232. člen ZPIZ-1

Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi

Ker tožnik za stroške reklam, propagande in reprezentance ni izkazal, da se nanašajo izključno na izvajanje poklicnega pokojninskega zavarovanja (tožbene trditve pa tudi ne omogočajo presoje, da se del teh stroškov nanaša na poklicno pokojninsko zavarovanje), jih je sodišče prve stopnje utemeljeno odštelo od skupnega zneska zatrjevanih stroškov.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Ni mogoče slediti stališču, da je iz 1. odstavka 8. člena ZPFOPIZ razvidno, da je toženka dolžna kriti pravice zavarovancev le za obdobje od vključitve pa do 1. 1. 1983. To določilo govori o obdobju zavarovanja zgolj v zvezi z opredelitvijo, za katere zavarovance je toženka tožniku dolžna povračilo. Povračilo je po višini s to določbo omejeno zgolj z minimalno pokojnino, ne pa na drug način. Predhodni postopek pred komisijo oziroma ustanovitev komisije ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Ni mogoče mimo določila prvega odstavka 8. člena ZPFOPIZ, da tožena stranka povrne tožeči stranki sredstva za pokrivanje odhodkov za izplačevanje razlike do zneska najnižje pokojnine za upokojene člane tožeče stranke, ki so pridobili pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe zavarovanja pri tožeči stranki pa do 1. 1. 1983. Ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da je potrebno te zneske proporcionalno zmanjšati. Takšnega načina izračuna iz navedenih predpisov tudi z metodami razlage zakonov ni mogoče izpeljati. Ne 15. člen ZPFOPIZ ne katerikoli drug predpis ne določa, da bi bilo oblikovanje skupne komisije procesna predpostavka za vložitev tožbe, v skladu s sodno prakso pa se šteje, da mora zakon, če želi določeno okoliščino predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega postopka, to določiti izrecno in nedvoumno.