UPRS sodba U 2517/2008

Tožba se zavrne.

Toženka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo kanalizacijskega kanala G na območju A. investitorke Občine B., in sicer v delu od jaška 24 do 31 na zemljiščih parc. št. 453/5 in 453/1 k.o. C.. V obrazložitvi navaja, da je investitorka v navedenem delu umaknila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi izognitve nepotrebnim konfliktom s tožnikom, ki je lastnik zemljišča parc. št. 211/1 k.o. C. in ki se nahaja v vplivnem območju predvidene gradnje. Tožnik je imel glede gradnje namreč več pogojev, do izpolnitve katerih z gradnjo ne bo soglašal. Toženka je svojo odločitev o delni ustavitvi postopka oprla na 135. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v obrazložitvi pritrdil izpodbijani odločitvi. Navedel je še, da na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ker se ne tičejo konkretnega postopka, med drugim tisti, ki se nanašajo na postavitev nadstrešnice.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju z določbo 2. odstavka 134. člena ZUP. Investitor, ki je uveljavljal svoj zahtevek nasproti drugim strankam, je podal svoj umik potem, ko je bila že opravljena glavna obravnava. O samem umiku tožnik ni bil obveščen in od njega ni bila zahtevana privolitev, kot to določa že navedena določba ZUP. Tožnik zato meni, da za ustavitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Navaja še, da bi moral upravni organ po določbi 3. odstavka 135. člena ZUP nadaljevati s postopkom, saj je dejstvo, da je tožnik nasprotoval investitorjevemu zahtevku in da je ta predhodno že izvedel vsa dela na tem območju brez pridobljenega dovoljenja. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je investitorka v obravnavani zadevi deloma umaknila svoj zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, da je tožnik v tem postopku kot lastnik zemljišča v vplivnem območju gradnje sodeloval kot stranski udeleženec in da se ni strinjal z izdajo gradbenega dovoljenj, preden ne bodo izpolnjeni pogoji, ki jih je postavil investitorju. Sam zato zagovarja stališče, da bi morala biti v postopku uporabljena določba 2. odstavka 134. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), ki določa pogoje za umik zahteve v primerih, kadar stranka (v obravnavanem primeru investitorka Občina B.) uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki. V takih primerih lahko namreč umakne svoj zahtevek do ustne obravnave, na njej pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, lahko zahtevek umakne le, če v to privoli stranka z nasprotnim interesom.

Sodišče se s tožnikovim stališčem ne strinja, saj izhaja iz napačne predpostavke, da je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja postopek, v katerem investitor uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki oz. konkretno nasproti tožniku. Kot rečeno, je tožnik v tem postopku sodeloval le kot stranski udeleženec v skladu z določbo 1. točke 2. odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1), po kateri se imajo pravico udeleževati postopka kot stranski udeleženci tudi lastniki nepremičnin, ki jih na podlagi vplivnega območja objekta, prikazanega z mejo v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, določi pristojni upravni organ. Tožnik torej v obravnavanem postopku ni sodeloval kot nasprotna stranka, zoper katero bi investitor uveljavljal svoj zahtevek, ampak kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, kot to določa 1. odstavek 43. člena ZUP. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnika ni zahteval privolitve za umik in ga o njem ni posebej obveščal.

Tožbene navedbe o predhodno izvedenih delih brez pridobljenega dovoljenja na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati, saj so tovrstna ravnanja lahko le predmet inšpekcijskega postopka. Sodišče ob tem še dodaja, da ustavitev postopka ne more biti v tožnikovo škodo, čeprav to zatrjuje v tožbi, saj je sam nasprotoval gradnji in jo je pogojeval s svojimi zahtevami.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.