podlagi (77. člena) ZIKS-1, in ker mu je bila kršena, je upravičen do odškodnine. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli BPP.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev BPP zaradi pravnega svetovanja po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. To izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in prilog k prošnji, takšna pa je tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi.

8Tožnik je prošnjo za BPP vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani, torej glede na njegovo takratno bivališče pri pristojnem organu za BPP okrožnega sodišča, ki je pristojno za odločanje o prošnji za dodelitev BPP v zadevah, za katere so pristojna sodišča s splošno pristojnostjo (prvi odstavek 31a. člena ZBPP).

9Glede na v prošnji predstavljene podatke o zadevi ter obliki in obsegu zaprošene BPP, ki so pravilno povzete v izpodbijani odločbi, je tožena stranka pravilno presojala, ali obstoji pravica do sodnega varstva, katere uresničevaje se varuje z BPP, kot to določa 1. člen ZBPP. Neutemeljen je zato tožbeni očitek, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP. Tožena stranka je morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP.

10Na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku 32. člena ZBPP je določeno, katere podatke mora prošnja za BPP vsebovati, med drugim tudi podatke o zadevi (4. alineja). Pri tem pa je treba upoštevati tudi 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev tožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Glede na predstavljeno dejansko stanje, torej predstavljen obseg podatkov o zadevi s strani tožnika v prošnji za BPP, je tožena stranka prošnjo ustrezno obravnavala in tudi po presoji sodišča tožnik v prošnji niti ni zatrjeval dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev tožbe pred sodiščem splošne pristojnosti.

11Tožbeno ni sporno, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper ZPKZ Maribor, z obrazložitvijo, da mu zavod (ZPKZ Maribor) ni omogočil udeležbe na naroku v pravdni zadevi, v kateri nastopa kot tožeča stranka oz. ga kot obsojenca, ki je na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ Maribor iz neopravičljivega razloga na obravnavo niso peljali. Tako je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da gre s tem v zvezi za postopek po 77. členu ZIKS-1, ki ureja možnost izhoda obsojenca iz zavoda, ki je na prestajanju kazni zapora, kot podelitev ugodnosti obsojencu, kar je stvar osebnega načrta obsojenca, o čemer sprejme odločitev direktor zavoda. Iz prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ne izhaja, da bi o tem direktor izdal odločbo, pač pa skladno s četrtim odstavkom 8. člena ZIKS-1 vpis odločitve v osebni načrt na podlagi tega zakona nadomesti izdajo odločbe. Pravno sredstvo, ki ga ima obsojenec v tem primeru na voljo, je pritožba (85. člen ZIKS-1), o kateri odloča generalni direktor (v izpodbijani odločbi napačno zapisano direktor). V primeru nadaljnjega nestrinjanja pa lahko obsojenec vloži še vlogo na Ministrstvo za pravosodje. Takšna možnost pravnih sredstev pa ne pomeni uresničevanja pravice do sodnega varstva, ampak do pravnega sredstva v upravnem postopku. Iz prvega odstavka 1. člena ZBPP izhaja, da se brezplačna pravna pomoč dodeljuje osebam v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, ne pa torej v zvezi z uresničevanjem pravic oziroma pravnih koristi v upravnem postopku, v katerem odločajo upravni in drugi državni organi o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (prvi odstavek 1. člena ZUP). Tako je na podlagi predstavljenih dejstev, ki jih je tožnik v prošnji navedel, tožena stranka pravilno zaključila, da ne obstoji sporno razmerje oziroma zahtevek, o katerem bi moralo odločati sodišče splošne pristojnosti.

12Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi pri tem tožena stranka presojala, ali so podani (objektivni) pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, zato so tožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

13Trditev o kršitvi ustavnih pravic in upravičenosti do odškodnine tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP ni navajal, temveč jih je prvič navedel v tožbi, pri tem pa ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta. Zato predstavljajo te navedbe na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče pri odločanju ne more upoštevati.

14V ZBPP torej ni podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejel upravni organ, zanjo pa je navedel pravilne razloge. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v smislu presoje obstoja pravice do sodnega varstva, katere uresničevanje bi se z BPP lahko varovalo), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.