VSL sodba II Cp 597/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 24.636.543,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 4.744.722,10 EUR od 1. 1. 2011 dalje do plačila; - od zneska 5.664.205,27 EUR od 31. 12. 2011 dalje do plačila; - od zneska 6.677.210,41 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila in - od zneska 7.550.406,03 EUR od 9. 1. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh (točka I izreka). Tožena stranka je dolžna po odločitvi sodišča tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v višini 368.923,15 EUR s pripadki (točka II izreka).

2Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da morata ministrstvo, pristojno za delo in Sklad obrtnikov in podjetnikov (v nadaljevanju SOP) na podlagi določb Zakona o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ) v primeru spora ali morebitne zamude pri izplačevanju obveznosti, oblikovati skupno komisijo, katere naloga je, da iz podatkov ministrstva, pristojnega za delo in podatkov SOP, ugotovi dejansko stanje vrednosti izplačil, ki so obveznost države. Toženka je glede imenovanja skupne komisije predložila številne listine, ki kažejo, da se skupna komisija še ni sestala, saj se tožnica ni opredelila do predloga toženke glede predsednika. Meni, da pogoji za vložitev tožbe niso izpolnjeni. Ob pravilnem razumevanju ureditve iz 15. člena ZPFOPIZ, ki v primeru spora zahteva ustanovitev skupne komisije, gre po prepričanju toženke za procesno predpostavko. Glede refundacije pojasnjuje, da določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in določbe ZPFOPIZ določajo le vir sredstev za sofinanciranje pokojnin članom SOP, ne pa tudi natančnih materialnih določb o tem, kako se višina sredstev izračuna. Iz drugega odstavka 8. člena ZPFOPIZ, ki določa višino obveznosti toženke, ter 15. alineje prvega odstavka 232. člena ZPIZ-1 je nedvomno razvidno, da država za člana (zavarovanca) SOP povrne največ sredstva, ki so enaka znesku najnižje pokojnine, tudi če njegova pridobljena pokojnina pri SOP presega ta znesek in tudi v primeru, če bi član SOP pravico do pokojnine v celoti pridobil pred 1. 1. 1983. Iz prvega odstavka 8. člena ZPFOPIZ pa izhaja, da je obdobje zavarovanja, za katerega RS krije pravice zavarovanca, omejeno na obdobje od vključitve pa do 1. 1. 1983. Ker zgolj z jezikovno razlago 232. člena ZPIZ-1 in 8. člena ZPFOPIZ ni možno določiti višine obveznosti, je treba upoštevati namen zakonodajalca in slediti sistemski ureditvi in pri tem upoštevati tudi ostale določbe obeh zakonov. Ob podrobnejši razlagi določb ZPIZ-1 in ZPFOPIZ je mogoče ugotoviti, da omenjeni določbi toženki, v okviru izračunavanja višine povračila za posamezne zavarovance SOP, ne prepuščata presoje o višini pridobljenih pravic, saj se te določajo na podlagi pravil Sklada za vzajemno pomoč obrtnikov Slovenije, jo pa pri določanju višine omejujeta v dveh bistvenih točkah, in sicer v višini povračila, ki ne sme preseči najnižje pokojnine po 56. členu SPIZ-1 ter glede obdobja, za katerega se zagotavlja povračilo, ki ne sme biti daljši oziroma ne sme segati v čas po 1. 1. 1983. Toženka vztraja, da je dolžna povrniti SOP zneske izplačane pokojnine oziroma v primeru, da je ta znesek višji od najnižje pokojnine, znesek v višini najnižje pokojnine, z upoštevanjem obdobja do 1. 1. 1983 na način, da se pri višini povračila upošteva delež pokojninske dobe posameznega zavarovanca do 1. 1. 1983 in se na podlagi tega izračuna odstotek povračila za vsakega posameznega zavarovanca, ki ni imel možnosti zavarovanja do uvedbe enotnega sistema zavarovanja. Država se je namreč zavezala, da bo tožniku iz proračuna zagotavljala določen del sredstev za pokrivanje odhodkov zaradi izplačevanja pokojnin upokojenim članom SOP, ki so pridobili skladovo pokojnino za obdobje do 1. 1. 1983. Toženka ima le vlogo sofinancerja pokojnin in sicer tistega dela, do katerega so upravičeni člani SOP na podlagi obdobja do 1. 1. 1983. Izračuni toženke, ki so pripravljeni tako, da se zavarovancem, ki so celotno pokojninsko dobo pridobili do 1. 1. 1983 povrne celotna izplačana pokojnina, razen če je ta znesek višji od najnižje pokojnine (v tem primeru se vrne znesek v višini najnižje pokojnine), za zavarovance, ki so pridobili del pokojninske dobe pri SOP do 1. 1. 1983, del pa kasneje, pa je povračilo odvisno od deleža obdobja do 1. 1. 1983, glede na celotno pokojninsko dobo. Takšna razlaga je skladna z namenom ZPIZ-1, ki je v tem, da se tožniku pomaga pri izplačevanju pokojnin, saj je v preteklosti za vključene v to obliko zavarovanja zagotavljal socialno varnost. Namenu zakona ne sledi niti odločitev glede povračila stroškov. Pritožnica vztraja, da je SOP po prvem odstavku 9. člena ZPFOPIZ upravičen do sorazmernega dela stroškov, ne pa stroškov, ki presegajo stroške poslovanja SOP, kar je posledica rezultatov, ki jih daje metodologija izračuna iz tretjega odstavka 9. člena ZPFOPIZ. Tožniku je zato mogoče priznati le sorazmeren del stroškov oziroma največ znesek stroškov, ki predstavlja dejanske stroške. Sodišče bi ugovor toženke o nedovoljeni državni pomoči moralo obravnavati, saj gre za materialnopravni ugovor, s katerim toženka ni bila prekludirana. Poleg tega gre zgolj za dodatno utemeljitev ugovora. V nadaljevanju pojasnjuje podlago za uporabo pravil iz člena 106 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Vztraja, da bi bila tožniku, če mu bodo priznani stroški, ki so višji kot dejanski, selektivno omogočena korist ter konkurenčna prednost, ob hkratni obremenitvi države in njenih virov, kar ustreza definiciji nedovoljene državne pomoči.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v tem sporu zahteva, da ji toženka plača neporavnane obveznosti, izhajajoče iz 232. člena ZPIZ-1 ter 8. in 9. člena ZPFOPIZ za leta 2008, 2009, 2010 in 2011. Med pravdnima strankama je tudi v pritožbenem postopku sporno vprašanje, ali so glede na vsebino 15. člena ZPFOPIZ v konkretnem primeru izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe; ali je pri obračunu obveznosti toženke na podlagi 232. člena ZPIZ-1 in 8. člena ZPFOPIZ potrebno glede zavarovancev, ki so del pokojninske dobe pridobili do 1. 1. 1983, del pa kasneje, povračilo izračunati ob upoštevanju deleža obdobja do 1. 1. 1983, glede na celotno pokojninsko dobo,(1) in ali je tožnik na podlagi 9. člena ZPFOPIZ upravičen do povračila stroškov po formuli, ki jo vsebuje tretji odstavek 9. člena tega zakona, ne glede na to, ali tako izračunani stroški presegajo dejanske stroške poslovanja tožnika.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede dveh od izpostavljenih spornih vprašanj že zavzelo stališče(2) v zadevi, ki je med pravdnima strankama (glede plačila neporavnanih obveznosti izhajajočih iz 232. člena ZPIZ-1 ter 8. in 9. člena ZPFOPIZ za leta 2005, 2006 in 2007) tekla pred gospodarskim oddelkom Okrožnega sodišča v Ljubljani.(3) Ker pritožnica v tem pritožbenem postopku dodatnih argumentov za stališča, ki jih zastopa, ne ponuja, pritožbeno sodišče, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, ob ponovni presoji problematike vztraja pri že zavzetih stališčih.

7ZPP v 274. členu natančno in taksativno našteva procesne predpostavke za vložitev tožbe. Med njimi ne navaja sprožitve postopka pred določenim organom ali ustanovitve skupne komisije, ki bi delovala v smislu 15. člena ZPFOPIZ. Da bi bila ustanovitev komisije pogoj za vložitev tožbe, ne določa niti 15. člen ZPFOPIZ (niti drug zakon). To določilo tudi ne predvideva sankcije za opustitev postopka s komisijo. Ker zavrženje tožbe predstavlja resen poseg v pravico stranke do sodnega varstva, bi morala biti sankcija (zavrženje tožbe) izrecno predpisana. Ker ni, predhodni postopek pred komisijo oziroma ustanovitev komisije ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Za odločitev zato ni relevantno, zakaj komisija še ni pričela z delom oziroma katera od strank je za to odgovorna.

8Kot je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zavzeto stališče skladno s sodno prakso, da mora zakon, če želi določeno okoliščino predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo postopka, to določiti izrecno in nedvoumno.(4) Omenjeno stališče se sicer nanaša na besedilo 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra), vendar pa ni videti utemeljenega razloga, da bi glede 15. člena ZPFOPIZ veljalo drugače.

9Prvi odstavek 232. člena ZPIZ-1 v zvezi z 15. alinejo tega člena določa: „Republika Slovenija zagotavlja sredstva iz državnega proračuna za pokrivanje obveznosti zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma izpada prispevkov, in sicer za upokojene člane sklada obrtnikov, ki so pridobili pravice do skladove pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe skladovega zavarovanja, pa do 1. 1. 1983 - do zneska minimalne pokojnine.“

108. člen ZPFOPIZ pa se glasi: 1) Republika Slovenija povrne skladu obrtnikov sredstva za pokrivanje odhodkov za izplačevanje razlike do zneska in sicer za pokrivanje odhodkov za izplačevanje razlike do zneska najnižje pokojnine za upokojene člane sklada obrtnikov, ki so pridobili pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe zavarovanja pri skladu obrtnikov, pa do 1. 1. 1983; 2.) Obveznost iz prejšnjega odstavka se določi v višini razlike med pokojnino, ki so jo člani sklada, ki so vstopili v zavarovanje pri skladu do 31. 12. 1982, pridobili pri skladu obrtnikov, vendar največ do zneska najnižje pokojnine po določbi 56. člena ZPIZ-1“

11Že uvodoma je bilo opozorjeno, da se pravdni stranki pri razlagi citiranih zakonskih določb strinjata v tem: 1.) da je toženka dolžna tožniku povračilo za vse tiste upokojene člane SOP, ki so vstopili v zavarovanje do 31. 12. 1982 in so torej vsaj del pokojninske dobe pridobili do 1. 1. 1983 in 2) da je (ne glede na zakonsko besedilo, ki govori o obveznosti v višini „razlike med pokojnino, ki so jo člani sklada, ki so vstopili v zavarovanje pri skladu do 31. 12. 1982, pridobili pri skladu obrtnikov, vendar največ..“) pri zavarovancih, ki so celotno pokojninsko dobo pridobili do 1. 1. 1983, višina povračila enaka znesku dejansko izplačanih pokojnin pri tistih, katerih pokojnine so nižje oziroma so enake znesku najnižje pokojnine, pri tistih, ki imajo višje pokojnine, pa je enaka znesku najnižje določene pokojnine.

12Do razhajanj, kakšna je višina obveznosti toženke prihaja le pri tistih zavarovancih SOP, ki so v zavarovanje sicer vstopili pred 31. 12. 1982, vendar so se upokojili po tem datumu in so torej del pokojninske dobe pridobili v obdobju do 1. 1. 1983, del pa kasneje. Tožnica zastopa stališče, da je tudi za te zavarovance upravičena do enakega povračila (torej povračila, ki je enak znesku dejansko izplačanih pokojnin pri tistih, katerih pokojnine so nižje oziroma so enake znesku najnižje pokojnine, pri tistih, ki imajo višje pokojnine, pa je povračilo enako znesku najnižje določene pokojnine), toženka pa meni, da je pri teh zavarovancih potrebno tako določena povračila proporcionalno zmanjšati z upoštevanjem deleža obdobja zavarovanja do 1. 1. 1983, glede na celotno pokojninsko dobo.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje, da prvi odstavek 232. člena ZPIZ-1 v zvezi s 15. alinejo ter 8. člen ZPFOPIZ ne dajeta podlage, da bi se višina povračila za zavarovance SOP, ki so del pokojninske dobe pri SOP pridobili do 1. 1. 1983, del pa kasneje, določila s proporcionalnim izračunom, to je z upoštevanjem obdobja zavarovanja do 1. 1. 1983, glede na celotno pokojninsko dobo. Na te razloge se v izogib ponavljanju tudi sklicuje. V nadaljevanju zato, v kolikor ni to storilo že sodišče prve stopnje, odgovarja le še na posamezne pritožbene navedbe.

14Tako ni mogoče slediti stališču, da je iz prvega odstavka 8. člena ZPFOPIZ razvidno, da je toženka dolžna kriti pravice zavarovancev le za obdobje od vključitve pa do 1. 1. 1983. To določilo namreč, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, govori o obdobju zavarovanja zgolj v zvezi z opredelitvijo za katere zavarovance je toženka tožniku dolžna povračilo. Povračilo je po višini s to določbo omejeno zgolj z minimalno pokojnino, ne pa na drug način. Ker bi razlaga zakonskih določb za katero se zavzema toženka, presegla njihov jezikovni okvir, sklicevanje na namen zakonodajalca, sistemsko ureditev ter logičnost razlage, ne more biti upoštevno. V zakonsko besedilo namreč preko drugih razlagalnih metod ni mogoče vnašati nečesa, kar sicer ob jezikovni razlagi iz njega ne izhaja.

15Je pa ne glede na to, vsaj kar se logičnosti razlage tiče, potrebno pritrditi sodišču prve stopnje. Ker toženka pri izračunu upošteva zgolj obdobje zavarovanja pred 1. 1. 1983 (glede na celo pokojninsko dobo), ne pa drugih parametrov, ki so odločilno vplivali na odmero višine pokojnine, ki jo je posamezni zavarovanec pridobil pri SOP (višino premije ter redno in neredno plačevanje), bi to, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar toženka ne izpodbija, lahko pripeljalo do tega, da bi bila toženka za člane, ki so v obdobju do 1. 1. 1983 plačevali različno premijo, dolžna plačati enako nadomestilo, za člane, ki so plačevali enake premije, pa bi bila dolžna plačati različna nadomestila.(5) Pritožbeno sodišče opozarja tudi na neprerekane trditve tožnika (list. št. 67), da je toženka šele leta 2000 začela prispevati k izplačevanju pokojnin SOP in so pred tem, to je v obdobju od leta 1983 pa do leta 2000, za pokojnine članov, ki so pridobili pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe skladovega zavarovanja pa do 1. 1. 1983, skrbeli aktivni člani SOP. Pokojnine so se plačevale iz njihovih premij. Če bi sledili razlagi toženke, bi to pomenilo, da bi breme zakonske ureditve zavarovanja pred letom 1983, za obdobje do leta 2000 nosili le aktivni člani SOP s tem, da sami ob prestopu v upokojitev, do povračila po 1. 1. 1983 ne bi bili deležni.

16ZPFOPIZ v 9. členu določa, da je obveznost RS tudi plačilo sorazmernega dela stroškov (izvajanja zavarovanja - odmerjanje in izplačevanje pokojnin, plačilni promet in poštni stroški). Tretji odstavek tega člena pa določa, da se sorazmerni del obveznosti pri obračunu obveznosti iz 8. člena izračuna v enakem deležu dejansko ugotovljenih obveznosti države, kot je delež vseh obračunanih stroškov izvajanja zavarovanja, stroškov plačilnega prometa in potnih stroškov v obdobju, na katero se nanaša obračun, v primerjavi s skupnim zneskom prihodkov SOP v istem obdobju. Med strankama ni sporno, da je tožnica stroške, ki jih zahteva na podlagi 9. člena ZPFOPIZ, izračunala na podlagi formule, predpisane v tretjem odstavku citiranega člena ter določene tudi v obrazcu SO-OR1 (F - stroški tožeče stranke v določenem letu / E - vsota prihodkov tožeče stranke v določenem letu x 100).

17Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da 9. člen ZPFOPIZ ni nejasen in ne omogoča različnih interpretacij in zlorab. Glede na to, da je način izračuna obveznosti toženke iz naslova stroškov jasno predpisan, ne more biti dvoma v to, kakšna je njena obveznost iz tega naslova za posamezno leto. Res je sicer, da je zaradi naraščanja stroškov tožnika ter istočasnem upadu skupnega zneska njegovih prihodkov, izračun po navedeni formuli pripeljal do rezultata, ki daje tožniku pravico do povračila zneska, ki je višji od zneska skupno nastalih stroškov v posameznem letu in torej ne gre več za povračilo sorazmernega dela stroškov (prvi odstavek 9. člena). Vendar pa to ne more pomeniti podlage, da bi zakonsko določbo, zato označili za nejasno in potrebno razlage. Ne glede na to, da je formula, ki jo je toženka sama vnesla v zakon, neustrezna, jo je sodišče dolžno uporabiti tako kot se glasi. Stvar zakonodajalca (ne pa sodišča) pa je, da jo po predpisanih postopkih spremeni.

18Pritožnica neutemeljeno vztraja tudi pri ugovoru o nedovoljeni državni pomoči. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri tem ugovoru res za materialnopravni ugovor, vendar pa bi morala toženka, da bi ga sodišče sploh lahko obravnavalo, vse trditve, ki se nanj navezujejo, dati pravočasno. Tega pa ni storila, saj je ustrezno trditveno podlago v tej smeri ponudila šele z vlogami z dne 4. 11. 2014 in 21. 11. 2014, kar je že po prvem naroku za glavno obravnavo. Prepoznih navedb tudi ni z ničemer opravičila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno ko teh dejstev (posledično pa tudi ugovora) ni upoštevalo (286. člena ZPP).

19Pritožba toženke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Pravdni stranki pa soglašata, da je toženka na podlagi 232. člena ZPIZ-1 in 8. člena ZPFOPIZ dolžna tožniku za zavarovance, ki so celotno pokojninsko dobo pridobili do 1. 1. 1983, povrniti celoten znesek izplačane pokojnine, razen če je ta znesek višji od najnižje pokojnine – v tem primeru se povrne znesek v višini najnižje pokojnine.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VSL I Cpg 686/2011 in sodbo VSL I Cpg 723/2013.

Op. št. (3): Zadeva se je vodila pod Opr. št. VII Pg 3244/2012 (prej VII Pg 1057/2008).

Op. št. (4): Primerjaj: načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 1998 („Predhodni predlog državnemu pravobranilstvu po 14. členu ZDPra, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka, v postopkih pred sodišči ni procesna predpostavka“), sklep VSL II Cp 1892/2002, sklep VSL II Cp 6109/2005, sodbo in sklep VSL II Cp 1000/2014.

Op. št. (5): Podrobnejši prikaz primerov je ponudil tožnik v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2014, list. št. 48.