UPRS Sklep I U 1340/2017-7

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničin predlog za podaljšanje roka, določenega v zapisniku o upravni izvršbi Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, št. 06122-1221/2008-57 z dne 8. 7. 2013, ker ni navedla opravičljivih razlogov po tretjem odstavku 99. člena Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da je tožnica sicer podala vlogo za podaljšanje roka pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti, ki je potekel 29. 7. 2013, predlog pa utemeljuje med drugim s pridobitvijo ustreznega upravnega akta za predmetni objekt, kar pa ni pravno relevanten razlog za podaljšanje roka.

2Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Navaja, da veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji ne predpisuje možnosti podaljšanja roka v primeru pričete izvršbe inšpekcijskega ukrepa. Ker glede na navedeno tožnica v vlogi ni uspešno uveljavila nobene svoje pravice ali pravne koristi, torej ni izkazala pravnega interesa za vložitev zadevne vloge, so v obravnavanem primeru nastali pogoji za postopanje po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP (to je zavrženje zahteve iz razlogov neizkazanega pravnega interesa). Kljub temu drugostopenjski organ izpodbijane odločitve ni spreminjal, saj zaradi nje tožničine pravice in pravne koristi niso v ničemer prizadete.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v predlogu za podaljšanje roka res navajala, da bo poizkusila objekt legalizirati, kar se trudi še sedaj. Navedeno ji še ni uspelo zaradi izjemno zapletenega urejanja premoženjskih razmerij z agrarno skupnostjo. Sklicuje se še na druge objekte, ki so bili prav tako obnovljeni in se uporabljajo kot počitniški objekti, v zvezi s katerimi pa inšpekcija ni ukrepala. S tem je kršena njena ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Navaja tudi, da je odločba drugostopenjskega organa povsem brez razlogov o odločilnih dejstvih. Ne strinja se z njegovo navedbo, da veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji ne predpisuje možnosti podaljšanja roka v primeru že pričete izvršbe. Meni, da je zakonska podlaga za njen predlog 99. člen ZUP in da so upravičeni razlogi za podaljšanje roka podani. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko - meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

7Tožnica s tožbo izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil njeno vlogo za podaljšanje roka, določenega v zapisniku o upravni izvršbi Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-1221/2008-57 z dne 8. 7. 2013. Iz izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov izhaja, da gre za rok za prostovoljno izvršitev obveznosti odstranitve nelegalne gradnje, ki je bil prvotno določen v inšpekcijski odločbi prvostopenjskega orana št. 06122-1221/2008 z dne 7. 4. 2009 (31. 7. 2009) in je postala pravnomočna dne 22. 4. 2010.

8Ne glede na to, da iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da je bil navedeni rok, določen v navedeni inšpekcijski odločbi, v obravnavanem primeru še večkrat (brez pravnega temelja) podaljšan (najprej s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 10. 8. 2009 do dne 15. 11. 2009, nato z dopisom toženke z dne 24. 5. 2013 do 8. 7. 2013 in nato še na ob opravi upravne izvršbe 8. 7. 2013 do 29. 7. 2013), gre za rok za izpolnitev obveznosti iz navedene inšpekcijske odločbe - izvršilnega naslova, s katero je odločeno o zadevi, ki je bila predmet postopka. Takšen rok pa ni procesni rok, zato je sklicevanje upravnih organov na določbo 99. člena ZUP napačno, saj se ta nanaša le na podaljšanje procesnih rokov. Ta rok se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku in se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo, in sicer obveznost odstranitve nelegalne gradnje.

9Torej gre za materialni rok, katerega trajanje je v obravnavani zadevi v okviru meritornega odločanja o zadevi na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Zakon izrecno ne določa, da bi bilo takšen rok mogoče podaljšati. Pravilnost in zakonitost določitve takšnega roka, ki je sestavni del odločitve o upravni zadevi, pa je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Le ta so bila v obravnavanem primeru vložena, o njih pa so odločili pristojni organi (s sodbo naslovnega sodišča I U 977/2009 z dne 22. 4. 2010 je navedena odločba postala pravnomočna).

10Ker torej v tej zadevi obravnavanega roka ni možno podaljšati, saj zakon tega izrecno ne predvideva, s sklepom prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bila tožničina vloga za podaljšanje roka zavrnjena, ni bilo poseženo v kakšno njeno pravico oziroma njen pravni položaj, kakršen izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova.

11Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, brez presoje tožbenih ugovorov. Glede tožničinih navedb, da poskuša objekt legalizirati, pa sodišče pripominja, da 156.a člena ZGO-1 kot razlog za odlog izvršbe predvideva tudi vložitev popolne zahteve za izdajo gradbenega ali uporabnega dovoljenja, vendar mora biti tak predlog inšpekcijskega zavezanca na navedeni pravni podlagi izrecno podan.

12Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.