UPRS Sodba I U 675/2016-12

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim upravnim aktom sklenil, da se tožničini zahtevi za podaljšanje roka za dostavo manjkajoče dokumentacije ne ugodi, in odločil, da se tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo zidanice na parc. št. 468 k. o. ... zavrne.

2V obrazložitvi navaja, da tožnica ne izkazuje pravice graditi, saj vlogi ni priložila pogodb o služnosti za izvedbo priključkov na javno omrežje elektrike, vodovoda in dostopa do javne poti. Pojasnjuje, da je bila tožnica z dopisom z dne 24. 5. 2011 pozvana, da vlogo dopolni z dokazilom o pravici graditi, in da ji je bil ta rok večkrat podaljšan, nazadnje do 16. 9. 2015. Tega dne je tožnica podala ponovno vlogo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za šest mesecev, ker ji v določenem roku še ni uspelo pridobiti pravice dostopa do parcele gradnje, kar je dokazovala s sklepom in pritožbo glede predloga o ustanovitvi oziroma dovolitvi nujne poti do načrtovane novogradnje. Istega dne je tožnica vložila tudi spremenjen PGD z dodatnim izvodom vodilne mape.

3Nadalje navaja, da je ob ponovnem pregledu vloge ugotovil, da je ta še vedno nepopolna in da poleg popisa skladnosti z veljavnim prostorskim aktom in soglasij še vedno manjkajo dokazila o pravici graditi za parcele, po katerih po predloženem PGD potekajo dostop do predvidenega objekta in priključki na javno komunalno infrastrukturo. Rok za dopolnitev obstoječih in novih pomanjkljivosti je bil zato podaljšan do 20. 11. 2015. Tega dne je tožnica podala novo vlogo za podaljšanje roka za dostavo manjkajoče dokumentacije še za šest mesecev, ker gre v pozivu za dopolnitev vloge za nova dejstva oziroma za novo ugotovljene pomanjkljivosti. Organ meni, da je ta okoliščina ne upravičuje nadaljnjega podaljšanja roka, saj tožnica že vse od 2011 ni dostavila dokazil o pravici graditi in da je imela v tem času dovolj časa za predložitev tega dokazila. Ker tako tožnica do izdaje odločbe ni izkazala pravice graditi in ker s tem tudi ni izkazana minimalna komunalna oskrba objekta, je odločil, kot izhaja iz izreka.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

5Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Obema organoma očita zmotno presojo glede tega, ali je imela dovolj časa za dopolnitev svoje vloge, drugostopenjskemu pa tudi, da se ni opredelil do vseh pritožbenih razlogov in notranje protislovje glede tega, ali je treba njeno vlog zavreči ali zavrniti.

6Navaja, da jo je prvostopenjski organ po prejemu vloge v letu 2011 pozval k dopolnitvi glede pravice graditi in na njeno zahtevo rok za dopolnitev vloge večkrat podaljšal. Ko je 16. 9. 2015 k vlogi za podaljšanje roka predložila še spremembo PGD, pri čemer iz predložene vodilne mape izhaja, da priključek na javno cesto sedaj poteka na novo, jo je upravni organ z dopisom z dne 13. 10. 2015 obvestil, da je njena zahteva še vedno nepopolna in jo pozval, da do 20. 11. 2015 vlogo dopolni z dokazilom o pravici graditi, le v primeru, če bo vlogo tako dopolnila, pa še k predložitvi drugih dokazil. Kljub temu, da je organ obvestila, da do postavljenega roka dokazila o pravici graditi še nima ter da je rok tudi glede na vso novo zahtevano dokumentacijo prekratek, je bila zahteva za ponovno podaljšanje roka zavrnjena.

7Opisuje, kako je pridobila nepremičnino nameravane gradnje, in trdi, da je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja kljub neurejeni služnostni poti vložila po nasvetu tedanje uslužbenke organa, ki jo je seznanila s predvideno spremembo občinskega prostorskega akta in hkrati zatrdila, da se rok za dopolnitev vloge lahko podaljšuje. Dodaja, da je v zvezi z dostopom do javne ceste vložila predlog za ustanovitev oziroma dovolitev nujne poti, da ob vložitvi tožbe še ni bil končan in da brez njene krivde traja že od leta 2011. Glede na navedeno bi organ moral rok za dopolnitev vloge podaljšati, toženka pa se ne more sklicevati na to, da že od začetka ni izkazala pravice graditi, saj bi moral organ v tem primeru njeno vlogo že prej zavreči, ne pa da so vse do 2015 podaljševali rok, tožnica pa je pri tem zapravila več tisoč evrov za dokumentacijo in sodne stroške.

8Meni, da je bil 99. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zmotno uporabljen ter da je odločitev nezakonita in arbitrarna. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 170/2012 in navaja, da v danem primeru prosti preudarek ni bil uporabljen v skladu z njegovim namenom in da so bile prekoračene njegove meje, obrazložitev pa pomanjkljiva. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča I Up 455/2008 in meni, da bi ji organ rok lahko podaljšal še za šest mesecev. Trdi, da ji bo z izpodbijano odločitvijo povzročena velika in nepopravljiva škoda, ker bo za vselej izgubila pravico gradnje na obravnavani nepremičnini, saj se po novem občinskem prostorskem načrtu na tem območju ne da več dopustno graditi, zemljišče, ki ga je drago plačala, pa naj bi bilo razvrednoteno. Ob sklicevanju na sodbi tega sodišča III U 399/2013 in I U 417/2011 meni, da je organ zagrešil bistveno kršitev postopka, ker pred izdajo odločbe ni preveril, ali so njeni razlogi za podaljšanje roka opravičljivi, zaradi česar ni mogoče izključiti, da v podaljšanem roku svoje vloge ne bi ustrezno dopolnila. Trdi še, da zavrnitev podaljšanja roka ni obrazložena na način, ki omogoča preizkus odločitve, in da je bila na dopolnitev dokumentacije pozvana z dopisom ne pa s sklepom.

9Navaja tudi, da pri odločitvi ni bilo upoštevano, da je pritožbi priložila notarsko overjeno pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice z dne 10. 12. 2015 v zvezi z izgradnjo novega nizkonapetostnega omrežja oziroma za izgradnjo in vzdrževanje elektroenergetskih naprav, ter notarski zapisnik o prevzemu priloge notarskega zemljiškoknjižnega predloga. Navaja še, da je leta 2015 prestavila lokacijo zidanice, za kar je vseeno potrebovala soglasja, za njihovo pridobitev pa nekaj časa. Vztraja, da je organ brez razumnega razloga odstopil od svojega dosedanjega postopanja, ko je rok podaljševal, hkrati pa država v nepravdnem postopku nasprotnemu udeležencu omogoča zlorabo pravic. Meni, da je bil prekršen 7. člen ZUP in da drugostopenjski organ brez pojasnila ni uporabil pooblastil za dopolnitev postopka, na podlagi česar bi lahko odločil drugače.

10Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

11Po vložitvi tožbe je tožnica svoje navedbe dopolnila v vlogah z dne 24. 3. 2017 in 22. 5. 2017, v katerih se sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Krškem N 16/2016 z dne 31. 1. 2017, ki je postal pravnomočen 14. 3. 2017, in ga zato prej ni mogla predložiti.

12Tožba ni utemeljena.

13V obravnavni zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za načrtovano gradnjo, ki jo je organ sprejel hkrati z zavrnitvijo zahteve za podaljšanje roka za predložitev manjkajoče dokumentacije.

14V zadevi ni sporno, da tožnica v prvotni vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, niti h kasneje spremenjenem PGD ni priložila vseh predpisanih dokazil, med njimi tudi ne dokazila o pravici graditi v zvezi z dostopom do javne poti. Iz izpodbijanega in drugostopenjskega akta, dokumentacije v upravnem spisu ter tudi tožničinih navedb je razvidno, da je upravni organ prav v zvezi z dostopom do javne poti tožnico pozval k predložitvi dokazila o pravici graditi in da ji je rok za predložitev tega dokazila v obdobju med 2011 in 2015 večkrat podaljšal, nazadnje 13. 10. 2015 (to je po spremenjenem PGD), ko je kot rok za odpravo pomanjkljivosti določil 20. 11. 2015, tožnica pa tudi v tem roku navedenega dokazila ni predložila.

15Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je na podlagi četrtega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja poleg vsaj dveh izvodov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in drugih listin, ki jih določa zakon, dolžan priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Iz tega izhaja, da mora investitor obstoj pravice graditi izkazovati že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (prim. sodbe tega sodišča I U 1867/2012 z dne 28. 2. 2013 in I U 1727/2009 z dne 25. 2. 2010). Če investitor navedenega dokazila vlogi ne priloži, ga je organ sicer dolžan pozvati, naj ga predloži. Rok, ki ga organ za tako dopolnitev določi po prvem odstavku 67. člena ZUP, pa ni namenjen temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva s svojo vlogo, temveč zgolj predložitvi manjkajoče dokumentacije, s katero dokazuje, da je že ob vložitvi vloge izpolnjevala vse pogoje za izdajo odločbe. Ker zato v konkretnem primeru tožnica prošnje za podaljševanje roka ni mogla uspešno utemeljevati s trajanjem sodnega postopka, v katerem si je za pridobitev pravice graditi v zvezi z dostopom do javne poti v obliki ustanovitve nujne poti (torej konstitutivne sodne odločbe) šele prizadevala, tudi določbe tretjega odstavka 99. člena ZUP niso bile zmotno uporabljene.

16V konkretnem primeru iz tožničinih navedb v tožbi in iz izpodbijane odločbe izhaja, da dostop do javne poti tako na podlagi prvotne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kakor tudi po spremembi PGD, med drugim poteka po parc. št. 735/6 k. o. ..., za katero tožnica tudi po preteku zadnjega roka ni izkazala pravice graditi. Ker je glede na določbe 54. in 66. člena ZGO-1 izkaz pravice graditi kumulativen pogoj za dovoljenost gradnje in zato že neizkazanost tega pogoja zadostuje za zavrnitev zahteve, se tožnica zato v zvezi s podaljševanjem roka neutemeljeno sklicuje na spremenjen PGD in s tem povezane druge (na novo) ugotovljene pomanjkljivosti vloge (npr. v zvezi z obsegom zasajenih vinogradov), s katerimi naj bi jo je organ seznanil v zadnjem pozivu, in ki jih v naloženem roku ni mogla izpolniti. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča organ ravnal pravilno, ker (potem ko tožnica vse od 2011 tudi v ponovnem roku, ki je bil daljši od tridesetih dni, manjkajočega dokazila graditi ni predložila) prošnji za ponovno podaljšanje roka ni ugodil, temveč je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil.

17Glede na navedeno na odločitev v tej zadevi tudi ne vpliva sklep Okrajnega sodišča v Krškem N 16/2016 z dne 31. 1. 2017 o ustanovitvi nujne poti, ki je postal pravnomočen 14. 3. 2017 in ki ga je tožnica predložila med tem upravnim sporom.

18Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodne odločbe tega in Vrhovnega sodišča, saj ne gre za primerljive pravne in dejanske okoliščine. V obravnavni zadevni namreč ni problem v tem, da ne bi šlo za procesni rok (v zvezi s čemer se tožnica sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 455/2008), temveč da podaljševanje rokov ni namenjeno temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva, v konkretnem primeru je to pridobitev pravice graditi, ki bi jo po citiranih določbah ZGO-1 morala izkazovati že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na tako dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve na odločitev ne vpliva niti tožničino sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 170/2012. Tudi sodba Upravnega sodišča I U 417/2011 se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo, saj je bilo v navedenem primeru izkazovanje pravice graditi povezano z dedovanjem, pri tem pa se šteje, da je pravica na dediča prišla že s trenutkom zapustnikove smrti (132. člen Zakona o dedovanju - ZD). V sodbi Upravnega sodišča III U 399/2013, na katero se tožnica prav tako sklicuje, pa je zavzeto smiselno enako stališče, kot ga pojasnjuje sodišče v obravnavani zadevi.

19Tožnica se v tožbi tudi neutemeljeno sklicuje na okoliščine, v katerih se je odločila za gradnjo oziroma za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, oziroma na dejstvo, da je zaradi večletnega trajanja postopka, v okviru katerega je bil rok za dopolnitev dokumentacije večkrat podaljšan, tožnica pa je bila ves čas aktivna, imela precejšnje stroške, saj vse to glede na pojasnjeno za odločitev o utemeljenosti zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni pomembno.

20Prav tako neutemeljen je očitek, da je bila na dopolnitev vloge pozvana zgolj z dopisom namesto s sklepom, saj ZUP od organa ne zahteva, da stranke k dopolnitvam poziva s sklepom, temveč to skladno s prvim odstavkom 67. člena stori v obliki dopisa.

21Čeprav je skladno z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet izpodbijanja v upravnem sporu prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožnice, sodišče pojasnjuje, da drugostopenjska odločba ne vsebuje očitanega nasprotja v razlogih glede tega, ali bi prvostopenjski organ tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja moral zavreči ali zavrniti, saj je toženka pojasnila, da je imel prvostopenjski organ podlago za tako odločitev v 66. členu ZGO-1. Tožba toženki tudi zgolj pavšalno očita, da se ni opredelila do vseh tožbenih navedb. Če pa tožnica s tem očitkom meri na navedbe v nadaljevanju tožbe v zvezi z dokazilom o služnostni pravici za potrebe izgradnje električnega omrežja, ki naj bi ga priložila pritožbi, pa gre glede na pojasnjeno kumulativno naravo pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za odločitev nepomembne okoliščine, na katere zato toženki ni bilo treba posebej odgovarjati.

22Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

23Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.