55. člen ZPIZ-1

Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.

Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.

Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.

ZPIZ-1 omogoča tudi izplačevanje starostne pokojnine brez zmanjšanja zaradi upokojitve pred dopolnitvijo polne starosti, čeprav še nimamo zakona, ki bi določal, da delavcu lahko preneha delovno razmerje tudi na podlagi programa, po katerem je delodajalec dolžan na njegovo delovno mesto zaposliti mlajšo brezposelno osebo. Niso pa bili sprejeti niti ustrezni programi za tako zaposlovanje mlajših brezposelnih oseb, niti ni bil sprejet zakon, ki bi določneje opredelil pogoje za takšno upokojevanje in zaposlovanje, tako da pogoji za uporabo 4. alinee prvega odstavka 55. člena ZPIZ-1 v neposredni praksi, to je v smislu konkretnih upokojitev, še niso bili izpolnjeni.