VSK sodba II Kp 9522/2014

Pritožbi zagovornika obdolženega L.V. se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je o nekom trdil nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu s tem,
da je dne 11.12.2013 poklical direktorico Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad N.B. in ji naznanil, da S.B., zasebni tožilec torej izvršuje mučenje domačih živali; da je dne 19.12.2013 poklical uradnega veterinarja

II

Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, območni urad, V.B. in mu povedal, da ponovno prijavlja mučenje živali, katerega da izvaja zasebni tožilec, pa je vedel, da zasebni tožilec navedenih živali ni mučil, dvakratna obtoženčeva lažna prijava zasebnega tožilca pristojnemu oblastnemu organu pa predstavlja oškodovanje časti in dobrega imena zasebnega tožilca, saj je mučenje živali v obče gledano zelo nečastno in celo kaznivo početje, s klevetanjem zasebnega tožilca v tej smeri, pa je hotel spraviti zasebnega tožilca ob dober glas,

s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1.

Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, kar vse bo odmerjeno s sklepom sodišča prve stopnje.

Zasebnega tožilca se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

1Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijanim sklepom obdolženemu L.V. na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodni opomin zaradi storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter zasebnega tožilca S.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sklep se pritožujeta tako zagovornik obdolženca kot pooblaščenec zasebnega tožilca. Obdolženčev zagovornik se pritožuje predvsem zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožb podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pooblaščenec zasebnega tožilca se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo s primerno dolgo določeno zaporno kaznijo in preizkusno dobo.

4Tako pooblaščenec zasebnega tožilca kot obdolženčev zagovornik sta podala odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagala, da ju sodišče druge stopnje ne upošteva.

5Pritožba obdolženčevega zagovornika je utemeljena.

6Obdolžencu se očita, da je kaznivi dejanji žaljive obdolžitve storil s tem, ko je direktorici Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad naznanil, da zasebni tožilec izvršuje mučenje domačih živali, kar je čez osem dni ponovil tudi uradnemu veterinarju V.B., ob tem pa je vedel, da zasebni tožilec živali ni mučil, s čimer je škodil njegovi časti in dobremu imenu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom potrdilo objektivna dejstva, ki zadevajo obe prijavi mučenja živali in ugotovilo, da zasebni tožilec ni mučil konjev, pač pa so inšpektorji ugotovili le eno nepravilnost, ki se nanaša na slabše rejno stanje živali in so zasebnemu tožilcu naložili, da jo odpravi. Obdolženec tako tekom postopka ni uspel dokazati, da je zasebni tožilec mučil konje, niti, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost svojih trditev. Čeprav jih je sam imel za resnične, pa takega zagovora sodišče ni štelo za prepričljivega, saj se obdolženec pred podajo prijave ni prepričal, ali njegovo laično mnenje vzdrži strokovno presojo o mučenju. Ker je šel v svoji vnemi, da bi živalim pomagal in tudi pod vplivom predstavnic društev za zaščito živali, nekoliko predaleč, je sodišče ocenilo, da sta bili obe žaljivi obdolžitvi storjeni v takih olajševalnih okoliščinah, da opravičujejo izrek sodnega opomina.

7Strinjati se je potrebno z obdolženčevim zagovornikom, da povzeta obrazložitev sodišča ni pravilna. Dejstvo je, da je obdolženec obe prijavi podal organu, ki ima inšpekcijska pooblastila na področju zaščite živali ter, da je svoje očitke utemeljeval tako z lastno zaznavo na posestvu konj kot za fotografijami le teh, katere je posredoval tudi Društvu za zaščito konjev in ostalih živali iz Velenja. Iz teh fotografij je razvidno, da je obdolženec slikal konja, ki je izrazito suh in tudi ostre žičnate predmete, kar vse ga je še posebej motilo, saj so iz ograje štrlele špice, na katere so se po njegovem mnenju konji napičili. Da za konje ne skrbi primerno je obdolženec skupaj s svojim dekletom zasebnemu tožilcu očital tudi ob priliki, ko sta slikala konje, kar je potrdil tudi zasebni tožilec v svoji izpovedbi. Obdolžencu pa je skrb za pravilno nego konj priznalo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je ocenilo, da je v svoji vnemi šel nekoliko predaleč, saj se ni prepričal, ali je njegova kritika s strokovnega vidika utemeljena ali ne. Kako sicer bi obdolženec to lahko storil sodišče ni pojasnilo, vendar razlaga o skrbi obdolženca za pravilno namestitev in nego konj, kaže, da sodišče pravzaprav ugotavlja, da je imel utemeljen razlog verjeti, da zasebni tožilec muči konje, vendar bi se moral pred tem prepričati, ali njegovi očitki ustrezajo strokovni definiciji mučenja živali.

8Obdolženčev zagovornik utemeljeno navaja, da Zakon o zaščiti živali pozna le pojem mučenja živali ne pa tudi drugih oblik neprimernega ravnanja z živalmi. Le te pa so po oceni pritožbenega sodišča vsebovane že v definiciji mučenja, ki je po 4. členu navedenega zakona vsako naklepno ravnanje ali opustitev ravnanja, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje oziroma, ki škodi njenemu zdravju. Kot mučenje pa se šteje tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Iz tako široke definicije mučenja živali izhaja, da mučenje ni zgolj povzročanje hujših poškodb, kar je sicer laično najbolj pogosto šteti kot mučenje, pač pa tudi vsako storitveno ali opustitveno ravnanje, ki živali povzroča bodisi dalj časa ponavljajoče trpljenje ali ravnanje, ki škodi njenemu zdravju. Očitek, da so konji podhranjeni in da so na ograji ter na posestvu železne špice, ki konje lahko poškodujejo, torej ustreza navedeni definiciji trpljenja oziroma škodovanja zdravju in ker je obdolženec te svoje ugotovitve ne le fotografiral, temveč celo posredoval Društvu za zaščito konj in ostalih živali, ki je mimo grede rečeno tudi samo podalo prijavo, je seveda potrebno pritrditi pritožbi, da je imel najmanj utemeljen sum verjeti, da za konje ni ustrezno poskrbljeno in da zaradi tega trpijo. Še sploh, ker je tudi Veterinarska uprava RS z odločbo z dne 8.1.2014 zasebnemu tožilcu med drugim naložila, da kobilo dohranjuje z ustrezno dodatno hrano in ker je tudi veterinar R.B. ob pregledu ugotovil, da mreža v ograji sicer ni bila neprimerna, pač pa so bili nekateri predmeti na zemljišču, ki bi konje lahko poškodovali, kot to pritožba utemeljeno opozarja. Tudi iz tega zato sledi, da je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, katere je nato v prijavi navedel pristojni inštituciji. Glede na telefonsko prijavo pa tudi ni povsem jasno, kaj konkretno je obdolženec ob prvi prijavi dejal N.B., saj je ta navedla le, da naj bi šlo za mučenje živali, niti bolj konkreten ni bil V.B., ki je prejel drugo prijavo. Kaj natančno je obdolženec navajal v obeh prijavah, je namreč pomembno tudi zaradi ugotovitve sodišča, da se obdolženec ni prepričal, ali njegovo laično mnenje vzdrži presojo o mučenju živali. Kot rečeno, bi se za mučenje živali po definiciji Zakona o zaščiti živali lahko štelo tudi v primeru nezadostne prehrane ali povzročanja poškodb zaradi neprimernih predmetov na posestvu.

9Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa zapisalo, da obdolženec ni uspel dokazati, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost svojih trditev, pa iz celotne obrazložitve sklepa izhaja, da je take razloge vendar imel (svoje trditve je imel za resnične; vztrajal je pri tem, da je treba živalim pomagati; v svoji vnemi ter pod vplivom predstavnic društva za zaščito živali je šel predaleč), vendar se ni prepričal, ali je ravnanje zasebnega tožilca res oceniti kot mučenje živali. Ob pravilni uporabi četrtega odstavka 160. člena KZ-1 bi zato sodišče glede na vse obrazloženo moralo pravilno zaključiti, da je obdolženec imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost svojih trditev, kar izključuje protipravnost obravnavanega kaznivega dejanja. Možno bi bilo sicer razpravljati o morebitnem kaznivem dejanju razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, vendar glede na vse okoliščine sicer pravilno ugotovljenega objektivnega dejanskega stanja, obdolžencu tudi ni moč očitati, da je prijavo podal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Kot namreč zagovornik pravilno še opozarja, sta bili prijavi podani zaradi skrbi za konje in je bil zasebni tožilec omenjen le kot njihov lastnik. Ker je torej izključena protipravnost kaznivega dejanja se tako izkaže, da obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji nista kaznivi, kar pomeni razlog za oprostitev po 1. točki 358. člena ZKP. Na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep o sodnemu opominu spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe ter zasebnemu tožilcu posledično na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo naknadno odmerjeni s strani prvostopenjskega sodišča. Čeprav je bil zasebni tožilec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, je moralo sodišče prve stopnje zaradi izreka oprostilne sodbe v smislu tretjega odstavka 105. člena ZKP ravnati enako. Glede na sprejeto odločitev pa se razumljivo ni ukvarjalo s pritožbo zasebnega tožilca.