UPRS Sodba III U 204/2023-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Vsebina izpodbijane odločbe

1Z izpodbijano odločbo Bpp 254/2023 z dne 10. 10. 2023 je toženka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki oziroma obsegu pravnega zastopanja z izrednim pravnim sredstvom obnove kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 12591/2016 iz razloga predložitve novega dokaza po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec A. A. (tožnik v tem upravnem sporu) uveljavljal dodelitev BPP za postopek z izrednim pravnim sredstvom obnove zgoraj navedenega kazenskega postopka (v nadaljevanju: predmetni kazenski postopek). To pravno sredstvo želi vložiti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, tj. zaradi novega dokaza, in sicer izvedenskega mnenja B. B., sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, z dne 4. 2. 2022 (v nadaljevanju: mnenje izvedenca), ki ga je po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka in prestani zaporni kazni tožnik sam pridobil in ki po njegovem zatrjevanju utegne že samo zase povzročiti oprostitev tožnika. V prošnji je navedel, da izvedenec v mnenju ugotavlja, da se na video posnetku, ki je bil eden od ključnih dokazov v predmetni kazenski zadevi, ne nahaja nobena oseba, ki bi bila podobna tožniku, in da gre torej za nov dokaz (saj tega dokaza sodišča v postopku niso hotela izvesti), ki lahko že sam zase povzroči tožnikovo oprostitev. Toženka pojasni, da je po pozivu tožnik prošnjo dopolnil s predložitvijo mnenja izvedenca s spremnim dopisom svojega pooblaščenca z dne 6. 9. 2023, sama pa je po uradni dolžnosti pridobila med drugim zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 12591/2016 z dne 5. 4. 2018, sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 12591/2016 z dne 24. 4. 2018 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 24. 4. 2018), sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 12591/2016 z dne 10. 1. 2019 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 10. 1. 2019) in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12591/2016 z dne 10. 9. 2020 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 10. 9. 2020).

3Nato toženka obrazloži, da morajo biti za odobritev BPP skladno s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in upravnosodno prakso hkrati izpolnjeni finančni (dohodkovno-premoženjski) pogoji (iz 12., 13. in 14. člena ZBPP), kot tudi vsebinski pogoji, določeni zlasti v 24. členu ZBPP. Ob citiranju določb prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP pojasnjuje, da se na tej podlagi kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, smiselno in bo imelo končni uspeh. Zakon toženki izrecno nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo zavrne, zato mora toženka vsebinsko presoditi pogoje, vezane zlasti na razumnost prošnje in prosilčeve verjetne izglede za uspeh. To se nanaša v prvi vrsti na zadeve, v katerih je podana formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva), vendar pa je glede na vsebino tretjega odstavka 24. člena ZBPP pomen te zakonske določbe širši in toženki nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve (tako tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 1173/2016, II U 143/2017 in I U 1464/2016).

4Kot dalje pojasnjuje toženka, je postopek odločanja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka večplasten, saj zaradi varovanja avtoritete pravnomočne sodbe za začetek postopka obnove ne zadošča že vsakršno zatrjevanje domnevne napake v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja. Primarno se ugotavlja, ali je sploh podan zatrjevani razlog za dovolitev obnove, kar je zvezano s preliminarnim ugotavljanjem dejstev. Po prvem odstavku 413. člena ZKP namreč sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da, med drugim, dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Z vidika dejanskega stanja kazenske zadeve, na katero se nanaša obravnavana prošnja za BPP, toženka ugotavlja naslednje:

a) Tožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 24. 4. 2018, ki je (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10. 1. 2019) postala pravnomočna 29. 1. 2019, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Kot izhaja iz izreka navedene sodbe, je bil namreč tožnik z C. C. zaloten pri tatvini, pri čemer sta zato, da bi ukradeno stvar obdržala, uporabila proti drugemu silo in mu zagrozila z neposrednim napadom na življenje in telo, s tem da sta 7. 2. 2016 v času od 22.00 do 23.00, potem ko sta iz kuhinje Psihiatrične bolnišnice ... odvzela različne prehrambene artikle in čistilo v vrednosti 271,57 EUR ter jih naložila v vrečke in ko je C. C. skupaj z vrečkami stal nekaj metrov stran od kuhinje in čakal tožnika, varnostnika D. D. in E. E., ki sta ga tam zalotila, pa sta ga poskušala z ukradenim zadržati do prihoda policije, zato da ukradeno obdržita in z ukradenim odideta stran, je C. C. med prerivanjem z D. D. od neznano kje v roke vzel nož, vendar je D. D. uspelo C. C. obvladati in spraviti na tla, nakar se je izza D. D. prav tako z nožem v roki pojavil tožnik in z nožem zamahnil nad glavo D. D., ta zamah pa je hipoma s svetilko v roki blokiral E. E., tožniku pa je kljub temu uspelo D. D. porezati po vratu in uhlju, da je poškodovan zaradi nevarnosti za lastno življenje stekel stran, tožnik pa se je še z nožem v rokah zapodil za E. E., nakar sta A. A. in C. C. skupaj z vrečami ukradenih stvari zbežala stran.

b) Da se je dejanje zgodilo na opisani način, je po ugotovitvah kazenskega sodišča prve stopnje v prvi vrsti izhajalo iz skladnih in prepričljivih izpovedi obeh varnostnikov, posnetek video nadzora pa je bil zgolj dopolnilni dokaz, ki je sodišče le še utrdil v prepričanju, da sta priči D. D. in E. E., ki nista imela prav nobenega razloga, da bi obtoženca (tožnika) obremenila, govorila resnico. Po oceni kazenskega sodišča prve stopnje videoposnetek, ki sam po sebi glede na kvaliteto sicer ne omogoča identifikacije osebe z nožem kot A. A. (torej tožnika), nudi zadostno podlago za potrditev izpovedi prič o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih, kamor spadata umik enega in drugega varnostnika, slednjega vzvratno pred tožnikom, ki priteče z nožem v rokah izza vogala stavbe v vidno polje video nadzorne kamere in se nato vrne v nasprotni smeri. Še prej pa je vidna senca, za katero je priča E. E. pojasnil, da pripada C. C. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da glede na dokaj slabo kvaliteto posnetkov video nadzora, ki so nastali v nočnih razmerah in ob močnem deževju, ni realno pričakovati, da bi se posnetki, četudi ob pomoči stroke, izboljšali do te mere, da bi bilo mogoče prepoznati take podrobnosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče ovreči ali potrditi tožnikovo identiteto, zato je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožnika in njegovega zagovornika po postavitvi izvedenca za "video posnetke" (20. in 21. točka obrazložitve sodbe z dne 24. 4. 2018).

c) Tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi z dne 10. 1. 2019 (točke 5. do 7. obrazložitve), po pritožbi tožnikovega zagovornika, v kateri je bil uveljavljan očitek, da naj bi kazensko sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za videoposnetke kamere, sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, ki je po njegovi oceni tehtno pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova identiteta, ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedi pa sta bili po oceni prvostopenjskega sodišča konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Višje sodišče je pojasnilo, da tožnikov zagovornik ob podaji predmetnega dokaznega predloga ni izkazal njegove pravne relevantnosti, v pritožbi pa tudi ne, da je opustitev izvedbe tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je namreč o identiteti obtoženca prepričalo že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

d) Prav tako je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 10. 9. 2020 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti tožnikovega zagovornika, v kateri je ta utemeljeval, zakaj je bila po njegovem videnju zavrnitev dokaznih predlogov obrambe nezakonita. Ob tem je Vrhovno sodišče izpostavilo (točke 6. do 8. obrazložitve sodbe z dne 10. 9. 2020) ugotovitve sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni ključnega pomena, saj si je sodišče ustvarilo predstavo o dejanskem stanju kaznivega dejanja roparske tatvine na podlagi drugih izvedenih dokazov, katerim je pritrdilo tudi višje sodišče. Vrhovno sodišče je izpostavilo znana merila, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji utemeljenosti dokaznih predlogov v korist obrambe, in poudarilo, da mora sodišče pri presoji dokaznih predlogov obrambe ravnati v skladu z načeli poštenega postopka, kar pa ne pomeni, da je dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Tega ni dolžno storiti, ko so na glavni obravnavi izvedeni dokazi tako prepričljivi, da prepričanja o obdolženčevi krivdi ne bi mogli spremeniti. Prav za to je šlo v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, zakaj je zadeva v dejanskem pogledu že tako razjasnjena, da nadaljnje izvajanje dokazov ni potrebno.

5Po navedenem toženka pojasnjuje, da zahteva za obnovo kazenskega postopka kot izredno pravno sredstvo omogoča sanacijo morebitnih napak v okviru dejanske podlage sodbe. Upoštevajoč obstoječo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah, v nekaterih primerih pa celo na treh stopnjah, so predmet postopka obnove lahko zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala, nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Tudi drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev in morebitni lastni zaključki, vpogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostijo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, je postavljen visoko; po določbi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, ki opredeljuje pravni standard novot, so to tehtna nova dejstva in dokazi, ki nakazujejo na pomembne pravno relevantne okoliščine. Novi dokazi v smislu navedene zakonske določbe pa niso tisti dokazi, ki so že bili predlagani tekom kazenskega postopka, pa jih sodišče ni sprejelo, ali morebiti takšni dokazi, na katerih sodišče ni gradilo svoje dokazne ocene o odločilnih dejstvih. O tem se je že izrekla sodna praksa (npr. sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 4117/2012 z dne 8. 6. 2021). Kot nova dejstva in nove dokaze je torej dopustno šteti le tiste, ki se sodišču predložijo prvič oziroma o izvedbi katerih sodišče sploh še ni odločalo. Glede na vse povedano toženka zaključi, da tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, za katero uveljavlja BPP. Kazensko sodišče prve stopnje je namreč o tem dokaznem predlogu že odločalo in za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za videoposnetke kamere navedlo utemeljene in razumne razloge. Ugotovilo je namreč, da izvedba tega dokaza ni ključnega pomena, saj si je ustvarilo predstavo o dejanskem stanju kaznivega dejanja roparske tatvine na podlagi drugih izvedenih dokazov, katerim je pritrdilo sodišče druge stopnje in tudi Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Ker torej ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, je toženka na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP obravnavano prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

Vsebina tožbe in nadaljnji potek upravnega spora

6Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Čeprav so v tožbenem predlogu očitne pisne pomote, pa iz tožbe, ki ji je priložil izpodbijano odločbo, kot celote jasno izhaja, da tožnik predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi navaja, da je zaprosil za BPP, ker tekom sojenja, ko se je trdilo, da se na posnetkih nahaja tožnik in je bil obsojen tudi zaradi tega dokaza (poleg tega sta ga obremenila še dva varnostnika, tudi njuni pričanji pa sta povezani s posnetki), ni bil pridobljen dokaz z mnenjem izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave, in sicer preiskave fotografij ter posnetkov varnostnih kamer (video nadzor). Po prihodu iz zapora, ko je pridobil nekaj finančnih sredstev, je tožnik sam naročil izdelavo tega izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da nobena oseba na posnetku ni niti podobna tožniku (sicer pravnomočno obsojenem v kazenskem postopku). Na podlagi tega dokaza je podal obravnavano prošnjo za dodelitev BPP zaradi obnove postopka, ki jo je toženka zavrnila, saj naj ne bi šlo za nov dokaz, ker je bil v postopku že predlagan, a ne izveden. Ta argument je po tožnikovem mnenju zmoten, saj se vprašanje novega dokaza nanaša le na vprašanje, katere dokaze je imelo sodišče pred seboj, ko je odločalo o obtožbi na prvi stopnji ali o pritožbah na drugi stopnji, in tega dokaza z mnenjem izvedenca brez dvoma ni imelo. Irelevantno je, zakaj ne, ter skregano z dikcijo zakona, da naj bi bili dokazi in dokazni predlogi eno in isto. Ker je kazensko sodišče zavrnilo dokazni predlog in zato pri odločanju ni imelo pred očmi predmetnega dokaza - izvedenskega mnenja, gre sedaj za nov dokaz, o katerem bo sodišče odločalo prvič oziroma ki ga bo prvič upoštevalo pri svoji odločitvi oziroma dokazni oceni. S predložitvijo tega novega dokaza pa se bo v postopku tudi zatrjevalo novo dejstvo, in sicer da na posnetku nobena oseba sploh ni podobna tožniku, kar je bistveno sporočilo novega dokaza. Glede na navedeno izpodbijana odločba zmotno ugotavlja dejansko stanje, pa tudi napačno tolmači določbo 410. člena ZKP. Tožnik pripominja, da je šlo v zadevi II Kp 4117/2012 za drugačno procesno situacijo, in sicer za dokaz - uradni zaznamek, ki ga je sodišče dejansko že vpogledalo in prebralo pred pravnomočnostjo in na katerega se je obsojeni skliceval tekom sojenja, bil pa je v kazenskem spisu, torej je šlo za dokaz, ki ni nov.

8Tožnik v tožbi še ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi bistvene kršitve pravil postopka, ker je nejasna v svojih argumentih, kot tudi zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker ga toženka pred odločitvijo ni pisno seznanila z razlogi za zavrnitev, tako da bi imel možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer je tožniku kršila tudi pravico iz prvega odstavka 9. člena oziroma prvega odstavka 138. člena v zvezi z 5. točko tretjega odstavka in četrtim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP, prim. tudi sodbo in sklep v zadevi I U 1407/2016). Zakon pa je toženka kršila tudi zato, ker vprašanje, ali gre za nov dokaz ali ne, ni vprašanje, o katerem lahko odloča organ za BPP, saj se s tem postavlja v vlogo sodnika oziroma odločujočega senata, kar je tako, kot če bi pri odločanju o BPP toženka odločala, ali je prosilec kriv ali ne. Kot predlagane dokaze je tožnik v tožbi navedel izpodbijano odločbo ter upravni spis zadeve Bpp 254/2023, iz katerega so razvidne sodbe iz predmetnega kazenskega postopka (in s tem dejstvo, da izvedenec ni bil postavljen in da nobeno sodišče ni imelo pred očmi dokaza z forenzičnim izvedeniškim mnenjem zapriseženega sodnega izvedenca) ter mnenje izvedenca z dne 4. 2. 2022.

9Toženka je sodišču predložila spis zadeve Bpp 254/2023, odgovora na tožbo pa ni podala.

10Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 23. 2. 2024 ob 10:00 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega sta bila pravilno povabljena tožnik po pooblaščencu in toženka, vendar se naroka nista udeležila, ne da bi to opravičila. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo in je odločilo brez nje na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1, upoštevajoč v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno dejansko stanje. Neopravljena glavna obravnava na podlagi navedene določbe ZUS-1 ima namreč za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih trditev o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v sodnem postopku (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329 - 330).

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki oziroma obsegu pravnega zastopanja v postopku z izrednim pravnim sredstvom obnove kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 12591/2016.

13Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pri čemer sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o bistvenih kršitvah pravil postopka. Že zato ker se tožnik ni udeležil razpisane glavne obravnave, na podlagi katere bi se lahko sanirale morebitne tovrstne kršitve, se tožnik ne more z uspehom sklicevati na kršitev pravice do izjave v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Prav tako ni utemeljen ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj je toženka jasno navedla vse bistvene razloge za odločitev, ki jim sodišče sledi in se nanje sklicuje ter jih zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kot je bilo že povedano, pa je posledica neopravljene glavne obravnave in zato neizvedbe v tožbi predlaganih dokazov tudi nedokazanost tožbenih trditev o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. To pomeni, da se upošteva v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na tej podlagi pa je toženka tudi pravilno uporabila materialno pravo.

14BPP se, kot izhaja iz 2. člena ZBPP, dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, poleg ostalega predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja navedene zakonske določbe). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

15Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in tožbe ter med strankama ni sporno, je tožnik uveljavljal dodelitev BPP za postopek z izrednim pravnim sredstvom obnove kazenskega postopka, in sicer naj bi se predmetni kazenski postopek obnovil na podlagi predložitve novega dokaza, to je mnenja sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke z dne 4. 2. 2022, ki ga je po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka in prestani zaporni kazni tožnik sam angažiral in ki bi po njegovem zatrjevanju utegnilo povzročiti oprostitev tožnika. Kot pojasnjuje v tožbi, se bo s predložitvijo tega dokaza v postopku tudi zatrjevalo novo dejstvo, in sicer da na video posnetku, ki je bil dokaz v predmetnem kazenskem postopku, nobena oseba sploh ni podobna tožniku. Po določbi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, ki jo je glede na vsebino obravnavane prošnje izpostavila že toženka, se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. V prvem odstavku 413. člena ZKP pa je nato določeno, da sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da (med drugim) dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova.

16Upravnosodna praksa (prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 174/2017, III U 133/2022 in I U 1028/2022) je že zavzela stališče, da je ureditev iz ZBPP glede dodelitve BPP v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe. Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje, ki še ni pravnomočno končan, uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je ocena glede možnosti uspeha prosilca nebistvena, saj je treba kot njegovo pričakovanje v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP tudi v primeru obsodilne sodbe šteti ustrezno upoštevanje okoliščin, ki lahko vplivajo npr. na kvalifikacijo kaznivega dejanja ali odmero kazni (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 226/2014).

17Vendar pa je že v citirani upravnosodni praksi bilo odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je treba opisana načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka preko pravice do obrambe in s tem do pravice do BPP širiti tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče v zvezi s stališči iz prejšnjega odstavka v sodbi X Ips 226/2014 jasno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku, tako Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04 pa dodajata, da se po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) opisani vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke. ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do BPP v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

18Obnova kazenskega postopka je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Značilnosti tega pravnega sredstva, ki jih je izpostavila že toženka v izpodbijani odločbi (glej zlasti 5. točko te obrazložitve), pa - še posebej ob tem, da se nanaša na pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - utemeljujejo razlago, po kateri je treba pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh, in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev iz 24. člena ZBPP organu za BPP ne le dopušča, pač pa nalaga, da v primerih, ko iz presoje okoliščin izhaja, da prosilec s tovrstnim izrednim pravnim sredstvom glede na stanje stvari nima verjetnih možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Po ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Glede na besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa je doseg te zakonske določbe še večji in organu za BPP nalaga celo, da pri odločanju o dodelitvi BPP vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

19Tožnik tako nima prav, kolikor toženki očita, da se z izpodbijano odločbo postavlja v vlogo sodnika oziroma odločujočega senata v kazenskem postopku, oziroma da ni imela pravne podlage za preizkus dejstev in okoliščin zadeve z vidika izpolnjevanja zgoraj navedenega pogoja za dodelitev BPP, ki ga je opravila na podlagi vsebine prošnje in v zvezi z njo predloženih listin (mnenja izvedenca) ter obrazložitev v predmetnem kazenskem postopku izdanih sodb (sodišča prve stopnje z dne 24. 4. 2018, višjega sodišča z dne 10. 1. 2019 in Vrhovnega sodišča z dne 10. 9. 2020) in relevantnih določb ZKP ter v zvezi z njimi oblikovane sodne prakse. Pri tej presoji je toženka zaključila in ustrezno obrazložila, zakaj šteje, da tožnik verjetnih izgledov za uspeh z zahtevo za obnovo predmetnega kazenskega postopka nima, saj bi bila ta glede na določbe ZKP zavržena. Pojasnila je, da je tožnik oziroma njegov zagovornik predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za posnetke video kamere podal že v postopku pred kazenskim sodiščem prve stopnje, ki je o izvedbi tovrstnega dokaza že odločalo in je tak predlog obrazloženo zavrnilo, tej sodni presoji pa je argumentirano pritrdilo tudi višje sodišče kot sodišče druge stopnje in nato tudi Vrhovno sodišče (tožnik navedenega niti ne prereka). Kot je nadalje pojasnila toženka, glede na že oblikovano sodno prakso, novi dokazi v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP niso tisti dokazi, ki so že bili predlagani tekom kazenskega postopka, pa sodišče na njih ni gradilo svoje dokazne ocene o odločilnih dejstvih ali pa njihove izvedbe ni sprejelo. Tukajšnje sodišče v tej zvezi le še dodaja, da takšno stališče ne izhaja samo iz sklepa II Kp 4117/2012 z dne 8. 6. 2021, na katerega se je sklicevala toženka, pač pa je že iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 22033/2010 z dne 19. 1. 2012 razvidno stališče, da dokazi, katerih izvedbo je obsojenec predlagal že v teku kazenskega postopka pred pravnomočnostjo sodbe, pa jih sodišče ni sprejelo, niso novi dokazi v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Da je to uveljavljeno stališče sodne prakse in da je zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki se opira na takšen dokaz, treba zavreči, izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 10411/2018 z dne 22. 9. 2022. Enako odločitev (o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka) je potrdilo tudi npr. Višje sodišče v Kopru v sklepu VII Kp 28013/2021 z dne 25. 8. 2022, v katerem je izpostavilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da pri ugotovitvi, ki izhaja iz novo pridobljenega mnenja, ne gre za novo dejstvo, temveč za drugačne zaključke glede dejstva, ki ga je sodišče že ugotavljalo; čeprav s samim mnenjem kot dokazom tega dejstva sodišče prve stopnje v času sojenja ni bilo in tudi ni moglo biti seznanjeno, je namreč bistveno, da se je dejstvo, ki izhaja iz mnenja, v pravnomočno zaključenem postopku že ugotavljalo. Vse navedeno daje podlago za zaključek, da je tožnikova zahteva očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago in je tako očitno nerazumna v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz (prve alineje) prvega odstavka 24. člena ZBPP, in je torej toženka obravnavano prošnjo za dodelitev BPP pravilno in zakonito zavrnila.

20Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.