123.a člen ZIL-1

Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Dela industrijskega oblikovanja so stvaritve, ki imajo uporabno funkcijo. Zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva je ustvarjalni manevrski prostor pri teh delih zožen, pogosto prihaja do prevzemanja rešitev, ki je lahko tudi nezavedno. Merilo individualnosti je izpolnjeno le, kadar z izbiro elementov, ki jih vsebuje delo, avtor izvirno izraža svojo ustvarjalnost s tem, da svobodno in ustvarjalno opravlja izbiro tako, da oblika dela odraža njegovo osebnost, s čimer mu vtisne svoj osebni pečat. Merilu individualnosti ne morejo zadostiti sestavni elementi, za katere je značilna njihova tehnična funkcija, saj varstvo iz naslova avtorske pravice ne zajema idej.

Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki. Le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama postopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti.

Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Ker upnik prepoveduje dolžniku izdelavo izdelka, za katerega nima podeljenega patenta, je njegov predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen in kot tak neutemeljen.

Iz obrazložitve pritožbe med drugim izhaja, da ugotovitvena odločba po 93. členu ZIL-1 za sporni patent št. XXX še ni bila izdana. Ker iz tega sledi, da eden od pogojev za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, pritožnika z nobeno od navedb ne moreta doseči drugačne odločitve.

Odlašanje z odločitvijo o predlagani začasni odredbi v položaju, ko sta tožeči stranki verjetnost svoje pravice izkazali z ugotovitveno odločbo URSIL, ki temelji tudi na polnem preizkusu patenta (tudi s strani strokovnjakov farmacevtske stroke), do pridobitve novega izvedenskega mnenja, bi pomenilo, da bi sodišče glede obstoja pravice terjalo višjo stopnjo skladnosti svoje predstave od predpisane stopnje verjetnosti. Ugotavljanje pogoja za izdajo začasne odredbe po točki c) 2. odst. 123. člena ZIL-1 terja primerjanje neugodnih posledic na strani obeh pravdnih strank, to je tožeče stranke ob neizdaji začasne odredbe v primerjavi s posledicami na strani tožene stranke ob izdaji začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno. Posledice, ki jih je potrebno primerjati, se ne kažejo nujno zgolj v grozeči materialni škodi, ki bi jo morale stranke na konkretizirani ravni izkazati. Zakon uporablja pojem „neugodne posledice“ in ne zgolj škode. Potrebno je zato tehtati tudi morebitne druge posledice glede na podano trditveno podlago obeh pravdnih strank. 1. odst. 275. člena ZIZ, ni mogoče uporabiti kot podlago za izdajo regulacijskih začasnih odredb iz 123. člena Z