207. člen ZPIZ-1

Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22.

Tožniku, ki je bil v obdobju od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, se je to obdobje na podlagi 193. člena v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 upoštevalo kot dodana doba, vendar le za izpolnjevanje pogojev, ne pa za odmero. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje se je skladno s 405. členom ZPIZ-1 v tožnikovem primeru, glede na to, da se za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 upošteva 11 mesecev, pravilno upoštevalo 8 let, 7 mesecev in 5 dni pri ugotavljanju pogojev, ni pa tega obdobja v takšnem trajanju mogoče upoštevati v pokojninsko dobo, ki bi se upoštevala tudi pri odmernem odstotku pokojnine, ker zato ni nobene podlage. Na podlagi pravilno ugotovljene in dopolnjene pokojninske dobe ter posledično pravilno ugotovljenem odmernem odstotku ter o višini starostne pokojnine, ni nobene podlage za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca z dne 20. 9. 2012.

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPIZ-1 se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od nadomestil iz invalidskega zavarovanja ne plačujejo. Kateri čas brez plačila prispevkov in pod katerimi pogoji se všteva v pokojninsko dobo, je določeno v 189. členu ZPIZ-1. Ker tožnik v času prejemanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ni bil obvezno ali prostovoljno zavarovan, tega obdobja ni mogoče upoštevati v pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo.

Pri nadomestilih se ne plačujejo prispevki za obvezno zavarovanje (207. člen ZPIZ-1), kljub temu bi bili lahko upoštevani pri izračunu pokojninske osnove (1. alineja 42. člena ZPIZ-1), vendar le ob izpolnjenem pogoju vključenosti v obvezno zavarovanje (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Ker revident ni bil obvezno zavarovan, se tudi nadomestila ne more upoštevati pri določanju pokojninske osnove.

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.