UPRS Sodba I U 503/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti. Tožnik je bil namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 21691/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 21691/2012 obsojen na tri leta zapora. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji za pogojni odpust in kaj izhaja iz poročila zavoda. Iz poročila zavoda je med drugim razvidno, da zavod ocenjuje, da ima tožnik dobro podporo svojcev, ki mu bodo tudi po prestani kazni nudili podporo, pri čemer je bila tožniku v zavodu ponujena možnost nadaljnje spremljave s strani psihologa. Od septembra 2017 koristi ugodnosti zunaj zavoda, to je prost izhod z nočitvijo, z ugodnosti pa se vrača urejen in pravočasno. Kljub številnim razlogom proti ponovitveni nevarnosti pa zavod zaradi ne dovolj preverjene stabilnosti tožnika zunaj zavoda pogojnega odpusta še ne predlaga.

2V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka sklicuje na 88. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa pogoje za pogojni odpust. Pri svoji odločitvi je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust. V okviru ocene, ali izpolnjuje materialne pogoje, pa je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti tožena stranka upoštevala, da je tožnik prvič obsojen, zoper njega ne teče kazenski postopek, opravil je obravnavo odnosa do kaznivega dejanja, vede se ustrezno, nima težav z odvisnostjo in ima zagotovljeno bivališče in zaposlitev na prostosti. Vendar pa tožnik še ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti v odnosu do kaznivega dejanja in oškodovanke. Ne sprejema odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje, saj meni, da gre za konstrukt bivše partnerke. Tožnik je odplačal šele manjši znesek povzročene škode, to pa po oceni tožene stranke še ne predstavlja tiste stopnje kritičnosti, na podlagi katere bi lahko utemeljeno pričakovala, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožniku je bilo podeljenih tudi več prostih izhodov, ki pomenijo začetno zaupanje, da podeljenih ugodnosti ne bo zlorabil. Tožnik pa je v polnem obsegu koristil ugodnosti šele kratek čas, to je od septembra 2017, zato njegova stabilnost še ni bila preverjena z dalj časa trajajočimi zunajzavodskimi ugodnostmi. Navedeno pa je zadržek, zaradi katerega tožnik zaenkrat še ne more biti pogojno odpuščen, hkrati pa navedeno tudi ne pomeni, da ima zagotovljene poleg bivališča in zaposlitve, vse pogoje za vključitev v življenje na prostosti. Ne dovolj preverjena stabilnost še ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti.

3Tožnik v tožbi povzema, kaj je navedel v prošnji in kaj je navedla tožena stranka v svoji odločbi. Po mnenju tožnika komisija pri svoji odločitvi ni upoštevala dejstev in dokazov, s katerimi je bila seznanjena, in sicer to, da je razmerje med njim in oškodovankino mamo bilo končano, še preden je bila sploh podana prijava kaznivega dejanja, da je Višje sodišče v Celju, ko je odločalo o njegovi pritožbi o podaljšanju pripora, ugotovilo, da ni izkazan razlog ponovitvene nevarnosti, ni upoštevala psihiatričnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, iz katere izhaja, da je nevarnost ponavljanja podobnih kaznivih dejanj minimalna oziroma nična. Tožena stranka ni upoštevala dejstev, da je bil po odpravljenem priporu na prostosti tri leta in sedem mesecev, vse do dne, ko se je zglasil v zavodu. V tem času ni storil nobenega prestopka. V nadaljevanju tožbe tožnik še enkrat ponovi vse navedene okoliščine, ki kažejo proti ponovitveni nevarnosti. Glede očitka tožene stranke, da je odplačal šele manjši znesek škode, pa tožnik navaja, da del plačane odškodnine ne more in niti ne vpliva na ponovitveno nevarnost. S tem v zvezi še navaja, da je ostal brez vsega in da mu je mesečna nagrada za delo v hišnih delih zavoda edini dohodek, privarčevanih sredstev nima, niti nima premoženja. Plačevati mora tudi preživnino za mladoletnega sina. Kaznivega dejanja pa ne more priznati in ga obžalovati, saj ga ni naredil. S tem v zvezi je sprožil več postopkov, med drugim je tudi vložena zahteva za obnovo postopka - to odločanje je še vedno v teku. Nadalje tožnik navaja, da KZ-1 v 88. členu ne določa kot pogoj za pogojni odpust podeljenih ugodnostih in preverjanje stabilnosti. Razlog za to, da mu niso bili podeljeni izhodi, je v tem, da je zavod poslal dopis nepristojnemu centru za socialno delo in neodzivnost centra je privedla, da so mu bili prosti izhodi podeljeni z večmesečno zakasnitvijo. Sicer pa v nobenem dokumentu ni opredeljeno kakršnokoli preverjanje v povezavi z dalj časa trajajočimi zunajzavodskimi ugodnostmi. Nadalje tožnik še navaja, da je bil A.A. pogojno odpuščen ne da bi pred tem imel podeljene zunajzavodske ugodnosti in bi se tako preverjala njegova stabilnost na prostosti. Tožena stranka pa je dolžna enake situacije obravnavati enako. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na to, da ima tožnik več upravnih sporov zoper odločitve o pogojnem odpustu in predlaga, naj sodišče več odprtih postopkov združi v skupno obravnavo in odločanje. Dalje navaja, da je bila seznanjena z vsemi prilogami, ki so bile priložene k prošnji za pogojni odpust in tako tudi z dejstvom, da je sodni izvedenec podal pozitivno prognozo glede ponovitvene nevarnosti, tudi z mnenjem Zdravstvenega doma Trbovlje - psihiatrične ambulante. Navaja še, da tožnik ne sprejema sodbe sodišča in vidi razloge drugače kot je navedeno v obsodbi. Tožnika je potrebno še naprej preverjati z ugodnostmi zunaj zavoda. Tožnik glede na vztrajanje glede storitve kaznivega dejanja ni dosegel ravni kritičnosti. Nekritičnost v odnosu do kaznivega dejanja je tisto dejstvo, ki terja nadaljnjo obravnavo in posledično prevzem odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje. Tožnik je območje zavoda zapustil za krajši čas, s čimer se bivališče in morebitna zaposlitev preverjata tudi zunaj zavoda. Obsojenci koristijo ugodnosti zunaj zavoda večinoma na naslovu stalnega bivališča oziroma kraja prebivanja glede na omenjeno svobodo za čas nekaj ur pa se preverja tudi, ali se kljub dogovoru vračajo v okolje, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, v nekaterih primerih pa tudi, ali bodo kaznivo dejanje ponavljali. Navedena praksa se je izkazala za dobro, saj nekateri obsojenci v zavodu delujejo v redu, na prostosti pa se hitro vrnejo v prejšnje okolje, kjer je stopnja ponovitvene nevarnosti relativno visoka. V obravnavani zadevi je potrebno nadaljnje preverjanje z ugodnostmi zunaj zavoda. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na primerjavo s pogojnim odpustom obsojenca A.A., pa tožena stranka pojasnjuje, da je zadeva pogojnega odpusta tožnika samostojna in da odloča o vsaki zadevi glede na vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev. V izpodbijanem aktu je jasno zapisala ta dejstva in okoliščine in navedla dokaze, zato so očitki o neenakopravni obravnavi neutemeljeni. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in naj naloži tožniku plačilo stroškov postopka v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov toženi stranki v upravnem sporu.

5Tožnik se v pripravljalni vlogi ponovno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju, ki je odločalo o pritožbi o podaljšanju pripora in ugotovilo, da ni izkazan razlog ponovitvene nevarnosti. S tem v zvezi se sklicuje na institut pravnomočnosti, ki pomeni omejevanje države in samovolje državnega aparata pri spreminjanju pravnih razmerij. Tožena stranka je po njegovem mnenju samovoljno in protizakonito posegla v institut pravnomočnosti. Ne strinja se s trditvijo tožene stranke, češ da tožnik ne prevzema odgovornosti za kaznivo dejanje. V konkretnem primeru je torej priznanje in obžalovanje dejanja pogoj za pogojni odpust, tožena stranka pa želi s tem izsiliti tožnikovo priznanje storitve kaznivega dejanja. Ker kaznivega dejanja ni storil, ga ne more priznati in obžalovati. Čeprav je sodba pravnomočna, pa postopek še zdaleč ni zaključen, saj je po izrečeni sodbi prišel do novih dokazov in vložil zahtevo za obnovo postopka, v pripravi pa je tudi tožba na Evropsko sodišče za človekove pravice.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče najprej pojasnjuje, da odprtih upravnih sporov istega tožnika ne bo združevalo v en postopek, ker gre za tožbe zoper različne odločbe in je pregledneje, da se obravnavajo ločeno.

8KZ-1 v petem odstavku 88. člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno z 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 88. člena KZ-1, ki tudi dajeta pravno podlago za odločanje, pri tem pa je pravilno uporabil namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi obrazložil. V konkretnem primeru je oseba lahko pogojno odpuščena, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovila kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, kaj je upoštevala pri svoji odločitvi in zakaj se je odločila, da tožnika še ne more pogojno odpustiti. Sodišče šteje kot ključni razlog, ki je tudi dovolj razumen, da je tožena stranka odločila tako kot je, ta, da tožnik ugodnosti zunaj zavoda v popolnem obsegu koristi šele kratek čas, to je od septembra 2017 (odločba je bila izdana 12. 1. 2018) in da zato njegova stabilnost še ni bila preverjena z dalj časa trajajočimi zunajzavodskimi ugodnostmi. Kot razlog je torej navedla to, da tožnikova stabilnost na prostosti zaenkrat še ni dovolj preverjena. Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi navedla tudi nekatere druge razloge za odločitev, s katerimi pa se sodišče ne strinja, kar bo pojasnilo v nadaljevanju, vendar pa je navedeni razlog dovolj razumen in logičen, da se lahko šteje, da je namen prostega preudarka (nevarnost ponovitve kaznivega dejanja) dovolj obrazložen.

9Sodišče pri tem opozarja na to, da so kriteriji, po katerih skladno z 88. členom KZ-1 odloča komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu, v zakonu našteti le primeroma, saj je v 5. odstavku 88. člena KZ-1 zapisano, da se upoštevajo „predvsem“, na kar v nadaljevanju besedila sledi naštevanje nekaterih izmed kriterijev. Ker so ti kriteriji samo primeroma našteti, sme tožena stranka upoštevati tudi druge kriterije, ki sicer v tem določilu niso našteti, so pa vseeno relevantni za presojo, ali obstaja ponovitvena nevarnost. Iz navedenega razloga tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je kot kriterij upoštevala to, da tožnik ni dovolj časa preverjen z zunajzavodskimi ugodnostmi. Pri tem želi sodišče izrecno poudariti, da se pravilno uporabo prostega preudarka pri tovrstnih primerih ugotavlja tako, da se presoja, ali so razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje tveganje, da bi obsojenec kaznivo dejanje morebiti lahko ponovil, razumni, in da se presoja, ali njena odločitev ni arbitrarna. Samo v tem obsegu sme sodišče presojati odločitve izdane po prostem preudarku, saj je - kot je bilo že omenjeno - obseg sodne kontrole v tovrstnih primerih zadržan in omejen zgolj na presojo, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je tožena stranka navedla že omenjeni dovolj razumen razlog, zaradi katerega je ocenila, da ponovitvena nevarnost še ni v zadostni meri preverjena. Odločila se je, da tožnikova stabilnost na prostosti še ni dovolj preverjena in je povsem razumljivo, da se je odločila, da bi bilo potrebno daljše preverjanje njegove stabilnosti na prostosti. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da tožnik koristi ugodnosti zunaj zavoda od septembra 2017, izpodbijana odločba pa je bila izdana dne 12. 1. 2018, kar je relativno kratek čas. Iz navedenega razloga je odločitev logična in smiselna, tako da prosti preudarek ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen in tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka.

10Tožena stranka pa je kot enega od razlogov, zaradi katerega je bila prošnja za pogojni odpust zavrnjena, navedla tudi to, da je tožnik plačal doslej le manjši del povzročene škode in da ne sprejema odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje. Pri tem pa sodišče ne vidi vzročno posledične povezave med tema dvema dejstvoma in ponovitveno nevarnostjo. Sodišče meni, da ni razvidno, zakaj naj bi to, da je tožnik plačal manjši del škode, kazalo na ponovitveno nevarnost, kot tudi ne more biti vzrok za ponovitveno nevarnost to, da tožnik zanika kaznivo dejanje. Glede plačila škode je potrebno upoštevati, da je nagrada, ki jo tožnik prejema v zavodu za svoje delo, nizka in je zato sploh vprašanje, kakšne možnosti ima, da bi odplačal večji del škode. Prav tako sodišče meni, da če nekdo storitev kaznivega dejanja, ki se mu očita, zanika, da to še ne pomeni avtomatično, da obstaja nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil. Zgolj zanikanje izvršitve očitanega kaznivega dejanja samo po sebi nima nobene zveze s ponovitveno nevarnostjo. Ponovitvena nevarnost bi bila na primer podana v primeru, če bi nekdo grozil, da bo kaznivo dejanje zares storil, v kolikor je prepričan, da ga v resnici ni, oziroma da ga bo ponovil in podobno. Vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka med razlogi za zavrnitev prošnje navedla tudi razlog, ki pa je dovolj razumen, da je lahko sodišče sledilo odločitvi tožene stranke, da se prošnja zavrne.

11Večina tožbenih očitkov se nanaša na to, da tožena stranka ni upoštevala več dokazov, ki jih je predložil tožnik. V konkretnem primeru gre na primer za sklep Višjega sodišča v Celju, ki je odpravilo pripor, ker je ugotovilo, da ni več ponovitvene nevarnosti, nadalje mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke, dejstvo, da je razmerje med tožnikom in oškodovankino mamo končano, ter še nekatere druge navedbe. Sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka pri odločanju z vsemi temi navedbami seznanjena. Res je sicer, da se v izpodbijani odločbi do njih ni posebej opredelila in v tem delu je tudi po mnenju sodišča obrazložitev odločbe pomanjkljiva. Vendar pa to še ni taka pomanjkljivost, da bi bilo treba zaradi tega izpodbijano odločbo odpraviti. Povsem očitno je, da za toženo stranko te navedbe niso imele take teže, da se ne bi želela sama še dodatno prepričati, da tožnik res ne bo ponovil kaznivega dejanja s tem, ter bi moral po njenem mnenju biti preizkus z zunajzavodskimi ugodnostmi dalj časa trajajoč. Sodišče se ne more opredeliti do tega, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker tem dokazom ni dala tolikšne teže, saj je v primerih, ko gre za odločanje po prostem preudarku, obseg sodne kontrole omejen, kot je bilo že omenjeno, le v okviru presoje, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Ne more pa sodišče pri tovrstnih odločitvah preverjati ustreznost odločitve upravnega organa, ker bi s tem prekoračilo svoja pooblastila, ki mu jih daje 40. člen ZUS-1.

12Sodišče tudi meni, da je obsojenca možno spremljati v času zunajzavodskih ugodnosti, saj je povsem razumljivo, da se ga spremlja v tem času, saj se lahko samo na ta način ugotovi, ali v primeru koriščenja teh ugodnosti ne izvršuje ponovno kaznivih dejanj. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je tožnik začel koristiti zunajzavodske ugodnosti z zakasnitvijo, ker je zavod po njegovih navedbah poslal dopis nepristojnemu centru za socialno delo. Ne glede na navedeno je namreč od koriščenja teh ugodnosti do izdaje odločbe minilo malo časa, zaradi česar je imela tožena stranka utemeljen razlog za mnenje, da bi moralo biti to obdobje nekoliko daljše.

13Sodišče še pojasnjuje, da je tožena stranka pri odločanju o pogojnem odpustu in o tem, ali je podana ponovitvena nevarnost, povsem avtonomna in ni vezana na odločitve drugih organov. Tudi, če je Višje sodišče v Celju pri odločanju o pritožbi v zvezi s podaljšanjem pripora menilo, da ponovitvene nevarnosti ni, je odločitev Višjega sodišča v Celju pravnomočna in zavezujoča le glede izreka, torej le glede odločitve o priporu, to pa ne pomeni, da pravnomočnost velja tudi za mnenje, ki ga je višje sodišče izrazilo v obrazložitvi svojega sklepa. Če bi bilo to tako, potem komisiji za pogojni izpust sploh ne bi bilo potrebno odločati o tem, ali je ponovitvena nevarnost podana, saj bi glede tega že veljala odločitev višjega sodišča in bi bilo dovolj, da se preverja pri prošnji za pogojni odpust le formalni pogoj. Torej ne držijo tožnikove trditve o kršitvi načela upoštevanja pravnomočne odločitve.

14V zvezi z zatrjevanjem, da tožnik ni bil enako obravnavan kot druga oseba, ki je bila odpuščena, pa je treba upoštevati, da je treba v tovrstnih zadevah vsak primer obravnavati individualno glede na okoliščine in posebnosti vsakega primera, ki se lahko med seboj precej razlikujejo. Iz navedenega razloga v konkretni zadevi ta navedba ni relevantna.

15Ker je izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega ostavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, za katere je sodišče ocenilo, da med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Tožena stranka je v tem upravnem sporu zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče tej zahtevi ni ugodilo, ker skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne, zato je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.