UPRS Sodba I U 1184/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) na podlagi 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločila, da se tožnika, ki ga je Okrajno sodišče v Trebnjem obsodilo s sodbo I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016 na kazen 6 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (točka 1. izreka); posebni stroški s tem v zvezi niso nastali (točka 2. izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik nastopil prestajanje kazni 6. 4. 2016 in se mu kazen izteče 6. 10. 2016. V prošnji 23. 3. 2016 in njeni dopolnitvi 17. 5. 2016 je navedel, da prosi za pogojni odpust, saj ima zagotovljeno bivališče tam. Med prestajanjem kazni po mnenju tožnika prihaja do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z njim tudi grdo ravnajo ter ga mučijo. Prosi za enakopravno obravnavo, skladno z njegovimi pravicami ter za pogojni odpust, saj si ga je zaslužil. Tudi v preteklosti mu je bilo obljubljeno, da bo deležen pogojnega odpusta. Komisija je v dokaznem postopku vpogledala v tožnikovo prošnjo in njeno dopolnitev ter Poročilo Zavoda za prestajanje kazni 7206-657/2016/51 z dne 2. 6. 2016 (v nadaljevanju Poročilo) in v Zapisnik komisije 720-359/2014/34 z dne 9. 6. 2016 (Zapisnik Komisije). Iz Poročila izhaja, da je bil tožnik obsojen na kazen zapora 6 mesecev. Predhodno pa je bil že obsojen in spada med najbolj rizično skupino obsojencev, saj je bil obsojen za najtežja kazniva dejanja, med katera spada: protipraven odvzem prostosti, spolno nasilje, posilstvo, lahka telesna poškodba, huda telesna poškodba, poškodovanje tuje stvari, rop, preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, nasilništvo, prikrivanje, za kar je bil obsojen za najdaljšo kazen zapora. Med prestajanjem kazni ima težave, večkrat je napadel soobsojenca, grozil je soobsojencem, neprimerno se je vedel tudi do zavodskega osebja. Med prestajanjem kazni zavrača sodelovanje s strokovnimi službami. Obsojenec je že prestajal kazen zapora v različnih zavodih, nazadnje v ZPKZ Dob pri Mirni in tudi tam ni bilo večjih uspehov pri resocializacijskem procesu. Težav z odvisnostjo od prepovedanih drog in alkohola nima. Zaradi neustreznega vedenja med prestajanjem kazni, nekritičnosti v odnosu do kaznivega dejanja in do oškodovanca, povratništva ter odprtih kazenskih postopkov in kazni, ki jo mora po nalogu za izvršitev kazni nastopiti (dve leti zapora), pogojnega odpusta komisija ne predlaga. Iz Zapisnika Komisije, da je tožnik podal dodatna pojasnila k prošnji in k Poročilu ter navedel, da je podaljšanje kazni zapora prav tako v zvezi z odprtimi kazenskimi postopki neutemeljena ter izraža željo po hitrejšem sojenju ter da se mu očita, je storil nova kazniva dejanja.

2Komisija je tožnikovo prošnjo obravnavala 9. 6. 2016 in ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 88. člena KZ-1. Zato se pogojni odpust tožnika ne dopusti. Tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisani delež kazni, tj. polovica kazni (31. 8. 2016). V okviru ocene, ali izpolnjuje tudi materialni pogoj, pa je na eni strani kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da tožnik sicer nima težav z odvisnostjo od prepovedanih drog in alkohola. Kot razloge za ponovitveno nevarnost pa ugotavlja, da je predhodno že bil obsojen ter spada v bolj rizično skupino obsojencev, saj je bil obsojen za najtežja kazniva dejanja, med katera spadajo: protipraven odvzem prostosti, spolno nasilje, posilstvo, lahka telesna poškodba, huda telesna poškodba, poškodovanje tuje stvari, rop, preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, nasilništvo ter prikrivanje, za kar je bil obsojen na najdaljšo kazen zapora. Pri tožniku ni mogoče vzpostaviti korektnega odnosa ter kritičnosti do kaznivega dejanja, komunikacija z njim ni mogoča, pride hitro do konfliktne situacije, kjer je potrebna uporaba najstrožjih sredstev. Med prestajanjem kazni se vede neprimerno, večkrat je napadel soobsojenca in mu grozil, neprimerno se je vedel tudi do zavodskega osebja. Med prestajanjem kazni zavrača sodelovanje s strokovnimi službami. Že predhodno je prestajal kazni zapora v različnih zavodih. Glede na navedeno Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato je odločila, kot izhaja iz izreka.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo pred drugačno sestavo Komisije, ker je ta po oceni tožnika pristranska in arbitrarna. Kazen se mu izteče 6. 9. 2016 in ne 6. 10. 2016, kot izhaja iz pavšalne združitve kazni, ob upoštevanju milejšega kazenskega zakona za storilca obstoječe kazni z enotno kaznijo, ki mu je bila izrečena s prejšnjimi sodbami (zadnja sodba mu je bila izrečena IK 44726/2014 dne 13. 7. 2016). Tožnik meni, da ni nobenega uradnega zaznamka ali dokaza, da je večkrat napadel soobsojenca v zaporu, ni navedbe koga konkretno naj bi napadel, zlasti pa ne v ZPKZ Ljubljana od 30. 10. 2014 dalje, ko je prestajal kazni. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba obrazložena pavšalno in nekonkretizirano. Gre za zlorabo pravniškega formalizma, kar je v nasprotju z Ustavo RS in veljavnimi zakoni. Tožnik ni imel možnosti, da se o zadevi izreče, s čimer je bila kršena pravica do enake obravnave, osebnega dostojanstva in pravne varnosti. Predmetni postopek pogojnega odpusta ni ustrezal načelom poštene in zakonite obravnave in pomeni maščevanje "lažesodja" in "krivosodja". Podana je zloraba pravosodne moči. Odločitev pa je tudi samovoljna. Po mnenju tožnika gre za diskriminacijo, šikaniranje, grotesknost in bizarnost, vse pa je sprenevadanje in sramota za pravno državo. S tožnikom so med prestajanjem kazni v zavodu ravnalo tako, kot ''so nacisti ravnali z židi''. Tožniku v zavodu tudi ni bilo omogočeno, da dela oz. da zasluži, kar pomeni spet sramoto za pravosodje. Glede vloge za združitev kazni po več kazenskih sodbah je tožnik ugotovil, da po združitvi kazni ne bo ostal niti en dan neprestane kazni. Pravosodni organi in uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ni ničesar storila, da tožnik kaznivega dejanja na prostosti ne bi ponovil. Tožnik ugotavlja, da strokovna pedagoška služba zavoda ničesar ne stori, da bi imel zagotovljene pogoje za vključitev v življenje na prostosti, kazensko pravo pa pomeni skrajno sredstvo v poseganje v družbene odnose in je pred tem potrebno izčrpati vsa milejša sredstva. Po mnenju tožnika pa ta sredstva niso bila izčrpana. Vsi delajo zavestno nestrokovno in nesprejemljivo. Vse skupaj je domnevni napredek v civiliziranosti in humanosti, pri čemer pa v resnici niso bila upoštevana vsa procesna jamstva v tem postopku. Tožnik meni, da gre pri ravnanju uprave za prestajanje kazni zapora Ljubljana in Komisije, ki je izrekla negativno mnenje k njegovi prošnji za pogojni odpust za kaznivo dejanje grdega ravnanja in ponižujočega mučenja med prestajanjem kazni zapora, saj ni bil enakopravno obravnavan. V postopku pred Komisijo pa mu tudi niso bila zagotovljena vsa procesna jamstva.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika kot neutemeljene. Tožnik ni navedel, v čem naj bi bila pristranskost oz. zaradi česa naj bi bila tožena stranka pristranska in arbitrarna. Neutemeljene in dokazno nepodprte so tožbene navedbe, da se tožeči stranki kazen zapora 6 mesecev, ki jo je prestala v času odločanja o pogojnem odpustu izteče 6. 9. 2016 in ne 6. 10. 2016, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar obrazloži. Tožbene navedbe glede znižanja celotne kazni, so neutemeljene in dokazno nepodprte. Neutemeljen je ugovor, da ni bilo nobenega uradnega zaznamka oz. dokaza, da je tožnik večkrat napadel soobsojenca v zaporu, kar izhaja iz Poročila. Da je tožnik kršil pravila hišnega reda zavoda izhaja prav tako iz Poročila, pri čemer pa toženka ocenjuje izpolnjevanje pogojev za dalj časa in ni vezana samo na vedenje obsojenca med prestajanjem trenutne kazni zapora. Tožnik je bil že predhodno obsojen za veliko kaznivih dejanj. Na račun združevanja kazni in sprememb kazenske zakonodaje pa je prihranil vsaj eno tretjino izrečenih kazni. Tudi v preteklosti se ni izkazal za sodelujočega. Zoper tožnika so bila večkrat uporabljena izrazita prisilna sredstva, kot je tudi uporaba injekcij. Neutemeljen in dokazno nepodprt je ugovor, da izpodbijana odločba ni obrazložena ter, da gre za zlorabo pravniškega formalizma. Neresnične in neutemeljene ter dokazno nepodprte in žaljive so tožbene navedbe, da postopek pogojnega odpusta ni ustrezal načelu poštene in zakonite obravnave, kar je maščevanje sistema "lažesodja" in "krivosodja", pri čemer gre za diskriminacijo, šikaniranje in preveč grotesknosti, bizarnosti, vse pa naj bi bilo sprenevedanje in sramota za pravno državo. Toženka meni, da je spoštovala vsa pravila postopka, raziskala dejansko stanje, upoštevala navedbe tožnika na seji komisije ter izdala obrazloženo odločbo, s katero je zaradi utemeljenih razlogov vlogo tožnika za pogojni odpust zavrnila. Toženka vztraja pri materialni in procesni pravilnosti izpodbijanega akta in opozarja na neustreznost uporabljenih izrazov v tožbi kot so "krivosodje, lažesodje" ter, "da s tožnikom ravnajo kot nacisti z židi", saj v jezik sodišča, upravnih organov in strank takšno izražanje ne sodi. Očitki tožnika glede zapostavljanja med prestajanjem kazni, niso utemeljeni. Med prestajanjem kazni v zaprtem oddelku zavoda je bil označen za nevarno osebo, zato mu v zavodu objektivno ni mogoče nuditi dela. Na delo so napoteni le obsojenci, za katere je ugotovljeno, da so delovno sposobni in je od njih mogoče pričakovati, da med delom ne bo prihajalo do varnostnih tveganj oz., da bodo tveganja majhna. Neutemeljene in dokazno nepodprte so tudi navedbe tožnika, da gre pri ravnanju uprave ZPKZ Ljubljana in komisije, ki je izrekla negativno mnenje k prošnji za pogojni odpust, za kaznivo dejanje grdega ravnanja in ponižujočega mučenja med prestajanjem kazni zapora, ter, da tožnik ni bil enakopravno obravnavan pred zakonom. Glede grdega ravnanja toženka navaja, da slednje ni predmet tega postopka. Pri tem toženka vztraja, da izdaja zakonit akt, zato naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki pogojnega odpusta ne dopusti, tožniku pa naj tudi naloži plačilo stroškov postopka v skladu s Pravilnikom.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter se nanje sklicuje in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7Izpodbijano odločbo je toženka izdala na podlagi 8. člena, 105. člena in 107. člena ZIKS-1 ter 88. člena KZ-1. Iz izreka izhaja, da je zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust prestajanja zaporne kazni, v obrazložitvi pa se sklicuje na 88. člen KZ-1 ter odločitev utemeljuje z navedbo okoliščin na strani tožnika, zaradi katerih Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

8Na podlagi drugega, tretjega in šestega odstavka 88. člena KZ-1 mora biti za pogojni odpust za obsojenca izpolnjeni pogoji. Na podlagi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni zapora s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (formalni pogoj je polovica, tri četrtine oz. najmanj 25 let prestane kazni zapora, izjemoma pa tudi tretjina prestane kazni zapora). Peti odstavek 88. člena KZ-1 pa primeroma opredeljuje, kdaj je lahko obsojenec pogojno odpuščen (materialni pogoj). To je mogoče, če organ, ki odloča o pogojnem odpustu, lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upošteva povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in do oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspeh pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz predhodno navedene določbe KZ-1 po mnenju sodišča jasno izhaja, da pogojni odpust ni pravica, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, ki izpolnjuje pogoje iz te določbe.

9Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v ZIKS-1, ki je specialni predpis. O pogojnem odpustu odloča toženka, ki izda o odločitvi pisno upravno odločbo, ki mora biti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZIKS-1 obrazložena. Upravna odločba se v upravnem postopku izda v skladu z določili Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da mora obrazložitev upravne odločbe imeti vsebino, predpisano v 214. členu ZUP. Upravni organ na podlagi določbe 88. člena KZ-1 odloča po prostem preudarku. V takšnem primeru mora biti upravna odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev. Namen in obseg prostega preudarka pa izhaja iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano (v danem primeru 88. člen KZ-1).

10V obravnavanem primeru tožnik sicer toženki očita, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da so navedbe nekonkretizirane in pavšalne. Vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikovimi očitki. Po presoji sodišča so okoliščine, ki so narekovale v izreku izrečeno posledico, obširno, jasno in povsem konkretno razvidne iz opisa dejanskega stanja in navedbo razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane upravne odločbe vsebuje jasno utemeljitev okoliščin, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev iz petega odstavka 88. člena ZK-1, predvsem glede povratništva, morebitnih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehe pri zdravljenju odvisnosti in pogoje za vključitev v življenje na prostosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča jasno razvidno pravilno in popolno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in tudi v zadostni meri navedeni in obširno obrazloženi razlogi, ki ne upravičujejo pogojnega odpusta. Toženka ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega. Ker pa gre pri odločanju o prošnji za pogojni odpust za izvrševanje kaznovalne politike, je presoja sodišča v teh primerih zadržana ter le v okviru presoje zakonitosti uporabe prostega preudarka. Po presoji sodišča pa je toženka v obravnavani zadevi odločila v okviru danega pooblastila.

11Po povedanem je po presoji sodišča je izpodbijana odločba skladna z določbo 214. člena ZUP, na podlagi katere izpodbijani upravni akt obsega navedbo dejanskega stanja in pravne podlage za odločitev. Obrazložitev iz izpodbijane odločbe tudi vsebuje opis dejanskega stanja s presojo dokazov, navedbo pravnih predpisov in razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

12Po presoji sodišča so neutemeljene tudi navedbe tožnika, da ni imel možnosti, da se o zadevi izjasni. Iz Zapisnika z dne 9. 6. 2016 tudi po mnenju sodišča izhaja, da je bil tožnik na seji komisije 9. 6. 2016 prisoten in z vsem seznanjen, kar izhaja tudi iz Poročila. Po povedanem je so bile tožniku zagotovljene vse možnosti, da se o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev izjasni.

13Tožnikovih povsem pavšalnih navedb, ki prav z ničemer niso konkretizirane, da je v postopku šlo za šikaniranje, diskriminacijo in za ravnanje tako, kot ''so nacisti ravnali z židi'' ter, da postopek pogojnega odpusta ni ustrezal načelu poštene in zakonite obravnave, sodišče ni moglo presojati.

14Izpodbijana odločba je po povedanem pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev ustavnih načel. Dejansko stanje v zadevi je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je tudi uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15Ker so bili dokazi po presoji sodišča izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave. V danem primeru se tožnik namreč ne strinja s sklepanjem upravnega organa o pomenu ugotovljenih dejstev in okoliščin, kar pa po presoji sodišča na odločitev nima vpliva.

16Ker gre v danem primeru za enostavno dejansko in pravno stanje, je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 13. člena ZUS-1.

17Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.