UPRS Sodba I U 1295/2018-16

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugodil predlogu A.A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 351-987/2014-3 z dne 9. 9. 2014, v takem obsegu, da se postopka kot stranski udeleženec udeleži tudi predlagatelj obnove, ter odločil, da bo o posebnih stroških, nastalih v tem postopku, odločeno s posebnim sklepom.

2Iz obrazložitve izhaja, da je stranka z interesom 1. 7. 2016 vložila predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo - gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana št. 351-987/2014-3 z dne 9. 9. 2014 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014), ker z njim ni bila seznanjena in ker ni dala soglasja k predvidenemu posegu. Zaradi ugotovitve pravočasnosti predloga za obnovo je prvostopenjski organ zaslišal priči B.B. in C.C. ter stranko z interesom. Na podlagi njihovih izpovedb in zbranih podatkov je ugotovil, da ne obstaja dovolj trdnih dokazov, da je bila stranka z interesom več kot en mesec pred vložitvijo predloga za obnovo seznanjena z obstojem gradbenega dovoljenja z dne 9. 9. 2014 (5. točka prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Da je mati stranke z interesom vedela za obstoj gradbenega dovoljenja z dne 9. 9. 2014, pa ni dovolj trdna podlaga, da se lahko stranki z interesom dokaže, da je zanj vedela že pred letom 2016.

3Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 24. 4. 2018 (drugostopenjska odločba) zavrnil pritožbo tožnic zoper izpodbijani sklep in odločil, da sta tožnici dolžni stranki z interesom povrniti stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi je dodal, da je z gradbenim dovoljenjem z dne 9. 9. 2014, ki je predmet obnove, tožnicama dovoljena sprememba dela namembnosti podstrešja v stanovanje v večstanovanjski hiši na naslovu ..., na zemljiščih s parc. št. 1124/8 in 1124/7, obe k. o. ..., ter gradnja balkona s stopnicami, pri čemer iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da objekt, na katerem so predvideni posegi, predstavlja večstanovanjsko stavbo v solastnini, eden od solastnikov pa je tudi stranka z interesom. Glede na to ima stranka z interesom pravico varovati svojo (so)lastninsko pravico in s tem možnost udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 66. člena in prvi odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ), kar pomeni, da je skladno s 43. členom ZUP podan njen pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku. Navedeno ne bi bilo drugače, četudi bi bila glede objekta oblikovana etažna lastnina.

4Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi opozarjata na sklep N 155/2006 z dne 22. 5. 2012, s katerim je Okrajno sodišče v Ljubljani razdružilo nepremičnino parc. št. 1124/1, k. o. ..., in v obrazložitvi katerega je med drugim navedlo, da sta tožnici že leta 2003 vložili vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, ker pa takratni solastniki, med katerimi je bila tudi stranka z interesom, niso podali soglasja, sta sprožili nepravdni postopek. To pomeni, da je stranka z interesom že takrat vedela, da obstaja postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja.

5Navajata, da bo sprememba namembnosti dela podstrešja izvedena izključno v posameznem delu stavbe, na katerem stranka z interesom nima nobenih pravic, in da bodo tudi vsa inštalacijska dela izvedena izključno iz dela stavbe, ki je v solasti tožnic, tako da ne bo posegov v skupni prostor. Izvedba inštalacij ne bo posegla v skupna odjemna mesta ali v skupne nosilne konstrukcije objekta oziroma v nosilne elemente skupnih prostorov.

6Mati stranke z interesom jima je že avgusta 2015 povedala, da vedo za gradbeno dovoljenje. Enako je ponovila še septembra in oktobra 2015 ter julija 2016. Tudi s strani D. so pozvali stranko z interesom, naj poda izjavo glede gradbenega dovoljenja, pri čemer je sporočila, da ne bo ničesar podpisovala. Vsi ti dogodki pojasnjujejo, da je stranka z interesom vedela za "gradbeni postopek" in odločbo, zato je njena navedba, da je za gradbeno dovoljenje izvedela šele 10. 6. 2016, neutemeljena, predlog za obnovo postopka pa prepozen in vsebinsko neutemeljen. Tudi priča B.B. je povedala, da je konec julija 2015 imela telefonski pogovor s stranko z interesom, kateri je ustno povedala za obstoj gradbenega dovoljenja. Izjavi B.B. in C.C. pa se ne bi smeli upoštevati, ker nista bili pridobljeni po pravilih ZUP. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

7Toženka ni odgovorila na tožbo, je pa poslala upravni spis obravnavane zadeve.

8Stranka z interesom v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da ne drži, da izvedba inštalacijskih del ne bo posegla v skupne prostore, ker to dejansko ni možno. Četudi bi bila na stavbi vzpostavljena etažna lastnina, bi šlo za posege v skupne dele stavbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma podredno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče se najprej opredeljuje do ugovora stranke z interesom glede pomanjkanja pasivne legitimacije in pomanjkljivo opredeljenega izpodbijanega upravnega akta. Kot izhaja iz tožbe, sta tožnici v njej navedli organ, ki je izdal izpodbijani sklep (Upravna enota Ljubljana), katerega sta poleg drugostopenjske odločbe tudi priložili k tožbi, in iz katerih je jasno razvidna toženka. Zato ni mogoče šteti, da gre v tem primeru za tako bistveno pomanjkljivost oziroma nepopolnost tožbe, da je sodišče zaradi tega ne bi moglo obravnavati.¹ Prav tako sta tožnici po presoji sodišča v zadostni meri opredelili izpodbijani upravni akt, saj sta navedli njegovo opravilno številko (manjkata le zadnji dve številki za pomišljajem "-27") in ga k tožbi tudi priložili, zato dvom o predmetu tega upravnega spora ni podan. Iz tožbenih navedb je tudi razvidno, katero odločitev oziroma kateri upravni akt v vsebinskem smislu izpodbijata v tem upravnem sporu. Da je tudi stranki z interesom jasno, kateri upravni akt je predmet upravnega spora, očitno izhaja iz vsebine njenega odgovora na tožbo. Zato po presoji sodišča v tem primeru tudi glede navedbe izpodbijanega akta ne gre za tako pomanjkljivost, zaradi katere tožba ne bi bila sposobna za obravnavo (31. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11V zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa glede ugoditve predlogu stranke z interesom za obnovo postopka, končanega z odločbo - gradbenim dovoljenjem z dne 9. 9. 2014, v obsegu, da se postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi stranka z interesom, ki temelji na razlogu po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Obstoj obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP sam po sebi zadošča za obnovo postopka. Izhaja iz izkazanega pravnega interesa stranke oziroma pravice, da se udeležuje postopka.

12Stranka mora v predlogu za obnovo postopka s stopnjo verjetnosti izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa, je stranka z interesom v predlogu za obnovo (med drugim) zatrjevala, da je solastnik nepremičnin, glede katerih je bilo izdano sporno gradbeno dovoljenje, in da bo predmetna gradnja posegala tudi v skupne dele stavbe, ki stoji na teh zemljiščih, ter v njen zunanji izgled.

13Ob upoštevanju določbe 43. člena ZUP, po kateri ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes, ima v tem primeru tudi po presoji sodišča stranka z interesom, torej predlagatelj obnove postopka, kot solastnik večstanovanjskega objekta, s parc. št. 1124/7 in 1124/8, obe k. o. ..., na katerem so s spornim gradbenim dovoljenjem predvideni posegi, pravico udeleževati se postopka, v katerem se odloča o dovolitvi predlaganih posegov v prostor, kot stranski udeleženec, saj v tem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi, kot je pravilno ugotovil že drugostopenjski organ v svoji odločbi. Sporno gradbeno dovoljenje je bilo namreč tožnicama izdano za spremembo namembnosti dela podstrešja v stanovanje v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., na zemljiščih s parc. št. 1124/8 in 1124/7, obe k. o. ..., ki sta glede na podatke iz zemljiške knjige med drugim v solasti stranke z interesom.

14Glede na to so tožbene navedbe, da bodo predvideni posegi izvedeni samo v posameznem delu stavbe, na katerem stranka z interesom nima pravic, in da ne bo posegov v skupne prostore, zgolj pavšalne in nekonkretizirane ter jim zato sodišče ne more slediti. Te trditve ostajajo na ravni splošnosti in z njimi tožnici ne moreta zbuditi upravičenega dvoma glede izkazanega pravnega interesa stranke z interesom za vstop v postopek izdaje spornega gradbenega dovoljenja. Za te svoje gole navedbe tožnici v tožbi tudi nista predložili oziroma ponudili nobenih dokazov.

15Odločilno je torej, ali so okoliščine, na podlagi katerih stranka z interesom predlaga obnovo postopka, verjetno izkazane. Ali poseg dejansko vpliva na pravice stranke z interesom, pa bo ugotavljal pristojni upravni organ v obnovljenem postopku, in to ni relevantno v fazi odločanja o predlogu za obnovo oziroma v postopku dovolitve obnove. Solastnina stranke z interesom na nepremičnini, na kateri so s spornim gradbenim dovoljenjem predvideni posegi, tako tudi po mnenju sodišča zadostuje za presojo, da je toženka pravilno ugotovila, da so dejstva, ki opravičujejo obnovo postopka, izkazana (vsaj) na ravni verjetnosti.

16Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka v primeru iz 9. točke 260. člena istega zakona v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba, to je v tem primeru gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014, izdana.

17Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, drugostopenjske odločbe in podatkov upravnega spisa, je stranka z interesom utemeljevala pravočasnost predloga za obnovo postopka s tem, da se je s spornim gradbenim dovoljenjem z dne 9. 9. 2014 seznanila 10. 6. 2017, ko je vpogledala v upravni spis zadeve, kar izhaja iz zapisnika št. 020-1351/2016-2 z dne 10. 6. 2017, predlog za obnovo postopka pa je nato vložila 1. 7. 2016. S tem je stranka z interesom tudi po presoji sodišča v skladu z zahtevo iz 265. člena ZUP zatrjevala pravočasnost predloga za obnovo postopka, saj je navedla konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je predlog za obnovo postopka vložila v zakonskem roku skladno s prej citirano 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP, svoje trditve o tem pa je tudi podkrepila z dokazi (zapisnik št. 020-1351/2016-2 z dne 10. 6. 2017).

18Prvostopenjski organ je z namenom ugotovitve pravočasnosti predloga za obnovo poleg upoštevanja podatkov, s katerimi je razpolagal, zaslišal tudi priči in stranko z interesom, ter tako na podlagi vseh ugotovljenih dejstev napravil dokazno oceno in ugotovil, kdaj je predlagatelj obnove izvedel za izdano sporno gradbeno dovoljenje. Taka dokazna ocena, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, je po presoji sodišča prepričljiva in logično utemeljena ter se sodišče z njo strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

19Upravna organa obeh stopenj namreč nista (zanesljivo) ugotovila okoliščin, na katere bi bilo mogoče opreti ugotovitev, da se je stranka z interesom z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 9. 9. 2014 seznanila pred 10. 6. 2017. Tako na primer prvostopenjski organ ni ugotovil, da se je izjava zaslišane B.B. nanašala prav na sporno gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014, glede katerega stranka z interesom predlaga obnovo postopka, niti ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bila mati stranke z interesom že leta 2015 seznanjena z gradbenim dovoljenjem, samo po sebi sklepati, da je tudi stranka z interesom takrat izvedela za izdano gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014, kot pravilno ugotavljata upravna organa.

20Navedbe tožnic, da je stranka z interesom že v času teka nepravdnega postopka N 155/2016 vedela, da obstaja postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja, da je 30. 7. 2015 vodja obračuna D., B.B. pozvala stranko z interesom, naj poda izjavo glede "gradbenega postopka" in da je tudi kot zaslišana priča povedala, da je konec julija 2015 imela telefonski pogovor s stranko z interesom, ki ji je ustno povedala za obstoj gradbenega dovoljenja, ter da je že avgusta 2015 mati stranke z interesom povedala tožnicama, da vedo za gradbeno dovoljenje, pomenijo le (neobrazložene) trditve, ki zaradi svoje posplošenosti (konkretizirano ni niti, na katero gradbeno dovoljenje se nanašajo oziroma za katero gradbeno dovoljenje naj bi izvedela stranka z interesom), ne morejo biti podlaga za sklep, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno. Tudi sama narava razmerja med stranko z interesom in njeno materjo sama po sebi ne dokazuje datuma, ko je stranka z interesom izvedela za izdano gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014, oziroma da jo je mati s tem dejstvom tudi dejansko seznanila. Tožnici svojih omenjenih trditev v tožbi ne dokazujeta, saj jih nista z ničemer izkazali, niti nista v podkrepitev svojih navedb predlagali ali predložili kakršnihkoli dokazov. Tako posplošeno zatrjevanje ne more vplivati na spremembo stališča iz izpodbijanega sklepa glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka, saj tožnici s takimi golimi navedbami ne moreta uspešno vzpostaviti dvoma glede ugotovitve upravnega organa, da je predlog za obnovo postopka pravočasen. Dokazne presoje v upravnem postopku izvedenih dokazov že na ravni trditvenega bremena konkretizirano ne izpodbijata, še manj v ta namen predlagata kakršnekoli dokaze. Dokaze o tem, da je stranka z interesom za izdano gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014 izvedela prej, kot zatrjuje (v tem primeru pred 10. 6. 2017), bi morali namreč predložiti tožnici, saj onidve zatrjujeta zamudo roka.

21Ker je bilo torej v postopku ugotovljeno, da je stranka z interesom 10. 6. 2017 izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014 izdano (zapisnik št. 020-1351/2016-2 z dne 10. 6. 2017; da je stranka z interesom takrat vpogledala v upravni spis glede gradbenega dovoljenja z dne 9. 9. 2014 oziroma v sporno gradbeno dovoljenje med strankami niti ni sporno), in ker ni bilo ugotovljeno, da bi zanj izvedela pred tem datumom, je njen predlog za obnovo postopka, vložen 1. 7. 2017 (datum vložitve predloga za obnovo postopka med strankami ni sporen), pravočasen, saj je vložen v enem mesecu, odkar je izvedela, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

22Pri tem sodišče poudarja, da je začetek štetja subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka vezan na čas, ko se je stranka seznanila (je izvedela) z dejstvom, da obstaja konkretna odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje z dne 9. 9. 2014), v zvezi s katero predlaga obnovo postopka. Širitev presoje pravočasnosti predloga za obnovo postopka na čas obstoja dejstev oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi lahko stranka sklepala na izdano sporno gradbeno dovoljenje, namreč v ZUP nima podlage. Pomemben je čas oziroma trenutek, ko je stranka dejansko izvedela za odločbo, glede katere predlaga obnovo postopka.

23Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

24Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker stranke niso navedle oziroma podale nobenih dokaznih predlogov, predlagane listine spisa pa je sodišče presodilo že v okviru preizkusa zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Tožnici s svojimi navedbami, kot prej obrazloženo, nista vzbudili konkretnega in objektivnega dvoma glede rezultata izvedenega dokaznega postopka, ki se je nanašal na ugotavljanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, niti nista v tožbi v ta namen ponudili kakršnihkoli dokazov (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

25Sodišče je zavrnilo stroškovni zahtevek stranke z interesom. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka stranki z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrženje oziroma podrejeno za zavrnitev tožbe in je sodišče tožbo zavrnilo, bi bila načeloma lahko upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, da so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma, da so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče lahko odločilo že na podlagi tožbenih navedb, upravnih aktov in spisne dokumentacije. Zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati.²

¹ Prim. tudi Dobravec Jalen, Mira v: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem (ur. Erik Kerševan), 1. natis, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 195.
² Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.