UPRS Sklep II U 165/2022-22

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) odvetniku A. A. (tožnik v tej zadevi) na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) priznal stroške v postopku v višini 465,74 EUR za zastopanje upravičenke do BPP - B. B. (prizadeta stranka v tej zadevi) v postopku pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, opr. št. P 168/2021 (I. točka izreka) ter ugotovil, da se ta sredstva nakažejo tožniku iz proračunskih sredstev Republike Slovenije na njegov TRR (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil prizadeti stranki za izvajanje BPP v navedenem pravdnem postopku določen odvetnik - tožnik, ki je organu 14. 4. 2022 vrnil napotnico, skupaj s stroškovnikom. Nagrada se mu je odmerila po Odvetniški tarifi (OT), skupaj 465,74 EUR stroškov.¹ Nadalje je iz obrazložitve razvidno, da v presežku organ odvetniku priglašenih stroškov ni priznal - namesto priglašenih 1.250 točk za sklenitev poravnave na pripravljalnem naroku 14. 4. 2022 po 1. alineji tar. št. 3/1 OT mu je organ priznal le 250 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku, kateremu ni sledil narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/2 OT). Organ je pojasnil, da odvetniku ne more biti priznana nagrada za sklenitev sodne poravnave, saj je iz zapisnika o pripravljalnem naroku z dne 14. 4. 2022 razvidno, da je bil navedeni postopek zaključen zaradi umika tožbe, toženi stranki pa sta se na pripravljalnem naroku z umikom strinjali. Namen sodne poravnave je medsebojno vzajemno popuščanje, predmetna sodna poravnava pa je po sami vsebini dejansko umik tožbe in bi namen sodne poravnave tako izvodenel, saj do medsebojnega vzajemnega popuščanja ni prišlo. Ta umik pa tudi ni posledica izpolnitve tožbenega zahtevka. Pri tem organ dodaja še, da gre v predmetni zadevi za porabo proračunskih sredstev in je treba s sredstvi ravnati še posebej odgovorno in gospodarno.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik v tožbi nasprotuje odločitvi organa glede nepriznanja vseh stroškov in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka. Navaja, da je stališče organa, da mu za sklenitev sodne poravnave na pripravljalnem naroku 14. 4. 2022 ni priznalo priglašenih 1250 točk (pač pa le 250 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku, kateremu ni sledil narok za glavno obravnavo, v skladu s tar. št. 20/2 OT), napačno in v nasprotju z OT. Zaključki organa, da pravdne stranke niso sklenile sodne poravnave, temveč je prišlo zgolj do umika tožbe, so napačni, saj so se pravdne stranke z navedeno sodno poravnavo dogovorile o drugačnem kritju stroškov postopka, kot če bi šlo za umik tožbe, in sicer so se dogovorile, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Če bi šlo za umik tožbe, bi stroške toženke krila tožnica. Navaja še, da so se pravdne stranke tudi dogovorile, da so s sklenitvijo sodne poravnave urejena vsa razmerja med strankami. Če bi prišlo zgolj do umika tožbe, bi sodišče pravdni postopek ustavilo, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo, ker je bila sklenjena sodna poravnava. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do 1250 točk za sklenitev sodne poravnave z dne 14. 4. 2022 po tar. št. 3/1 OT. Navaja, da smiselno enako izhaja iz priložene sodbe Upravnega sodišča RS (UPRS) I U 2826/2017 z dne 13. 3. 2018. Zaradi navedenega je organ napačno uporabil materialno pravo. Pri tem gre dodati, da OT ne določa in predpisuje vsebine sklenjene sodne poravnave, temveč zgolj predvideva nagrado za sklenitev sodne poravnave. V obravnavani zadevi je nedvomno do sklenitve sodne poravnave prišlo, organ pa tožniku stroška iz tega naslova (in dodatno še potem pavšalni znesek po 11. členu OT ter 22 % DDV) neupravičeno ni priznal.

4Toženka po pozivu sodišča na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5Sodišče je v postopek pritegnilo tudi prizadeto stranko - upravičenko do BPP, B. B., ki odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka

6Tožba ni dovoljena.

7Z izpodbijanim sklepom tožniku ni bilo priznanih 1250 točk za sklenitev sodne poravnave, pač pa le 250 točk za zastopanje stranke na poravnalnem naroku, plačilo navedenih stroškov (k temu pa še plačilo pavšalnih stroškov po 11. členu OT ter 22 % DDV glede nepriznanih stroškov) pa je med strankama sporno.

8Vendar pa je organ v izreku izpodbijanega sklepa odločil le o priznanih stroških tožniku za zastopanje upravičenke do BPP v navedenem pravdnem postopku, ni pa hkrati v izreku odločil tudi o zavrnitvi stroškov, ki jih tožniku ni priznal in ki jih je sicer tožnik nesporno organu za BPP v stroškovniku priglasil.

9V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Na tak razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na te zakonske določbe sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožnik izkazuje pravni interes, ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes pa je izkazan, če si z vložitvijo tožbe v upravnem sporu tožnik lahko izboljša svoj pravni položaj, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.

10Sodišče ugotavlja, da za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep tožnik ne izkazuje pravnega interesa. Skladno s prvim odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se sicer odloči v izreku o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izjema od tega pa je tudi dopolnilna odločba (oz. sklep), ki se izda, kadar organ ni z odločbo (oz. sklepom) odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Takrat lahko na predlog stranke oz. po uradni dolžnosti izda posebno odločbo (oz. sklep) o vprašanjih, ki že v izdani odločbi (oz. sklepu) niso bila zajeta (220. člen ZUP). Pri tem po četrtem odstavku tega člena vložitev zahteve za izdajo dopolnilne odločbe (oz. sklepa) ni vezana na rok.

11V konkretni zadevi tako organ v izreku ni odločil o zavrnitvi stroškov odvetniku za zastopanje upravičenke do BPP v pravdnem postopku. V tožbi sicer tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa (ki se v izreku glasi le na priznanje stroškov tožniku, ki jim tožnik ne nasprotuje)², vendar pa tožnik smiselno nasprotuje stališču organa o nepriznanju stroškov za sklenitev sodne poravnave iz obrazložitve tega sklepa, o čemer pa organ v izreku sploh ni (še) odločil. Tako tožnik zahteva v konkretnem upravnem sporu odpravo sklepa, ki se glasi le na priznanje stroškov tožniku, kar pa bi šlo tožniku le v škodo in mu ne bi izboljšalo pravnega položaja, saj o nepriznanju presežnih priglašenih stroških organ sploh še ni odločil. Če organ po uradni dolžnosti ne bo sam izdal dopolnilne odločbe, bo moral tožnik najprej doseči odločitev organa o preostalih priglašenih stroških, šele če bo izdan zavrnilni sklep v zvezi z njimi (ali pa če bodo izpolnjene predpostavke za molk organa v zvezi s tem), bo tožnik imel pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu v zvezi z nepriznanimi priglašenimi stroški, saj bo z zavrnitvijo teh stroškov oz. molkom organa šele takrat lahko poseženo v njegov pravni položaj.

12Že zato tožnik glede na podane trditve nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep glede priznanih odvetniških stroškov zastopanja (v izreku izpodbijanega sklepa je namreč le ugoditev stroškom zastopanja in ugotovitev, da se ti stroški nakažejo iz proračunskih sredstev RS na tožnikov TRR), v tožnikove pravice ali njegove pravne koristi glede na podane trditve v upravnem sporu v zvezi z izrekom izpodbijanega sklepa ni bilo poseženo, svojega položaja si tožnik ne more izboljšati z odpravo sklepa, ravno obratno, poslabša si ga, in s to odločitvijo v pravice tožnika sploh ni bilo poseženo (saj tožnik sploh ne nasprotuje v I. točki izreka priznanim stroškom, pač pa nasprotuje temu, da mu niso bili priznani še dodatni stroški za sklenitev sodne poravnave, o čemer pa organ z izpodbijanim sklepom sploh ni odločil). Glede na to je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani upravni akt zavrglo.

13Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo na glavni obravnavi (ki so se ji tudi izrecno obe stranki in prizadeta stranka odpovedale, skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 ter v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker glede na navedeno niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

14Sodišče pa pripominja, da sicer sledi stališču toženke, da se popuščanje pri sklenitvi sodne poravnave kaže lahko tudi kot poravnava o stroških, kot izhaja že iz citirane sodne prakse UPRS I U 2826/2017 z dne 13. 3. 2018 (kjer je sicer organ z II. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnil pooblaščenčeve stroške zastopanja upravičenca do BPP, ki jih ni priznal)³, vendar pa opozarja tudi, da tožnik ni niti zatrdil (in ne izkazal), da sklenjena poravnava tudi velja (saj iz predložene sodne poravnave A3 izhaja, da je sklenjena pogojno, če jo v roku 8 dni ne prekliče prvotoženka).

K II. točki izreka

15Glede zahtevanih stroškov tožnika je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Odvetniku je organ priznal 1.250 točk (500 za sestavo in vložitev tožbe, 500 za sestavo in vložitev prve pripravljalne vloge ter 250 za zastopanje na pripravljalnem naroku), nadalje pa še 22,50 točk (2 % od 1.000 točk ter 1 % od 250 točk po 11. člena OT), skupaj 1.272,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 763,50 EUR. Po petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu se priznani znesek stroškov zmanjša za polovico in znaša 371,75 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV v znesku 83,99 EUR je bilo skupaj odvetniku priznanih 465,74 EUR stroškov.
² Sodišču je sicer znana praksa UPRS II U 91/2021 z dne 15. 6. 2023, kjer sodišče ugotavlja, da gre v takem primeru za absolutno bistveno kršitev postopka. Navedeno sicer po presoji zadevnega sodišča ne drži, v konkretni zadevi gre namreč za vprašanje neodločitve o vseh vprašanjih v upravnem postopku, kar pa ni absolutno bistvena kršitev postopka, saj to lahko odpravi že organ po uradni dolžnosti oz. po predlogu stranke z izdajo dopolnilnega sklepa, brez vezanosti na rok. Sodišče pa še pripominja, da četudi bi v takem primeru šlo za absolutno bistveno kršitev postopka (za kar sicer ne gre, kot že navedeno), bi to stranka morala izrecno uveljavljati v postopku upravnega spora (česar pa tožnik ni storil), da bi o tem lahko sodišče sploh odločalo - v postopku upravnega spora namreč po uradni dolžnosti sodišče pazi le na ničnost (ne pa na absolutno bistvene kršitve postopka) - glej npr. odločitev VSRS X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023, 28. točka obrazložitve.
³ Lahko pa kot popuščanje pri sklepanju sodne poravnave po presoji sodišča velja tudi sicer dogovor med pravdnimi strankami, da so sklenitvijo sodne poravnave urejena vsa razmerja med strankami, vendar to v navedeni sodni poravnavi A3 ni zajeto, čeprav tako tožnik trdi.