UPRS Sodba III U 151/2022-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice za izdajo potrdila iz uradne evidence o tem ali imajo sodnice Višjega sodišča v Kopru A. A., B. B. in C. C. v Republiki Sloveniji pridobljeni naslov univerzitetne diplomirane pravnice, opravljeno sodniško pripravništvo in opravljen pravniški državni izpit (1. točka izreka). S tem postopkom niso nastali stroški postopka (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se toženka sklicuje na določilo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katerim pristojni organ zavrže zahtevo stranke tudi v primeru, če vlagatelj v svoji vlogi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožena stranka je namreč ugotovila, da ni podane pravne podlage za posredovanje podatkov o opravljenem pravniškem državnem izpitu za zgoraj navedene sodnice, saj tožnica ne more imeti statusa aktivne stranke v tem postopku. Ob tem se sklicuje na določilo prvega odstavka 42. člena ZUP, v skladu s katerim ima lastnost stranke samo oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pojasni, da v konkretnem primeru toženka na podlagi 30. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) vodi evidenco opravljanja pravniških državnih izpitov, zato je upravljalec zbirke osebnih podatkov ter lahko kot upravljalec osebne podatke iz te evidence posreduje na podlagi 9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Na podlagi 9. člena ZVOP-1 pa je lahko pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov iz evidence samo zakon. Toženka pojasni, da različni procesni zakoni dajejo pravno podlago sodnim in drugim državnim organom za pridobitev podatkov iz evidence o opravljenih pravniških državnih izpitih, medtem ko pravne podlage, da se podatke o pravniškem državnem izpitu posreduje neposredno strankam postopkov in drugim subjektom, ni. Toženka še dodaja, da Center za izobraževanje v pravosodju pri toženi stranki, ki vodi evidenco opravljanja pravniških državnih izpitov, zgolj na podlagi iskalnega kriterija "ime in priimek" brez dodatnih identifikacijskih podatkov, kot je rojstni datum in datum opravljanja izpita, ne more dovolj natančno identificirati posameznikov in potrditi, da gre za podatke o sodnicah, ki jih zahteva tožnica. Toženka je glede na navedeno tožničino zahtevo na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

3Tožnica v tožbi navaja, da je bila toženka v pravdni zadevi P 330/2014 Okrožnega sodišča v Kopru, ki je dne 21. 10. 2020 izdalo sodbo, zoper katero je vložila pritožbo na Višje sodišče v Kopru, kjer je pritožbo obravnaval senat v katerem so sodelovale sodnice A. A. kot predsednica, B. B. kot poročevalka in C. C. kot članica. Tožnica se je preko pooblaščenca seznanila z odločbo tožene stranke 090-11/2022 z dne 17. 2. 2022, iz katere izhaja, da tri osebe od osmih imenovanih v izreku navedene odločbe, niso zabeležene v evidenci o opravljenih pravniških državnih izpitih. Izpodbijani sklep je po mnenju tožnice nezakonit in krši njeno ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS, da je seznanjena s tem, da ji sodi sodnik, ki je vnaprej izbran na podlagi zakona in sodnega reda. Očita tudi kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tožnica navaja, da ne ve, če so bili sodniki, ki so odločali o njeni pritožbi v zadevi I Cp 147/2019 bili v naprej izbrani na podlagi določil 8. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Glede na navedeno meni, da je zmotno stališče toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnica nima pravne podlage za pridobitev podatka ali imajo sodniki, ki so odločali o njeni pritožbi opravljen pravniški državni izpit.

4Tožnica nasprotuje stališču toženke, da ne more imeti položaja stranke v postopku izdaje potrdila iz uradne evidence v tej zadevi. Pojasnjuje, da evidenco o opravljenih pravniških državnih izpitih določa ZPDI ter je zato javna evidenca. Potrdila iz evidence pa veljajo za javne listine, podatki iz potrdil pa so javni podatki. Nerazumno je tudi navajanje toženke, da podatki o imenih in priimkih ne zadoščajo za ugotovitev ali imajo v zahtevi navedene osebe opravljen pravniški državni izpit. Določbe ZVOP-1, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu, so v direktnem nasprotju z določbo 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ker se ustavne pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave RS, konvencijske pravice pa neposredno na podlagi EKČP, mora sodišče odločati o zahtevku neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP ali sprožiti postopek ocene ustavnosti določb ZVOP-1. Sodišču predlaga, da samo odloči po vsebini, tako da odpravi izpodbijani sklep, ter naloži toženki, da izda zahtevano potrdilo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti nasprotovala tožbenemu zahtevku tožnice in je prerekala tožbene ugovore. Tožena stranka vztraja pri stališču iz izpodbijanega sklepa, da ni pravne podlage za posredovanje zahtevanih podatkov. Pojasni, da tožnica v vlogi tudi ni izkazala pravovarstvenega interesa, saj ni izkazala, kako bi z vložitvijo vloge za izdajo predmetnega potrdila izboljšala svoj pravni položaj oziroma dosegla pravno korist, ki je sicer ne bi mogla doseči. Tožena stranka dodaja, da stranke postopka lahko podatke iz evidence o opravljenih pravniških državnih izpitih preverijo le posredno preko sodišča, tako da sodišču predlagajo pridobitev podatka v evidenci. Navaja, da je stališče tožnice, da so podatki v javnih listinah, izdanih na podlagi 179. člena ZUP, javni podatki, zmotno. Ob tem se sklicuje tudi na določilo 38. člena Ustave RS, v skladu s katerim so osebni podatki v uradnih evidencah še posebej zaščiteni. Ob tem se sklicuje tudi na določila ZSS, v skladu s katerimi organi, ki sodelujejo v izbirnem postopku za zasedbo prostega sodniškega mesta, na podlagi podatkov iz uradnih evidenc preverijo ali kandidati izpolnjujejo vse predpisane pogoje, ki so zahtevani. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožnica v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri stališču, da podatki o tem, ali ima oseba, ki sodi, opravljen pravniški državni izpit, niso tajni. Meni namreč, da mora stranka vedeti ali odloča o njenih pravicah in obveznostih oseba, ki je izpolnila z zakonom določene pogoje.

7Tožena stranka v pripravljalni vlogi pojasni, da podatki o opravljenem pravniškem državnem izpitu niso tajni podatki, pač pa osebni podatki, ki so v skladu z določilom 38. člena Ustave RS in določili ZVOP-1 posebej varovani.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožničine zahteve za izdajo potrdila iz uradne evidence o tem ali imajo sodnice Višjega sodišča v Kopru A. A., B. B. in C. C. v RS pridobljen naslov univerzitetne diplomirane pravnice, opravljeno sodniško pripravništvo in opravljen pravniški državni izpit.

10Toženka je svojo odločitev sprejela na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožena stranka namreč na podlagi prvega odstavka 30. člena ZPDI zaradi spremljanja stanja na področju opravljanja izpitov in opravljanja drugih nalog iz tega zakona vodi evidenco opravljanja pravniških državnih izpitov.

11Tožena stranka je tožničino zahtevo zavrgla, ker je ugotovila, da ni pravne podlage za posredovanje podatkov o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Pri tem se je oprla tudi na prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 9. člena ZVOP-1, v skladu s katerim se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Tožena stranka je ugotovila, da procesni zakoni dajejo pravno podlago sodnim in drugim državnim organom za pridobitev podatkov iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu, medtem ko pravne podlage za posredovanje podatkov iz navedene evidence neposredno strankam postopkov, ni. Stranke postopkov lahko podatke iz navedene evidence preverijo le posredno preko sodišča, ki vodi postopek.

12Tožnica je v tožbi navajala, da je toženka z izpodbijanim sklepom kršila njeno ustavno pravico iz 23. člena Ustave RS, ki ji daje pravico, da je seznanjena, da ji sodi sodnik, ki je bil vnaprej izbran na podlagi zakona in sodnega reda. Zatrjuje tudi kršitev 6. člena EKČP. Navajala je tudi, da so potrdila iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu javne listine, podatki v njih pa javni podatki.

13Sodišče pritrjuje toženki, da v konkretnem primeru ni pravne podlage za posredovanje podatkov iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu. V skladu z določilom 42. člena ZUP¹ ima lahko lastnost stranke samo oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravnih koristih, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 podlaga za obdelavo oziroma posredovanje podatkov iz evidence lahko samo zakon.

14Tožnica se je v tožbi sklicevala na dejstvo, da lahko zahteva podatke iz evidence neposredno na podlagi 23. člena Ustave RS, kar sodišče zavrača. Iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS izhaja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena Ustave RS lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih v naprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Gre za tako imenovano načelo zakonitega sodnika, katerega bistvo je, da v posamezni zadevi sodi sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter izvajanjem v naprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah. Bistvena ustavna zahteva je torej, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena v naprej. Namen takšne ureditve je, da nihče ne bo prikrajšan za zakonito sodišče in znotraj tega za naravnega sodnika, s čimer se zagotavlja, da bo sodnik nepristranski in da noben udeleženec postopka ne bo imel vpliva na odločitev, kateri konkretni sodnik naj v konkretnem sporu odloča. Vendar pa ustavna pravica iz 23. člena Ustave RS po sodni presoji tožnici ne daje pravne podlage, da bi lahko sama neposredno pridobila podatke iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu za sodnice, ki so odločale njeni pritožbi, saj bi v tem primeru prišlo do kršitve ustavne pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. Iz prvega odstavka 38. člena Ustave RS namreč izhaja, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, ter da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Drugi odstavek 38. člena Ustave RS pa določa, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Iz tretjega odstavka 38. člena Ustave RS izhaja, da ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.

15Glede na vse zgoraj navedeno pa tožnica po sodni presoji nima pravne podlage za pridobivanje zgoraj navedenih podatkov niti na podlagi pravice do poštenega postopka oziroma poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 6. člen EKČP, ki med drugim zagotavlja pravico do sojenja pred neodvisnim in nepristranskim z zakonom ustanovljenim sodiščem.

16Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da so podatki iz evidence o pravniškem državnem izpitu javni podatki. Sodišče pritrjuje toženki, da dejstvo, da gre za javno listino, izdano na podlagi 179. člena ZUP, ne pomeni, da so podatki v teh potrdilih javni, pač pa le, da imajo ti podatki večjo dokazno moč.

17Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Sporna je le pravilna uporaba zakona, in sicer določbe prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 v povezavi z določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

18Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče pa samo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

19Tožničin stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Prvi odstavek 42. člena ZUP določa, da je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega in javnega prava, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po drugem odstavku 42. člena ZUP so lahko stranke tudi drugi, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.