UPRS Sodba I U 1058/2021-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2017, davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2017 in davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016 tožnici dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb, različne vrste prispevkov (za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo, za zaposlovanje ter za primer poškodbe pri delu), akontacijo dohodnine in posebni davek na dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, kar je tožnici naložil v plačilo (I. točka izreka). Odločil je tudi o stroških (II. točka izreka) z dostavkom, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je z vročitvijo Sklepa o dostavi dokumentacije št. DT 0610-625/2019-1 (z dne 15. 2. 2019) pri tožnici 2. 3. 2019 začel DIN poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2017. Tožnici je bil nato 25. 4. 2019 izdan sklep o razširitvi DIN št. DT 0610 625/2019 10, in sicer na davke in prispevke od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2017 ter na davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016. Sklep je bil tožnici v skladu s prvim odstavkom 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vročen 10. 5. 2019 prek portala eDavki. O ugotovitvah je prvostopenjski davčni organ sestavil zapisnik o DIN št. DT 0610 625/2019-13 z dne 11. 10. 2019, ki je bil tožnici vročen dne 26. 10. 2019 prek portala eDavki. Tožnica je 5. 11. 2019 (pred iztekom roka za podajo pripomb na zapisnik) vložila predlog za podaljšanje roka za podajo pripomb na zapisnik, ki mu je bilo s Sklepom št. DT 0610-625/2019-15 z dne 5. 11. 2019 ugodeno, zato se je rok za pripombe na zapisnik podaljšal do 25. 11. 2019. Na ugotovitve v zapisniku o DIN je tožnica dne 15. 11. 2019 pravočasno podala pripombe. Prvostopenjski davčni organ je glede slednjih v izpodbijani odločbi obrazložil, da se ne strinja z navedbo tožnice, da sta bila Sklep o dostavi dokumentacije št. DT 0610-625/2019-1 (z dne 15. 2. 2019) in Sklep o razširitvi DIN št. DT 0610 625/2019 10 (z dne 25. 4. 2019) vročena napačno, in sicer A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), saj ob ponovnem vpogledu v način vročanja ni ugotovil nepravilnosti. Obe pisanji sta bili vročeni tožnici in ne A., kar je razvidno iz priloge k odločbi (dokazilo o vročitvi pisanj). Če bi bilo pisanje vročeno A., bi se ob vročitvi v sistemu FURS zabeležila oba naslovnika (B. in A.), česar pa v konkretnem primeru ni bilo zaznati. Davčna pisanja se vročajo naslovu, ki ga navede zavezanec za davek (v konkretnem primeru tožnica), davčni organ sam ne spreminja prejemnika pisanj. Davčnemu organu je C. C. po elektronski pošti 11. 3. 2019 in 12. 3. 2019 posredovala bruto bilanco in analitične konto kartice za tožnico. Pooblaščeni osebi davčnega organa sta se nato 18. 3. 2019 prek elektronske pošte dogovorili s C. C., da se 20. 3. 2019 opravi pregled tožničine dokumentacije v prostorih A. Takrat z njene strani ni bilo podanega nobenega zadržka. 20. 3. 2019 se je opravil pregled dokumentacije, ki je bila podlaga za knjiženja v poslovne knjige tožnice. Isti dan je bilo tudi dogovorjeno, da se lahko na naslov A. posredujejo morebitna vprašanja. Da nima pooblastila za zastopanje, C. C. ni navajala niti v času dogovarjanja za srečanje niti v času opravljanja DIN. V primeru, da bi menila, da nima pooblastila za dajanje pojasnil in dokumentacije, bi lahko zavrnila srečanje in kasnejše podajanje pojasnil, pooblaščeni osebi pa brez njenega soglasja sploh ne bi opravili vpogleda v poslovno dokumentacijo. Na elektronski naslov A. je davčni organ 28. 6. 2019 posredoval prošnjo za pojasnila določenih postavk in predložitev listin, ki so bile podlaga za knjiženje v poslovne knjige tožnice. 2. 7. 2019 je davčni organ z elektronskega naslova A., zanjo C. C., prejel pojasnila na večino zastavljenih vprašanj ter zahtevano dokumentacijo. Na vprašanje, kakšno delo je opravljala C. C., je bilo odgovorjeno, da je bila pri tožnici zaposlena za nedoločen čas od 1. 11. 2015 dalje do sporazumne prekinitve 30. 11. 2017. Opravljala je dela referenta, in sicer knjiženje dogodkov, tajniška dela ter druga dela po nalogu delodajalca. Prav tako je bilo pojasnjeno, da je D. D. (zastopnik tožnice), partner C. C. Iz navedenega odgovora bi bilo mogoče sklepati, da je odgovor pisal zakoniti zastopnik in ne C. C. (saj bi verjetno odgovor podala v prvi osebi). Ko je bila na naslov A. posredovana pisna zahteva po pojasnilih davčnemu organu, C. C. ni navedla, da ni pooblaščena za dajanje pisnih pojasnil. Davčni organ je dne 15. 7. 2019 na elektronski naslov A. posredoval elektronsko pošto s prošnjo po informaciji, kdaj bo D. D. kot odgovorna oseba tožnice dosegljiv. Pisnega odgovora davčni organ ni prejel, zato je telefonsko kontaktiral C. C. v zvezi z dosegljivostjo D. D. Povedala je, da z D. D. odhajata na dopust, nato pa naj bi se pričela rokometna tekmovanja, ki zahtevajo njegovo obvezno prisotnost. Davčni organ je C. C. zaprosil tudi za naslov elektronske pošte, kamor bi mu lahko posredoval ugotovitve oz. se dogovoril za sestanek, vendar je bil obveščen, da tožnica nima elektronskega naslova. Kljub temu da do srečanja ni prišlo, je bil izdan zapisnik, saj ima tožnica možnost nanj dati pripombe, ki jih je tudi podala. Davčni organ meni, da niso bila kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bila tožnica o tem, da se pri njej opravlja DIN, obveščena tako s Sklepom o dostavi dokumentacije kot tudi s Sklepom o razširitvi DIN.

3Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Ponovno je opisal potek celotnega postopka in dodal, da je D. D. ustanovitelj in zakoniti zastopnik A. ter hkrati tudi zakoniti zastopnik tožnice. Prav tako je ponovno izpostavil, da se je C. C. odzvala na Sklep o dostavi dokumentacije, ki je bil 2. 3. 2019 vročen tožnici, in da ni imela nobenega zadržka glede oprave pregleda tožničine dokumentacije. Dodal je, da je C. C. partnerka D. D. in da je bila v obdobju DIN zaposlena pri tožnici. Organ prve stopnje je pričakoval, da bo C. C. obvestila D. D. o tem, da želita uradni osebi davčnega organa stopiti z njim v kontakt. Kljub temu da do srečanja ni prišlo, je bil izdan zapisnik o DIN, saj je imela tožnica možnost nanj dati pripombe, ki jih je tudi posredovala, organ pa jih je v izpodbijani odločbi tudi obravnaval. Ne drži, da tožnica do zapisnika o DIN ni bila obveščena o nadzoru, saj sta ji bila vročena tako Sklep o dostavi dokumentacije, s katerim se je pričel DIN, kakor tudi Sklep o razširitvi DIN. Glede sodelovanja C. C. v postopku DIN izpostavi razmerje med njo in D. D. (tj. da je partnerka zakonitega zastopnika tožnice) in se opre četrti odstavek 55. člena ZUP. Ponovno doda, da C. C. glede tega ni imela nobenih zadržkov. Tožnica sicer trdi, da bi naj C. C. uradni osebi, ki sta opravljali DIN, ustno opozorila, da ni imela pooblastila za zastopanje, vendar takšnih trditev z ničemer ni dokazala. Glede na vse navedeno s sodelovanjem C. C. v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitev določb postopka, ki bi narekovale odpravo izpodbijane odločbe. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je bil glede ugotovitev DIN tožnici izdan zapisnik o DIN. S tem pa je imela tudi možnost, da se izreče o relevantnih dejstvih in okoliščinah še pred njeno izdajo. Na zapisnik je tožnica tudi vložila pripombe, ki jih je organ prve stopnje, kot rečeno, tudi obravnaval v izpodbijani odločbi.

4Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov. Ugovarja, da A. oz. računovodkinja C. C. ni imela pooblastila za zastopanje s strani odgovorne osebe tožnice, kar je tudi ustno pojasnila inšpektoricama pred samim nadzorom, ki pa sta to dejstvo zanemarili. Res je, da je C. C. 11. 3. 2019 in 12. 3. 2019 posredovala bruto bilanco in analitično konto kartico tožnice za obravnavano obdobje. Res je, da se je davčni organ 20. 3. 2019 zglasil v prostorih A. in opravil pregled dokumentacije ob prisotnosti C. C. Drži, da je C. C. dokumentacijo izročila (saj slednja ni njena last, pač pa last tožnice). Na prošnjo organa z dne 2. 7. 2019 je odgovorila C. C., saj je bil takratni zakoniti zastopnik tožnice D. D. od 20. 6. 2019 do 23. 7. 2019 službeno zadržan kot selektor državne mladinske ženske rokometne reprezentance. Tožnica v tem obdobju ni mogla sodelovati v postopku in zavzeti stališča do omenjene dokumentacije, saj ni imela možnosti fizičnega dostopa. Prereka navedbe, da davčni organ ni mogel stopiti v stik s tožnico, saj so njene telefonske številke objavljene in dostopne na spletu. Prav tako takratni zakoniti zastopnik D. D. ni bil seznanjen z razširitvijo DIN oz. mu Sklep o razširitvi DIN ni bil vročen. Do izdaje zapisnika o DIN o postopku sploh ni bil seznanjen, prav tako ga ni nihče kontaktiral v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi, kakor to nalagata ZUP in ZDavP-2. Tudi za razširitev davčnega postopka tožnica ni pooblastila nikogar. Opozarja na celoten 55. člen ZUP, izrecno pa na njegov peti in šesti odstavek. Posledično so nezakonite tudi vse vročitve upravnega organa v vmesnem času, saj je s tem, ko je ta pošiljal vse zapisnike, dopolnitve, pozive itd. po e-pošti A., postopal nezakonito. Omenjena družba in tam zaposlena nista bili zakoniti zastopnici tožnice oz. pooblaščeni za njeno zastopanje. Izrecno še izpostavlja, da Sklep o razširitvi DIN z dne 25. 4. 2019 tožnici ni bil vročen. Na podlagi 138. člena ZDavP-2 bi morala tožnica kot zavezanka za davek aktivno sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, uradna oseba pa mora na začetku DIN opozoriti zavezanca za davek, da lahko imenuje osebo za dajanje podatkov in pojasnil. Tožnica takšne osebe ni imenovala. Izpodbijana odločba je torej nezakonita zaradi kršitve določil ZUP. Izrecno še navaja, da ne osporava odmerjenih in v plačilo naloženih obveznosti, niti po temelju niti po višini.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožnica seznanjena s postopkom DIN, ki se je vodil zoper njo, in ali je bila posledično prekršena njena možnost sodelovanja v omenjenem postopku. Nadalje je sporno tudi sodelovanje C. C., ki je v postopku DIN, ki je tekel zoper tožnico, komunicirala s toženko.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka na podlagi 70. člena ZDavP-2 tožnici najprej izdala sklep o dostavi dokumentacije št. DT 0610-625/2019-1 z dne 15. 2. 2019, ki ji je bil vročen 2. 3. 2019, nato pa še sklep o razširitvi DIN št. DT 0610-625/2019-10 z dne 25. 4. 2019, ki ji je bil vročen 10. 5. 2019. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in njene priloge (dokazilo o vročitvi) ter tudi iz obrazložitve odločbe o pritožbi, sta bila oba sklepa pravilno vročena tožnici, in sicer prek portala eDavki. V prvem odstavku 85.a člena ZDavP-2 je določeno, da davčni organ med drugim pravnim osebam vroča dokumente prek informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije (eDavki). V petem odstavku istega člena pa je določeno, da vročitev velja za opravljeno z dnem, ko zavezanec za davek z elektronskim podpisom vročilnice prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh od dneva, ko mu je bilo obvestilo puščeno prek portala eDavki, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

9Sodišče na tej podlagi ugotavlja, da sta bila oba sklepa pravilno vročena tožnici, saj iz izpisov iz sistema eDavki izhaja, da sta bila tožnici oba vročena s fikcijo vročitve. Sodišče pojasnjuje, da že iz obrazložitve izpodbijane odločbe prav tako izhaja, da je toženka pred njeno izdajo ponovno preverila način vročanja in ni ugotovila nepravilnosti ter da sta obe pisanji bili vročeni B., torej tožnici. Po presoji sodišča je bila tožnica torej (pravilno) obveščena tako o začetku postopka davčnega nadzora kot o njegovi razširitvi, tožnica pa s tožbo konkretnejših navedb o nasprotnem ne podaja.

10Posledično pa je po prepričanju sodišča tožnica tudi imela možnost udeležbe v postopku. Kot ugotavlja sodišče, je bila tožnica pravilno obveščena tako o začetku kot tudi o nadaljevanju postopka (kot opisano zgoraj). Ob tem izhodišču pa je v dispoziciji tožnice, da se odloči, kako se bo na pozive davčnega organa odzivala. Neprerekano dejstvo je, da je tožnica, prek C. C., na oba omenjena sklepa reagirala. Davčni organ pa tega po presoji sodišča ni mogel kar ignorirati. Ker se je tožnica na dejanja davčnega organa odzivala koherentno, pa tudi po presoji sodišča ni bilo razloga za dvom v to, da so bili ti odzivi dejanski izrazi volje tožnice. Toženka se je pri C. C., s katero je tekom postopka komunicirala, tudi dodatno pozanimala o dosegljivosti D. D., takratnega zakonitega zastopnika tožnice, in prosila tudi za elektronski naslov tožnice, vendar neuspešno, kar niti ni sporno. Sodišče prav tako pritrjuje toženkinim navedbam, da je tožnica imela pred izdajo izpodbijane odločbe tudi možnost podati pripombe na Zapisnik o DIN z dne 11. 10. 2019, kar je slednja nenazadnje tudi storila, le-te pa so bile v izpodbijani odločbi tudi obravnavane. Na podlagi vsega navedenega sodišče tako zavrača vse tozadevne navedbe tožnice in zaključuje, da je tožnici bila dana tako možnost udeležbe v postopku kakor tudi možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (ki jo je tožnica tudi izkoristila).

11V zvezi s tožbenim ugovorom, da A. oz. C. C. nista imeli pooblastila za zastopanje s strani odgovorne osebe tožnice, kar bi naj C. C. tudi ustno pojasnila inšpektoricama pred samim nadzorom, sodišče pojasnjuje, kot sledi. Na prvotni sklep o dostavi dokumentacije št. DT 0610-625/2019-1 z dne 15. 2. 2019, ki je bil tožnici vročen 2. 3. 2019, se je odzvala C. C. Posredovala je bruto bilanco in analitično konto kartico tožnice za obravnavano obdobje. Prav tako se je C. C. s pooblaščenima osebama prvostopenjskega organa po elektronski pošti dogovorila, da se 20. 3. 2019 opravi pregled dokumentacije tožnice v prostorih A. Na elektronski naslov A. je toženka 28. 6. 2019 nadalje posredovala elektronsko pošto s prošnjo po pojasnilih določenih postavk in predložitev listin, ki so bile podlaga za knjiženje v poslovne knjige tožnice, na kar je A. po elektronski pošti tudi odgovorila, zanjo pa je bila podpisana C. C. To vse izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tožnica pa to v svojih tožbenih navedbah to tudi sama potrdi. Po prepričanju sodišča zato ni logično, da bi se C. C. odzvala na prvotni sklep o dostavi dokumentacije (ki je bil vročen tožnici) in kot opisano zgoraj tudi v nadaljevanju postopka komunicirala s toženko, če ne bi imela pooblastila za zastopanje oz. bi na to okoliščino nedvomno opozorila že v svoji elektronski pošti, ki jo je posredovala toženki, in ne šele kasneje ustno, kot to zatrjuje tožnica. Tožnica pa za trditev, da je C. C. toženko ustno opozorila, da nima pooblastila, niti ne ponudi nikakršnega dokaza, kot izpostavlja že drugostopenjski davčni organ. V primeru, da bi C. C. menila, da nima pooblastila za dajanje pojasnil in posredovanje dokumentacije, bi lahko to zavrnila, vendar tega ni storila. Še več, ona je bila tista, ki se je (kot rečeno) odzvala na prvotni sklep o dostavi dokumentacije. Za slednjega pa je logično razumsko lahko izvedela zgolj od tožnice, saj je bil omenjeni sklep vročen ravno tožnici.

12Toženka se po prepričanju sodišča torej pravilno sklicuje na četrti odstavek 55. člena ZUP, ki določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva takšna oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da ZUP glede zastopanja brez pooblastila dopušča možnost, da v upravnem postopku sodelujejo nekatere osebe kot pooblaščenci, čeprav niso predložili pooblastila v predpisani obliki. Uradna oseba ima vselej možnost od teh oseb zahtevati predložitev običajnega (predhodnega) pooblastila in šele na tej podlagi dopustiti opravljanje procesnih dejanj. Odločitev o dopustitvi zastopanja brez pooblastila je v celoti v diskreciji uradne osebe.¹ Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi izhaja, da je bila C. C. v obdobju DIN zaposlena pri tožnici in da je partnerka takratnega zakonitega zastopnika tožnice D. D.² Kljub tem povsem konkretiziranim okoliščinam, ki sta jih davčna organa ugotovila in pojasnila, pa tožnica v tožbi to le pavšalno zanika. Zato sodišče tožnici glede tega ne sledi in je to situacijo treba ločiti od situacije, ki jo predvideva peti odstavek 55. člena ZUP, na katerega opozarja tožnica. Ta namreč obravnava primere, ko ne gre za osebe, ki so naštete v četrtem odstavku 55. člena ZUP, ko torej ne gre za s stranko tesneje povezane osebe. Zato to določilo v konkretnem primeru ne pride v poštev. Šesti odstavek 55. člena ZUP pa ureja situacije, ko pooblastilo za vloženo zahtevo oziroma za vloženo pritožbo ali izredno pravno sredstvo kljub pozivu ni predloženo, za kar pa v obravnavani zadevi prav tako ne gre.

13.Glede na dejstvo, da se je že od vsega začetka na s strani toženke izdane akte odzivala C. C., v povezavi z njenim razmerjem do tožnice (da je bila pri njej zaposlena) in do tožničinega takratnega zakonitega zastopnika D. D. (partnerstvo), ter ob dejstvu, da je ustanovitelj in zakoniti zastopnik A. ravno D. D., vsega tega pa tožnica s tožbo konkretizirano ne prereka, sodišče sodi, da tožbene navedbe tudi glede zastopanja niso utemeljene.

14Izpodbijana odločitev je torej po vsem navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se obe stranki obravnavi odpovedali.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ P. Kovač, E. Kerševan et al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, str. 384.
² Še več, v tem upravnem sporu je Sabina Hren Voglar nastopila celo kot zakonita zastopnica tožnice, saj je ona pooblaščenki tožnice dala pooblastilo za zastopanje v tej zadevi.