257. člen ZUP

ZUP v 153. členu, ki predstavlja pravno podlago za odločanje o prekinitvi postopka, izrecno dopušča samostojno pritožbo le zoper sklep, s katerim se prekine postopek. Navedeno pomeni, da v primeru zavrženja takšne zahteve samostojna pritožba ni dovoljena.

Tožničin pravni interes in s tem njeno aktivno legitimacijo za vložitev izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku je treba presojati v okviru vprašanja, ali bi odprava uporabnega dovoljenja oziroma izrek tega dovoljenja za nično imeli neposreden vpliv na izboljšanje pravnega položaja tožnice kot lastnice zemljišč, ki so bila navedena v gradbenem, ne pa tudi uporabnem dovoljenju, in mejijo na zemljišča, ki so navedena v uporabnem dovoljenju.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Revidentka pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi, sploh ni izpostavila, zato Vrhovno sodišče tudi ne more presojati zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revidentka navedb o zelo hudih posledicah, ki bi jih v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev imela zanjo, ni z ničemer izkazala. V obravnavani zadevi se je namreč prijavila na javni razpis za sofinanciranje priprav regionalnih razvojnih programov in gradnje infrastrukturnih objektov in naprav regionalnega značaja, v reviziji pa ni izkazala, da sama vseh potrebnih sredstev za izgradnjo obravnavanega primarnega vodovoda ni imela ter zato ni mogla zagotavljati obvezne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo na celotnem območju, zajetem s prijavljenim projektom, oziroma ni pojasnila, ali se je izgradnja tega primarnega vodovoda morda časovno zamaknila in kakšne so konkretne posledice tega dejstva. Zatrjevanih zelo hudih posledic, ki naj bi jih neizgradnja primarnega vodovoda imela za prebivalce s tega območja, pa ob izostanku izkazanosti prej navedenih okoliščin tudi ne more uspešno uvel

Upoštevaje dopis Inšpektorata Republike Slovenije za delo, ki je naslovljen na tožnika in ki po svoji vsebini pomeni dejanje vročitve odločbe /257. člen ZUP) ter ostale listine, zlasti pa zapisnik o poškodovani pošiljki, po presoji pritožbenega sodišča nima podlage ugotovitev, da je bila tožniku sporna odločba (pravilno) vročena že 14. 8. 2010. Zato odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta na tej podlagi pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986) nima izrecne določbe glede razpolaganja z zahtevkom v obnovljenem postopku. Pri presoji dopustnosti razpolaganja z zahtevkom v tej fazi postopka pa je treba izhajati iz narave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva. Iz določb 255. do 258. člena ZUP (1986) izhaja, da tvori obnovljeni postopek celoto s prejšnjim postopkom (oziroma tistim delom prejšnjega postopka, ki je ostal v veljavi) ter konkretni postopek vrača v procesno situacijo, ko še ni bila izdana dokončna odločba. V tem procesnem položaju pa lahko po mnenju Vrhovnega sodišča stranka še vedno razpolaga s svojo zahtevo oziroma zahtevki.

Predpostavke civilnega delikta so: protipravnost (škoda izvira iz nedopustnega dejanja), nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Tožnik je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh prej navedenih predpostavk. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti navedeni elementi podani kumulativno, sodišču ni treba presojati preostalih elementov odškodninske odgovornosti, če katerikoli od njih ni podan.

Da bi bile, kot je to zahtevala določba prvega odstavka 257. člena ZUP(1986) v zvezi z določbo prvega odstavka 256. člena ZUP (1986), verjetno izkazane okoliščine, na katere se je dovolitev obnove opirala, bi bilo treba v konkretnem primeru ugotoviti ne le to, da se natisnjeni jugoslovanski patentni spis razlikuje od dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila zahtevi za prenos patenta (predvsem od priložene patentne prijave, odobrene s prav tako priloženo odločbo ZZP o priznanju patenta), temveč da se je od njih razlikoval že dne 6.8.1996, ko je bila o zahtevi za prenos patenta izdana ugodilna odločba.

Šele v primeru izpolnjenih formalnih pogojev iz 1. odstavka 256. člena ZUP/86 lahko pristojni upravni organ ugotavlja utemeljenost uveljavljanega obnovitvenega razloga in odloči na podlagi 257. člena ZUP/86.

Plačilo za zbiranje udeležencev igre na srečo je plačilo za priložnostno opravljanje storitev, to pa je prihodek, ki se všteva v osnovo za dohodnino.

V fazi dovolitve obnove je treba preizkusiti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka, verjetno izkazana. Pri tem se ne ugotavlja, ali novo dejstvo res obstaja, ampak se novo dejstvo ocenjuje abstraktno: ali je uveljavljani razlog obnove eden tistih, ki so našteti v zakonu. V fazi dovolitve obnove pa je tudi treba preizkusiti, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo, takšna, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi (že ugotovljenimi) okoliščinami) pripeljala do drugačne odločitve. Pri tem ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč za presojo njene kvalificiranosti (pravne relevantnosti): ali bi, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe v stvari.

Tožbeni ugovor nepravilne uporabe 257. člena ZUP je po presoji sodišča neutemeljen. Navedena določba zakona organu omogoča, da obnovo postopka uvede bodisi z izdajo posebnega sklepa o obnovi postopka, če takega sklepa ne izda, pa z izdajo odločbe o glavni stvari.

Za uvedbo obnove postopka odmere davka iz dejavnosti ne zadošča drugačna višina dobička sama po sebi - kot zgolj drugačen rezultat oziroma drugačen izračun davčne osnove, ki je podlaga davčni odmeri, ampak mora biti navedeno in izkazano tudi, da so nove in vsaj verjetno izkazane tudi dejanske okoliščine, na katerih takšen nov izračun dobička temelji.

V izpodbijani odločbi navedenih dopisov nemške carinarnice v nemškem jeziku, tako tudi v prevodu ni v upravnih spisih, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka. Sodišče torej zaradi pomanjkljivih upravnih spisov ni moglo ugotoviti ali so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem sklepa o obnovi postopka in ali je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o zadevi . Če torej zastopnik navzven ne izkaže (v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožeče stranke pozvati k predložitvi ustreznega pooblastila, oziroma bi to morala storiti sama, če bi v tej zadevi hotela nastopati kot zastopnik in ne deklarant.

Predmet odločanja v obnovi postopka je samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet in končan prejšnji postopek. Zato ni možna obnova postopka zaradi spremembe ali razširitve prej postavljenega zahtevka.

V postopku o uvedbi obnove postopka se ne presoja, ali v resnici obstajajo okoliščine, ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu o previsoko prikazanih stroških poslovanja in nenapovedanem prihodku, ampak gre samo za presojo, ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v postopku odmere davka, lahko pripeljale do drugačne odločbe.

Dokončno odločanje v smislu 257. člena ZUP o zakonitosti odločbe (gradbenega dovoljenja), izdane v postopku, ki je predmet obnove, pred pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi obnove postopka, izdanega po določbi 1. odst. 256. čl. ZUP, ni dopustno zaradi narave odločanja o obnovi v dveh fazah in zaradi pravnih posledic odprave ali razveljavitve prejšnje odločbe.

Dopolnitev izreka sporne odločbe tožene stranke s strani drugostopenjskega organa ni tak poseg, ki bi pomenil glede na to, da se je zoper prvostopenjsko odločitev pritožil samo sedanji revident, reformatio in peus. Odločitev, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi, bi brez dodatnih določb imelo za revidenta bistveno bolj neugodne posledice, kot jih ima zaradi dopolnitve izreka. Odprava odločbe namreč vedno deluje retroaktivno (ex tunc), to je nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala. Zaradi tega se odpravijo pravne posledice, ki so iz take odločbe nastale, to pa teoretično lahko pomeni tudi vrnitev vseh že prejetih izplačil, saj se z odpravo odločbe vzpostavlja pravno stanje, ki je bilo pred izdajo take odločbe. Zato je drugostopenjski organ izrek dopolnil s tem, da je zahtevek potem, ko je bila obnova dovoljena, zavrnil, glede učinkovanja in pravnih posledic nove odločitve pa pravilno uporabil določbo prvega odstavka 271. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem tudi odločba izdana v obnovi postopka učinkuje v primeru uvedbe obnove po uradni dolžnosti od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Zato o spremembi v škodo pritožnika v

Podan je obnovitveni razlog (9. točka 249. člena ZUP) že s samim dejstvom, da organ, ki je vodil upravni postopek, ni sam vključil v ta postopek osebe (soseda), in je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka. Taka oseba lahko po preteku roka za pritožbo - v razmerju do strank, ki so bile udeležene v upravnem postopku - zahteva obnovo končanega postopka iz navedenega obnovitvenega razloga, ne more pa vložiti pritožbe zoper dokončni akt.

V ponovnem postopku tožena stranka sicer ni ravnala v skladu z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), vendar po mnenju sodišča ta določba ne preprečuje organu, da obnovi postopek po uradni dolžnosti ob pogojih, ki jih določata 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPVI) ter 1. in 2. odstavek 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter glede na vse okoliščine primera odloči po določbah 258. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku in izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Tožena stranka je po uradni dolžnosti, očitno po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP (kar pa ne obrazlaga), obnovila postopek iz obnovitvenega razloga krive izpovedi prič (2. točka 249. člena ZUP). Ta obnovitveni razlog je v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZUP sama ugotavljala. Če organ sam obravnava predhodno vprašanje krive izpovedi priče po določbi 2. odstavka 145. člena ZUP, mora pri ugotavljanju uporabiti materialne predpise (kazenskega zakona), na podlagi katerih bi to vp

O vprašanju denacionalizacije je pravnomočno odločeno, zato ne gre za predhodno vprašanje o lastnini po 12. čl. ZPP, čeprav je v teku obnova postopka za denacionalizacijo in je v zvezi s tem sprožen upravni spor.