UPRS Sodba I U 395/2016-9

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Območne enote Maribor, št. 0618-826/2014-1007 z dne 23. 9. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

1Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopenjski organ v I. točki izreka odločil, da mora A., d. o. o., na stroške tožeče stranke kot upravljavca zemljišča do 1. 12. 2016 odstraniti cca. 15.500 m³ zemeljskega izkopa, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 1210/12 k. o. ..., in sicer na zemljišču velikosti cca. 6.000 m², katerega središče se nahaja v točki z Gauss-Krügerjevimi koordinatami Y = 547 035, X = 154 730. V II. točki izreka je zavezancu naloženo, da o odpravi nepravilnosti takoj obvesti inšpektorja; v III. točki, da stroški postopka niso nastali; v IV. točki pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2Iz obrazložitve izpodbijane dopolnilne odločbe izhaja, da je bila v istem inšpekcijskem postopku 4. 9. 2014 izdana odločba, s katero je bilo podjetju A., d. o. o., naloženo, da z zemljišča z isto parcelno številko na stroške tožeče stranke najkasneje do 1. 2. 2016 odstrani cca. 14.000 m³ zemeljskega izkopa, ki leži na zemljišču velikosti cca. 4.000 m² z istim središčem. Prvostopenjski organ povzema stališče pritožbene odločbe, izdane v postopku v zvezi z odločbo z dne 4. 9. 2014, po katerem pred izdajo odločbe na podlagi tretjega odstavka 157 a. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ni treba ugotavljati povzročitelja nezakonito odloženih odpadkov. Nadalje navaja, da je v okviru izvrševanja odločbe A., d. o. o., geodetu naročila določitev konfiguracije navedenega terena, s tem pa določitev območja posega in oceno kubature materiala, ki ga je treba odstraniti na podlagi navedene odločbe. Tako naj bi bilo ugotovljeno, da celotno območje posega obsega cca 6.000 m² in da je na njem odloženega cca. 29.500 m³ materiala. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da jo je prvostopenjski organ izdal na podlagi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da je z njo tožeči stranki naložil, da nosi še stroške odstranitve dodatno ugotovljene razlike (to je 15.500 m³) zemeljskega izkopa.

3Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi svoje odločbe citira določbe 156., 157. in 157 a. člena ZVO-1 ter 3., 9. in 10. člena Uredbe o odpadkih. Navaja, da se izpodbijana odločba navezuje na postopek, v katerem je bila 4. 9. 2014 že izdana odločba za odstranitev cca. 14.000 m³ zemeljskega izkopa, in da je z izpodbijano odločbo naložena količina zemeljskega izkopa razlika glede na količino odloženega materiala, ki je bila ugotovljena v izvrševanju prej navedene določbe. Šlo naj bi namreč za nezakonito odlaganje odpadkov, ki niso komunalni odpadki, na zemljišču v lasti države. Navaja, da na odločitev ne vplivajo navedbe tožeče stranke o stanju zemljišča pred odlaganjem odpadkov, saj iz predhodnega postopka ni razvidno, da bi kdorkoli od udeležencev postopka zatrjeval, da naj bi obravnavano zemljišče nastalo zaradi zaščite pred sosednjim delno močvirnatim zemljiščem. Omenjalo naj bi se le navažanje zemlje, ne pa tudi kateri drugi razlog za nastanek odpadne zemljine. Dodaja, da je sporno območje navožene zemlje ugotovila strokovno usposobljena oseba ter da ne more posegati v strokovne rešitve in izkazane meritve.

4Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in s tožbo predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Navaja, da obravnavano zemljišče leži na območju nekdanjega vojaškega kompleksa, ki je bil do 1991 v uporabi JLA, do srede 2003 pa Slovenske vojske za potrebe usposabljanja in vaj. Večji del navožene zemlje naj bi bil pripeljan po naročilu Športnega centra ..., ki je kot investitor gradil nove turistične objekte v okolici ti. snežnega stadiona. Meni, da bi moral organ ugotoviti povzročitelja, in šele, če tega ne bi bilo mogoče najti, bi lahko uporabil določbe 157 a. člena ZVO-1. Meni tudi, da bi bilo treba najprej ugotoviti stanje pred spornim nasutjem, saj bi se le tako lahko ugotovilo, ali je sporna dodatna količina res odpadek v smislu zakonskih določb. Uveljavlja zmotno uporabo pravil postopka v zvezi z zbiranjem podlag za izdajo izpodbijane odločbe, saj je bila z izpodbijano odločbo naložena dodatna količina ugotovljena na podlagi poročila geodeta, ki je meritve izvedel po naročilu zavezanca za izvedbo odločbe z dne 4. 9. 2014 brez vednosti in prisotnosti tožeče stranke. Trdi, da tehnično poročilo, na katerega se opira izpodbijana odločba, ne upošteva vseh potrebnih parametrov za pravilen izračun, saj se ne opira na dejansko stanje pred nedovoljenim nasutjem. Poudarja še, da gre zemljišče, ki je služilo tankovski in inženirski enoti ter da je bilo delno močvirnati teren sosednje parcele treba polniti in ustvariti tampon z narivanjem zemljine iz obravnavanega zemljišča. Tudi dela, s katerimi so bile na obravnavanem zemljišču ustvarjene terase za potrebe usposabljanja tankovskih in inženirskih enot, naj bi zahtevala posege, s katerimi je bila ustvarjena določena količina zemljine, ki ni bila pripeljana, temveč narita in odložena na zgornjem delu zemljišča.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

6Stranka z interesom, A., d. o. o., je v vlogi, ki jo je poimenovala odgovor, predlagala izdajo začasne odredbe.

7O predlogu stranke z interesom za izdajo začasne odredbe je sodišče odločilo s sklepom z dne 16. 5. 2016.

8Tožba je utemeljena.

9Z dopolnilno odločbo je v skladu z določbami 220. člena ZUP mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka in o njih ni bilo odločeno z izdano odločbo. V obravnavnem primeru ne gre za tak primer. Kot izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, je bilo tožeči stranki z odločbo z dne 4. 9. 2014 naloženo, da nosi stroške odstranitve cca. 14.000 m³ zemeljskega izkopa, ki se nahaja na zemljišču v lasti države, ki ga upravlja tožeča stranka. V okviru izvrševanje navedene odločbe naj bi bilo ugotovljeno, da je količina zemeljskega izkopa, ki naj bi se nezakonito nahajal na zemljišču, dejansko večja, in sicer naj bi bila ta količina cca. 29.500 m³. Z izpodbijano odločbo je bilo nato tožeči stranki naloženo, da nosi stroške še za odstranitev tako ugotovljene razlike, to je še za 15.500 m³ zemeljskega izkopa. Ker je to odločitev o novi stvari, to je dodatni (novi) obveznosti tožeče stranke, ki je oprta na drugačno oziroma na novo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno po izdaji odločbe z dne 4. 9. 2014, v obravnavnem primeru ne gre za dopolnilno odločbo.

10Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja, da so bile kršene določbe ZUP pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba se opira na izmere geodeta, ki ga je pri izvrševanju odločbe z dne 4. 9. 2014 angažiralo podjetje A., d. o. o., pred izdajo izpodbijane odločbe pa ni bil izpeljan ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP, v okviru katerega bi bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih. Prvostopenjski organ je namreč tožeči stranki le napovedal izdajo dopolnilne odločbe, ni pa ji vsaj z določitvijo primernega roka dal možnosti, da se pred izdajo odločbe izjavi o pravno odločilnih dejstvih. Ta kršitev tudi v pritožbenemu postopku ni bila odpravljena, saj tožena stranka ni vsebinsko obravnavala pritožbenih ugovorov o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker je bila z izpodbijano določbo tožeči stranki naložena nova obveznost, tožena stranka ugovorov tožeče stranke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju namreč ni smela zavrniti z obrazložitvijo, da tožeča stranka navedb o predhodnem stanju zemljišča ni navajala že v postopku izdaje odločbe z dne 4. 9. 2014.

11Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo tretjega odstavka 157 a. člena ZVO-1. Po tej določbi sicer stroške odstranitve odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljišču v lasti države ali občine, nosi lastnik zemljišča, v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja posest. Vendar pa v primerih, ko je povzročitelj obremenitve znan, ni mogoče uporabiti določb 157 a. člena ZVO-1. To izhaja že iz načela odgovornosti povzročitelja iz 9. člena ZVO-1, kjer je določena objektivna odgovornost povzročitelja, iz načela subsidiarnega ukrepanja (11. člen ZVO-1), ki v prvem odstavku določa, da država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti, ter iz drugega odstavka 157 člena ZVO-1, iz katerega jasno izhaja, da se ukrepi iz prvega odstavka 157. člena ZVO-1, naložijo povzročitelju obremenitve. Načelo, da "plača povzročitelj obremenitve" je eno od osnovnih načel okoljske politike EU, določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red RS prenesena z ZVO-1.¹ Ker zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava niso bile obravnavane navedbe tožeče stranke o povzročitelju obremenitve okolja, je izpodbijana odločba tudi iz tega razloga nezakonita.

12Glede na navedeno je sodišče tožbi iz razloga bistvene kršitve določb postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zmotne uporabe materialnega prav (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 373/2014 z dne 13. 4. 2016 ter sodbi Upravnega sodišča I U 882/2016 z dne 6. 10. 2016 in II U 176/2013 z dne 18. 6. 2014.