UPRS Sodba I U 2746/2017-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, ki je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K ... z dne 14. 10. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp ... z dne 9. 7. 2015, ne odpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji za pogojni odpust. Nadalje navaja, da je tožena stranka v dokaznem postopku vpogledala prošnjo s prilogami, poročilo zavoda, dopolnitev poročila zavoda in zapisnik komisije. Nadalje povzema, kaj izhaja iz poročila zavoda. Pri tem navaja, da zavod pri tožniku kot utemeljene razloge proti ponovitveni nevarnosti navaja, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora, da je kazen zapora nastopil sam, nima odprtih postopkov, se ustrezno vede, opravil je obravnavo v zvezi s kaznivim dejanjem, aktivno sodeluje na sestankih male skupine, redno opravlja dela na hišnih delih in v mizarski delavnici ter ima urejeno nastanitev po kazni. Vendar pa zavod pogojnega odpusta še ne predlaga, ker je potrebno še realizirati multidisciplinarni tim ter v skladu z navedenim preveriti stabilnost tožnika v vsakodnevnem delovanju s koriščenjem zunaj zavodskih ugodnosti. Iz dopolnitve poročila pa izhaja, da je bil multidisciplinarni tim za zaščito žrtev kaznivega dejanja realiziran dne 5. 9. 2017. Iz zapisnika komisije izhaja, da je tožnik na seji podal dodatna pojasnila k prošnji in poročilu zavoda. Prav tako iz zapisnika izhaja, da je bil po navedbah zavoda multidisciplinarni tim že realiziran.

2V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka sklicuje na 88. člen KZ-1, ki določa pogoje za pogojni odpust, pri čemer navaja, kateri so formalni pogoji in kateri so materialni pogoji. Navaja, da je vključitev sprejela tožena stranka po prostem preudarku, in sicer da se tožnika pogojno ne odpusti. Tožena stranka je sicer ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj, v okviru ocene glede izpolnjevanja materialnih pogojev pa je ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora, da je le-to nastopil sam, da nima odprtih kazenskih postopkov in da se v zaporu ustrezno vede. Kljub navedenemu pa ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, ki jih vidi v dejstvu, da tožnik še ni bil preverjen z zunaj zavodskimi ugodnostmi in je tako pri njem potrebno še postopno preverjanje stabilnosti v vsakodnevnem življenju in vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi. Pri tem je potrebno upoštevati naravo in težo kaznivega dejanja, saj je šlo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, zaradi česar je bil tudi sklican multidisciplinarni tim.

3Tožnik v tožbi povzema, kaj je navedel v prošnji za pogojni odpust in katere razloge za svojo odločitev je v odločbi navedla tožena stranka. Toženi stranki očita, da ni upoštevala sklepa Višjega sodišča v Celju, ki je ugotovilo, da ni izkazan razlog ponovitvene nevarnosti. Nadalje ni upoštevala dopolnitve psihiatričnega mnenja, iz katerega izhaja, da je nevarnost ponavljanja podobnih kaznivih dejanj minimalna oziroma nična. Prav tako tožena stranka ni upoštevala mnenja psihologinje zavoda, ki je ugotovila, da tožnik spada v manj rizično skupino glede ponovitve kaznivega dejanja. Poleg tega tožena stranka tudi ni upoštevala, da je bilo razmerje med njim in oškodovankino mamo končano, še preden je bila sploh podana prijava kaznivega dejanja in iz tega vidika teoretično ni več mogoče, da bi lahko v prihodnosti ponovil očitano mu kaznivo dejanje. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je bil po odpravljenem priporu tri leta in sedem mesecev na prostosti in ni storil nobenega kaznivega dejanja ali prekrška. Tožena stranka ni upoštevala vseh priloženih dokazov, niti se do njih ni želela opredeliti in je tako kršila načelo materialne resnice. Poleg tega 88. člen KZ-1 ne določa kot pogoj pri odločanju o pogojnem odpustu podeljenih ugodnosti in preverjanja stabilnosti. Vodja petega oddelka obsojencev v ZPKZ je povedal, da obstaja Navodilo Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, da je kot pogoj za pogojni odpust potrebno koristiti več zunaj zavodskih ugodnosti – več 53-urnih izhodov. Tožena stranka je prekoračila zakonske okvirje 88. člena KZ-1, saj za pogojni odpust zahteva koriščenje zunaj zavodskih ugodnosti, ki pa jih zakon ne določa. S sodbo je bila tožniku odvzeta osebna svoboda, ne pa poslovna sposobnost, zato zavod nima pravice preverjanja njegove stabilnosti in je odločitev tožene stranke, oprta na tako dejstvo, nezakonita. Poleg tega 88. člen KZ-1 toženi stranki tudi ne daje pooblastila, da se za pogojni odpust odloča glede na vrsto in težo kaznivega dejanja. To je pristojnost kazenskega sodišča v kazenskem postopku. Glede sklica multidisciplinarnega tima se pojavlja vprašanje zakonitosti, predvsem pa smotrnosti le-tega. Razen tega so ugodnosti podeljene kot nagrada za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanje hišnega reda in ne za preverjanje obsojencev na prostosti. Nadalje tožnik navaja, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa enako varstvo pravic in vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Tožena stranka je namreč konec leta 2016 ugodila prošnji za pogojni odpust in obsojenca spustila na pogojni izpust, ne da bi pred tem imel podeljene zunaj zavodske ugodnosti. Gre pa za konkretni primer A.A. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek in naj naloži toženi stranki, kaj vse mora pri ponovni odločitvi upoštevati.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila seznanjena z dejstvom, da je sodni izvedenec za tožnika podal pozitivno prognozo glede ponovitvene nevarnosti, prav tako z mnenjem Zdravstvenega doma ... – Psihiatrične ambulante ter z ostalimi dejstvi, ki jih je tožeča stranka navedla v povzetku prilog in v prošnji. Prav tako je upoštevala tudi dokumente, ki jih je tožnik priložil neposredno na redni seji komisije. Tožnik navaja, da ne more ponoviti kaznivega dejanja, ker ni več v razmerju z materjo oškodovanke, čemur tožena stranka ne more slediti, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik ne sprejema sodbe sodišča in vidi razloge v obsodbi drugače kot je to navedeno v obsodbi. Tožnik je sicer umeščen v zavodu med obsojence, kjer obstaja relativno nizka stopnja ponovitvene nevarnosti, vendar pa zaenkrat to še ne zadošča za trden sklep, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil, še zlasti ob dejstvu, da še vedno vztraja na stališču maščevanja iz premoženjskih razlogov in na ta način ne prispeva k zaupanju komisije. Tožnik še nima podeljenih ugodnosti izven zavoda, razlog za to pa je multidisciplinarni tim, ki je namenjen ukrepom zaščite žrtve. Po praksi zavodov in tožene stranke obstajajo primeri večkratnega specialnega povratništva, kar z vidika vsakokratne žrtve ni dopustno, zato je pogojni odpust storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost vezan na aktivne ukrepe za preprečitev ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Glede na tožbeni očitek, ki se nanaša na napačno uporabo 88. člena KZ-1, pa tožena stranka pojasnjuje, da v praksi upošteva pri pogojnem odpustu tudi tista dejstva in okoliščine, ki so glede na navedeno pomembne za odločitev in je v zadevnem primeru odločila o eksemplifikativno naštetih materialnih pogojih, svojo odločitev pa je vezala na urejenost pogojev za vključitev v življenje na prostosti. Po razširjeni razlagi narave prostega preudarka med te pogoje spada tudi dejstvo, da je obsojenec, kljub temu, da je v zavodu, območje zavoda zapustil za krajši čas, s čemer se bivališče in morebitna zaposlitev preverjata tudi zunaj zavoda. Obsojenci tako koristijo ugodnosti zunaj zavoda večinoma na naslovu stalnega prebivališča oziroma drugega kraja prebivanja, glede na podeljeno omejeno osebno svobodo za čas nekaj ur pa se preverja tudi, ali se kljub dogovoru vračajo v okolje, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Navedena praksa se je izkazala za dobro, saj nekateri obsojenci v zavodu delujejo v redu, na prostosti pa se zaradi pomanjkanja omejitev hitro vrnejo v prejšnje okolje, kjer je stopnja ponovitvene nevarnosti relativno visoka. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ni bil enako obravnavan kot A.A., pa tožena stranka pojasnjuje, da je zadeva pogojnega odpusta samostojna in da odloča o vsaki zadevi glede na vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa, da izvede dokaze in odloči, da se tožnika pogojno ne odpusti, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožnik v pripravljalni vlogi še dodatno pojasnjuje, zakaj ponovitvena nevarnost pri njem ne obstaja in pri tem navaja enake razloge kot v tožbi. Če se s sodbo ne strinja, to nima nobene povezave s ponovitveno nevarnostjo. Dalje navaja, da zavod nima pravice, da bi ga osebnostno spreminjal, saj sodišče zoper njega ni odredilo varnostnega ukrepa. Sprašuje se tudi, zakaj multidisciplinarni tim ni bil sklican takoj po prijavi kaznivega dejanja.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7KZ-1 v petem odstavku 88. člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 88. člena KZ-1, ki tudi dajeta pravno podlago za odločanje, pri tem pa je pravilno uporabil namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi obrazložil. V konkretnem primeru je oseba lahko pogojno odpuščena, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovila kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, kaj je upoštevala pri svoji odločitvi in zakaj se je odločila, da tožnika še ne more pogojno odpustiti. Kot bistveni razlog je navedla to, da tožnik še ni bil preverjen z zunaj zavodskimi ugodnostmi in je tako pri njemu potrebno še postopno preverjanje stabilnosti v vsakodnevnem življenju in vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi. Pri tem je navedla, da je potrebno upoštevati tudi naravo in težo kaznivega dejanja, saj je šlo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, zaradi česar je bil tudi sklican multidisciplinarni tim. Torej je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, katere kriterije je pri tem upoštevala.

8Sodišče pri tem opozarja na to, da so kriteriji, po katerih skladno z 88. členom KZ-1 odloča Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu, v zakonu našteti le primeroma, saj je v petem odstavku 88. člena KZ-1 zapisano, da se upoštevajo „predvsem“, na kar v nadaljevanju besedila sledi naštevanje nekaterih izmed kriterijev. Ker so ti kriteriji samo primeroma našteti, sme tožena stranka upoštevati tudi druge kriterije, ki sicer v tem določilu niso našteti, so pa vseeno relevantni za presojo, ali obstaja ponovitvena nevarnost. Iz navedenega razloga tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je upoštevala kot kriterij tudi to, da tožnik še ni bil preverjan z zunaj zavodskimi ugodnostmi in da bi ga bilo potrebno postopno preveriti v vsakodnevnem življenju in v vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi. Pri tem želi sodišče izrecno poudariti, da se pravilno uporabo prostega preudarka pri tovrstnih primerih ugotavlja tako, da se presoja, ali so razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje tveganje, da bi obsojenec kaznivo dejanje morebiti lahko ponovil, razumni, in da se presoja, ali njena odločitev ni arbitrarna. Samo v tem obsegu sme sodišče presojati odločitve, izdane po prostem preudarku, saj je – kot je bilo že omenjeno – obseg sodne kontrole v tovrstnih primerih zadržan in omejen zgolj na presojo, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je tožena stranka navedla razumne razloge, zaradi katerih je ocenila, da ponovitvena nevarnost še ni v zadostni meri preverjena. Odločila se je, da mora biti tožnik preverjen še z zunaj zavodskimi ugodnostmi in da je pri njem potrebno postopno preverjanje stabilnosti v vsakodnevnem življenju in vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi. Povsem razumljivo je, da se je tožena stranka odločila, da bo potreben preizkus še po tem kriteriju. Iz navedenega razloga je odločitev logična in smiselna in tako prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka.

9Ker so kriteriji iz 88. člena KZ-1, kot je bilo že pojasnjeno, le primeroma našteti, po mnenju sodišča tudi ni v nasprotju s predpisi, če tožena stranka kot kriterij pri odločanju uporabi tudi naravo in težo kaznivega dejanja, saj je tudi to povsem razumno. Povsem razumljivo namreč je, da se želi tožena stranka pri tistih obsojencih, ki so obsojeni za težja kazniva dejanja, v še večji meri prepričati, da jih res ne bodo ponovili in je povsem logično, da so njeni kriteriji pri odločanju o pogojnem odpustu pri težjih kaznivih dejanjih strožji kot pa pri lažjih kaznivih dejanjih.

10Večina tožbenih očitkov se nanaša na to, da tožena stranka ni upoštevala več dokazov, ki jih je predložil tožnik, v konkretnem primeru je npr. mišljen sklep Višjega sodišča v Celju, ki je odpravilo pripor, ker je ugotovilo, da ni več ponovitvene nevarnosti, nadalje mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je v kazenskem postopku podal mnenje, da je nevarnost ponavljanja podobnih kaznivih dejanj minimalna oziroma nična, nadalje je to tudi mnenje psihologinje zavoda, kot tudi dejstvo, da je razmerje med tožnikom in oškodovankino mamo končano, ter še nekatere druge navedbe. Sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka pri odločanju z vsemi temi navedbami seznanjena. Res je sicer, da se v izpodbijani odločbi do njih ni posebej opredelila in v tem delu je tudi po mnenju sodišča obrazložitev odločbe pomanjkljiva. Vendar pa to še ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Povsem očitno namreč je, da za toženo stranko te navedbe niso imele take teže, da se ne bi želela sama še dodatno prepričati, da tožnik res ne bo ponovil kaznivega dejanja s tem, ker bi moral biti po njenem mnenju preizkušan še z zunaj zavodskimi ugodnostmi. Sodišče se ne more opredeliti do tega, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker tem dokazom ni dala tolikšne teže, saj je v primerih, ko gre za odločanje po prostem preudarku, obseg sodne kontrole omejen, kot je bilo že omenjeno, le v okviru presoje, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Ne more pa sodišče pri tovrstnih odločitvah preverjati ustreznost odločitve upravnega organa, ker bi s tem sodišče prekoračilo svoja pooblastila, kot mu jih daje 40. člen ZUS-1. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnika ni mogoče nadzorovati in preverjati, kako bo ravnal v času zunaj zavodskih ugodnosti, pa sodišče pojasnjuje, da je povsem razumljivo, da se lahko obsojenca spremlja v tem času, saj se lahko le na ta način ugotovi, ali obsojenec tudi v primeru koriščenja teh ugodnosti ne izvršuje ponovno kaznivih dejanj. Sodišče še pojasnjuje, da tožena stranka pri svoji odločitvi kot razlog za odločitev ni navedla multidisciplinarnega tima, temveč le preverjanje z zunaj zavodskimi ugodnostmi ter naravo in težo kaznivega dejanja. Iz navedenega razloga so tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na multidisciplinarni tim, nerelevantne.

11V zvezi z zatrjevanjem, da tožnik ni bil enako obravnavan kot neka druga oseba, ki je bila odpuščena - pa sodišče pojasnjuje, da je treba v tovrstnih zadevah vsak primer obravnavati individualno glede na okoliščine in posebnosti vsakega primera, ki se lahko med seboj precej razlikujejo. Zato v konkretni zadevi ta tožbena navedba ni relevantna.

12Ker je izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnik je v tožbi predlagal zaslišanje vodje petega oddelka obsojencev ZPKZ, zaslišanje obsojencev drugega nadstropja petega oddelka ZPKZ in zaslišanje priče A.A. S tem je smiselno predlagal razpis glavne obravnave. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da ZUS-1 v 59. členu v določenih primerih daje izrecno pooblastilo sodišču, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. Po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar pa stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru so podani prav ti razlogi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tožnik je predlagal, naj sodišče zasliši B.B., ki je vodja petega oddelka obsojencev v ZPKZ z namenom, da obrazloži, ali dejansko obstaja navodilo, da je kot pogoj za pogojni odpust potrebno koristiti več zunaj zavodskih ugodnosti – več 53-urnih izhodov. Zaslišanje te priče je po mnenju sodišča nepotrebno zato, ker je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da KZ-1 v 88. členu le primeroma našteva nekatere kriterije, po katerih se lahko Komisija za pogojni odpust odloča, ni pa vezana zgolj na te kriterije. Torej lahko upošteva tudi dodatne kriterije, med drugim tudi te, da obsojenec koristi več zunaj zavodskih ugodnosti. Tudi če je to res, kar navaja tožnik v tožbi (glede obstoja navedenega navodila), to ni v nasprotju z 88. členom KZ-1, zato ne bi imelo nobenega pomena zasliševati pričo, da to pojasni. Nadalje je tožnik predlagal zaslišanje obsojencev drugega nadstropja petega oddelka ZPKZ in zaslišanje A.A., ki naj bi potrdili pogojni odpust obsojenca brez koriščenja zunaj zavodskih ugodnosti in preverjanja stabilnosti. Zaslišanje teh prič ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi iz razloga, ker je treba vsakega obsojenca potrebno obravnavati individualno glede na posebnosti in okoliščine posameznega primera in zato za tožnikov primer ne more biti relevantno, kar se tiče razlogov, ki so bili upoštevani pri nekem drugem obsojencu. Iz vseh navedenih razlogov zaslišanje predlaganih prič ne bi moglo privesti do drugačne odločitve.

K točki II izreka:

13Tožena stranka je v tem upravnem sporu zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče tej zahtevi ni ugodilo, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne, zato je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.