219. člen ZUP

Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi v zadostni meri pojasnila zakaj je izdala delno odločbo in v katerem delu zahtevka razlastitvene upravičenke (MOL) še ni odločila (o ugasnitvi hipoteke). V tem delu zahtevek razlastitvene upravičenke (stranke z interesom) še ni zrel za odločitev. Tožniku je organ v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe tudi pojasnil, da z izpodbijano odločbo o ugasnitvi hipoteke na obeh nepremičninah še ni odločeno. Tožnik s tožbo zoper dve točki izreka izpodbijane delne odločbe ne varuje svojega pravnega položaja ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Bistvo pravnega interesa je namreč v tem, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih materialni predpisi urejajo. S III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o usodi tožnikove hipoteke niti ni odločila o stroških postopka. Izrecno je odločila, da bo o teh dveh vprašanjih odločeno posebej. To pomeni, da v III. in IV. točki

Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v po

Zahtevek iz petega odstavka 25. člena ZDen je odvisen od pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo. Zato o njem ni mogoče odločiti drugače kot z odločbo, s katero je odločeno tudi o zahtevi za denacionalizacijo ali pa po njeni pravnomočnosti, kar izhaja iz šestega odstavka 25. člena ZDen. Zato odločanje o tej zahtevi pred pravnomočnostjo odločbe pomeni procesno kršitev, ki lahko vpliva na zakonitost odločbe, torej absolutno bistveno kršitev.

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju po

Stvar, ki je predmet upravnega postopka (pravica oziroma obveznost stranke), je glavna upravna zadeva, odločba v tej stvari pa glede na glavno upravno zadevo popolna odločba. Le v primeru, če stranka uveljavlja tudi več različnih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago, in kadar je ugotovitveni postopek o kakšnem od teh zahtevkov končan in zahtevek zrel za odločitev, glede drugih zahtevkov pa še ni, ter se pokaže za primerno, da se o tem zahtevku odloči s posebno odločbo, lahko pristojni organ izda odločbo samo o tem zahtevku (delna odločba, prvi odstavek 219. člena ZUP).

V primeru, ko se z delno odločbo odloča le o zahtevkih za kmetijske parcele, ki pogoja ne izpolnjujejo, je treba te parcele v izreku tudi opredeliti. Le na ta način je namreč jasno, o katerem delu strankine vloge je s tem (že) odločeno.

V spornem primeru gre že po naravi stvari za takšen zahtevek (z elaboratom določen pridobivalni prostor, ki obsega parcelne številke, na katerih se izvaja rudarska pravica), ki ga ni mogoče obravnavati po delih. Na takšno presojo nakazuje tudi spremenjena določba 51. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, številka 61/10), ki je prvotno v prvem odstavku izrecno določala, da se rudarska pravica za izkoriščanje v celoti ali v delu lahko prenese s soglasjem ministrstva pristojnega za rudarstvo, na drugo pravno ali fizično osebo, ki izpolnjuje pogoje. Ker je spremenjeni ZRud-1 materialni predpis in tega delnega prenosa rudarske pravice več ne vsebuje, 219. člena ZUP pa procesna določba, to posledično pomeni, da že navedena materialna določba prvega odstavka 51. člena ZRud-1 v zvezi z 4. točko drugega odstavka tega člena, ne dopušča izdaje delne odločbe o vloženem zahtevku za prenos rudarske pravice po določbi prvega odstavka 219. člena ZUP.

Meje morajo biti urejene pred evidentiranjem parcelacije za vse parcele, ki so predmet postopka. Nesoglasje med lastniki sosednjih parcel v postopku evidentiranja urejene meje ne zadrži oprave postopka evidentiranja parcelacije pred ureditvijo meje v morebitnem sodnem postopku (četrti odstavek 49. člena ZEN, podobno tudi četrti odstavek 14. člena ZCes-1), vendar pa mora biti pred tem izkazano, da so imeli lastniki parcel, ki se jih postopek tiče, možnost, da se o tem izjavijo.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

Ob tem, ko je odločeno o denacionalizaciji delov podržavljenih parcel, za katere bi iz odločbe zgolj posredno izhajalo, kolikšna je njihova površina, ter ne da bi bilo obrazloženo, zakaj se odloča prav glede takih površin, in ob tem, ko je tožnica uveljavljala denacionalizacijo navedenih parcel v bistveno večji (skupni) površini, se sodišče z njo strinja, da zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve delne odločbe mora izhajati, o delu katerega zahtevka se odloča in navedeni morajo biti razlogi za tako odločanje. Poleg tega mora obrazložitev odločbe zadostiti še (ostalim) zahtevam določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Za denacionalizacijski postopek, v katerem ne more biti odločeno po skrajšanem postopku (saj ne gre za nobenega od primerov iz 144. členov ZUP), velja načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in obligatornost izvedbe ustne obravnave (154. člen ZUP). Za vrnitev v last in posest vodnih zemljišč v lasti države, ker ta po osmem odstavku 21. člena ZV-1 niso v pravnem prometu, je podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Širitev kroga družinskih članov, določenega v ZMZ ni mogoča. Organu, ki o mednarodni zaščiti odloča, namreč v ZMZ ni dana diskrecija, da lahko, pa čeprav še zaradi tako utemeljenih razlogov, razširi krog družinskih članov preko kroga, določenega v 16.b členu ZMZ. Take obveznosti mu ne nalagajo oziroma mu diskrecijske pravice ne dajejo niti pravni akti EU niti EKČP.

Prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti cene, navedene v zavihku UCD publikacije Vidal, temveč bi moral, če bi taka vrsta prodajne cene bila določena, uporabiti ceno, navedeno v zavihku PRIX te publikacije, kjer so navedene cene zdravil na drobno, saj je le cena na drobno tista vrsta prodajne cene, ki je določena kot upoštevna primerjalna cena v primerjalni državi Franciji. Če pa vrsta prodajne cene v primerjalni državi v omenjeni publiakciji ni navedena, bi moral uporabiti prvi odstavek 12. člena Pravilnika o določitvi cen zdravil za uporabo v humani medicini in upoštevati primerjalne cene v Avstriji in Nemčiji ter na tej podlagi ugotoviti najnižjo preračunano ceno. Ker cene ni določil na tak način, je napačno uporabil materialno pravo, zato je bilo treba odločbo odpraviti. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, ki se nanašajo na prekoračitev roka za odločitev o vlogi in posledično presumpcijo odobritve s strani tožnika predlaganih cen. Rok za izdajo odločbe začne teči od prejema popolne vloge. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski organ po prejemu vloge tožnika večkrat pozval na njeno dopolnitev, zaradi česar rok za izdajo odločbe ni pričel teči že z vl

Delne odločbe, tudi če se nanašajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago, imajo enako vsebino kot popolna odločba, kar pomeni, da je za vsak zahtevek, o katerem se odloči z delno odločbo, treba ugotavljati aktivno legitimacijo stranke. Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo. Glede na to ni mogoče šteti, da stališče v prej navedenih sodbah, predvsem ob morebitnih drugačnih dejanskih ugotovitvah, veže upravni organ pri izdaji nove delne odločbe. Vrnitev premoženja po ZPVAS lahko zahtevajo člani ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti, vračajo pa se premoženje in pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete. Bistvena je torej identičnost agrarne skupnosti, katere člani lahko zahtevajo premoženje oziroma pravice enake pravne narave, kot je bila ob podržavljenju. Da bi upravni organ ta dejstva lahko preveril, bi moral upoštevati akte, ki so jih bili člani nekdanje agrarne skupnosti ali njihovi dediči, na katere je bila prenesena pravica, po določbi 5. člena ZPVAS dolžni sprejeti ob ponovni vzpostavitvi. Zgolj sedanje lastniško stanje ni zadostno za ugotovitev ovire za vrnitev podrž

Ker je tožena stranka že s prvo „delno odločbo“ v celoti odločila o predmetu upravnega postopka, ta odločba pa je tudi v celoti postala izvršljiva, po določbi 1. odstavka 219. člena ZUP v nobenem primeru niso mogli biti izpolnjeni pogoji za izdajo nove, izpodbijane „delne odločbe“. Tožena stranka je z njo dejansko na novo oziroma ponovno odmerila del komunalnega prispevka zaradi izgradnje dela cestnega omrežja. Zavezancu za plačilo komunalnega prispevka je s plačilom tega prispevka zagotovljeno, da bo komunalna oprema zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Gre za iztožljivo pravico, v primeru neizpolnitve svoje obveznosti, to je omogočitve priključitve na komunalno omrežje, pa občina, ki po zakonu zagotavlja gradnjo komunalne opreme, zavezancu (investitorju) odgovarja za povzročeno škodo tako zaradi nezmožnosti priključitve kot tudi zaradi zamude roka izgradnje komunalne opreme.

Poprava pravnega pouka drugostopenjske odločbe se nanaša le na popravo navedbe akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, medtem, ko je bil rok za vložitev tožbe pravilno naveden že v prvotnem pravnem pouku (in je tudi v popravljenem pravnem pouku ostal enak). Prvotni pravni pouk je bil v tem delu pravilen, zato bi se morala tožnica ravnati po njem. Ker je bila tožba vložena po preteku tridesetdnevnega roka, je sodišče tožbo kot prepozno zavrglo.

Iz 1. odstavka 118. člena ZV-1 je razvidno, da ta določba pri konkurenci možnosti odvzema vode za opravljanje dejavnosti iz sistema za oskrbo s pitno vodo na eni strani in iz drugih vodnih virov, ki niso primerni za tovrstno oskrbo, daje prednost odvzemu iz drugih vodnih virov. Delna odločba je glede pravnih sredstev in izvršbe samostojna odločba. To pomeni, da morebitne nepravilnosti v postopku izdaje delne odločbe ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Da je toženka odmerila komunalni prispevek v celoti, obenem pa odločila, da je tožnik dolžan plačati le del tega zneska, medtem ko mu bo za preostanek (za nezgrajeno komunalno opremo) kljub opravljeni odmeri izdana končna odločba, predstavlja nasprotje v samem izreku. Pravilno bi bilo, da bi odmerila komunalni prispevek v obsegu, ki ima podlago v določbah ZPNačrt, saj je tako odmerjeni znesek zavezanec tudi dolžan plačati. V primeru izgradnje nove komunalne opreme po času, ko je bil zavezancu že odmerjen komunalni prispevek na njegovo zahtevo zaradi potrebe gradnje, pa je občina upravičena izdati odločbo po uradni dolžnosti (7. odstavek 79. člena ZPNačrt). Za odmero komunalnega prispevka iz naslova izgradnje elektroenergetskega omrežja ni odločilno dejstvo, ali je občina sama gradila to omrežje, ampak to, ali ga je mogoče uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb. Ker ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem, za odmero ni relevantno, ali javna pot oziroma cesta sega vse do tožnikovega zemljišča.

Sklep o popravi pomote je samostojen procesni sklep, ki ga pristojni organ lahko izda kadarkoli po izdaji odločbe, ki jo je treba popraviti, torej ni treba niti, da je dokončna, lahko pa je celo pravnomočna. S sklepom o popravi pomote se odpravljajo pomote tehničnega značaja.

Zgolj napačno poimenovanje odločbe (delna namesto začasna odločba) ob ugotovitvi, da je iz nje jasno in nedvoumno razvidno, da je bila tožnici z odločbo dodeljena akontacija (torej predplačilo) sredstev in da bo o dokončno ugotovljeni škodi odločeno s posebno odločbo, ni v ničemer bistveno vplivalo na vsebinsko pravilnost odločbe. Zato je upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je s kasneje izdano odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, dokončno odmeril sredstva, ugotovil višino prejete akontacije in obračunal razliko med dokončno odmerjenimi in med prejetimi sredstvi akontacije.