189. člen ZPIZ-1

V obravnavnem primeru ob vložitvi zahteve niti ob izdaji prvostopenjske upravne odločbe ni bil izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje in izplačevanje 40 % starostne pokojnine.

Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2). Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stal

Inštitut pokojninske dobe brez dokupa je bil uveden z ZPIZ-2. Zavarovalne dobe zaradi skrbi za otroka v prvem letu starosti ni mogoče šteti v to dobo. Dobe po 189. členu ZPIZ-1 ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Po uveljavitvi ZPIZ-2B pa je definirana kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani za obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba pa je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Po sodni praksi se v pokojninsko dobo brez dokupa poleg časa skrbi v prvem letu otrokove starosti, ne more šteti niti

Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPIZ-1 se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od nadomestil iz invalidskega zavarovanja ne plačujejo. Kateri čas brez plačila prispevkov in pod katerimi pogoji se všteva v pokojninsko dobo, je določeno v 189. členu ZPIZ-1. Ker tožnik v času prejemanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ni bil obvezno ali prostovoljno zavarovan, tega obdobja ni mogoče upoštevati v pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo.

Pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova prostovoljnega zavarovanja, ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, definirana v 7. členu ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to dobo se ne šteje prostovoljne vključitve v zavarovanje, niti podaljšano zavarovanje, noben dokup, niti obdobja po 189. členu ZPIZ-1, tj. časa skrbi v prvem letu otrokove starosti.

Zavzemanje tožeče stranke, da ZPIZ-1 daje možnost uveljavljanja dodane dobe za istega otroka obema staršema, v tem primeru dve leti, če so izpolnjeni drugi pogoji, je zmotno. Besedno zvezo mati ali oče veže ločni veznik „ali“, ki daje dve možnosti; to je prvo ali drugo, ne pa obeh hkrati. Lahko pa si dobo skrbi za otroka v prvem letu starša porazdelita. Dodana doba ni pokojninska doba. Je doba, ko posameznik ni bil zavarovan, za to dobo niso plačani prispevki, se pa kljub temu upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe. Z ugotovitveno odločbo, da ima posameznik dodano dobo po ZPIZ-1, si ne more zagotoviti ugodnosti, ki jih zakon ob nastopu zavarovalnega primera ne pozna, ne ureja oziroma v prehodnih določbah ne določa, da se upoštevajo določbe prejšnjih predpisov. Pogoji za uveljavitev posamezne pravice se ugotavljajo ob vložitvi zahtevka na podlagi veljavnega predpisa. Posebna doba se všteva v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, pri čemer ta doba vpliva na odmerni odstotek, medtem ko je dodana doba ugodnost, da je posamezniku kljub neizpolnjevanju pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine ta pokojnina priznana, pri č

V zavarovalno dobo se šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi in če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je bil izpolnjen samo prvi pogoj, ne pa tudi drugi pogoj, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek. Pri stalnem prebivališču namreč ne gre le za dejansko vprašanje kraja, kjer se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, temveč tudi za pravni status, ki se pridobi s prijavo stalnega prebivališča in na katerega so se vezale in se še vežejo določene pravice.

Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo. Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.

ZPIZ-1 v prvem odstavku 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan (a) na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da dejanske skrbi za otroka ni potrebno dokazovati, saj je skrb očeta za svojega otroka že zakonska dolžnost staršev, kot to izhaja tudi iz 103. člena ZZZDR. Takšno stališče je zmotno. Iz 103. člena ZZZDR izhaja dolžnost staršev, da skrbijo za otroke. Zakon govori o dolžnosti, torej staršem nalaga dolžno ravnanje. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali se ta dolžnost v praksi tudi izvaja, torej ali gre za dejansko skrb staršev za svoje otroke. Tako je potrebno tolmačiti tudi 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1, kajti le v primeru, če je izkazana tudi skrb starša za otroka, se temu staršu ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev lahko v zavarovalno dobo šteje čas zunaj zavarovanja, ko je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti. Stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati dejanske skrbi za otroka je torej zmotno, posledično pa

Za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti mora biti izpolnjen pogoj na strani starša, da je ta v obdobju uveljavljane dobe nezavarovan in da ima otrok v prvem letu starosti v Sloveniji stalno prebivališče (189. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je glede presoje stalnega prebivališča pravilno štelo, da je potreben ustrezen listinski dokaz, bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa. To pa pomeni, da dokazovanje stalnega prebivališča ni mogoče s potrdili drugih organov ali na podlagi drugih okoliščin, ki se na stalno prebivanje niti ne navezujejo. Ker tožničina hčerka v prvem letu starosti ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, niso izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti.

ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1977 do 17. 10. 1982 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1977 do 17. 10. 1982, ni utemeljen.

V zavarovalno dobo se v skladu s 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1 šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče nista bila zavarovana na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnica ni uspela dokazati, da bi imela njena hči v spornem času stalno bivališče v Republiki Sloveniji. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahteva za vštetje spornega obdobja v zavarovalno dobo tožnice.

ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.

Čas trajanja pravice do denarnega nadomestila je ZZZPB v 25. členu urejal v poglavju o zavarovanju za primer brezposelnosti in je zato jasno, da se je izraz „zavarovanje“ oziroma „trajanje zavarovanja“ v navedenem členu nanašal na zavarovanje za primer brezposelnosti, ne pa na zavarovanja na drugih področjih socialnih zavarovanj. Tudi ne na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bilo z ZPIZ-1 prav tako posebej urejeno.

Kljub temu da je bil tožnici z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje čas skrbi za dva otroka vštet v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji tega časa ni mogoče všteti v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ker za to ni podlage v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Ker tožničin otrok v spornem obdobju ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, se tožnici to obdobje ne more všteti v zavarovalno dobo na podlagi določbe, da se v zavarovalno dobo všteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, če v tem obdobju mati ali oče nista zavarovana na drugi podlagi in če je njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Ker odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe ne vpliva na razmerja, o katerih je bilo do odločitve ustavnega sodišča že pravnomočno odločeno, odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-273/2001 z dne 18. 11. 2004 o razveljavitvi 1. alineje 1. odstavka 189. člena ZPIZ-1 zaradi dokončnosti, pravnomočnosti, izvršljivosti in tudi prostovoljni izvršitvi sporne odločbe ne vpliva na tožničine pravice in obveznosti iz te odločbe.