VSL Sklep I Cp 221/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor krajevne pristojnosti.

2Zoper takšno odločitev se je, nominalno iz vseh razlogov, pritožil toženec. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oz. vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasil. Navaja, da je v odgovoru na tožbo ugovarjal krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani in da razlog za zavrnitev tega ugovora, ki naj bi bil v sporazumu strank, ni utemeljen, saj je ugovarjal pasivni legitimaciji. Spor namreč izvira iz nakazila tožeče stranke na račun družbe P. s sedežem v Indoneziji, zato gre za spor z mednarodnim elementom. Sam ima sicer prebivališče v Krškem. Obe pogodbi, na kateri se sklicuje tožeča stranka, pa je podpisal pod prisilo, brez svobodne volje, na podlagi ukaza po sestanku v Indoneziji. Po določbah ZMZPP je izključno pristojno indonezijsko sodišče, ker se spor nanaša na gospodarsko sodelovanje, ki se je vršilo v Indoneziji.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval (le), da je pogodba o poplačilu terjatev z dne 11. 3. 2016 (Pogodba), na katero se sklicuje tožnica, neveljavna, da ima sam prebivališče v Krškem in da je zato pristojno sodišče v Krškem.

6Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke pravilno ni sledilo. Svojo odločitev je pravilno obrazložilo, da se je tožnica sklicevala na sporazum strank o krajevni pristojnosti, sklenjen v Pogodbi, ki velja za vse spore, nastale iz tega pravnega razmerja, ne glede na veljavnost same Pogodbe (2. odst. 46. in 69. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).¹ Ugovor pasivne legitimacije na odločitev o ugovoru krajevne pristojnosti, ki temelji na sporazumu strank, v tem primeru ne vpliva. Tožnica se sklicuje na sporazum o krajevni pristojnosti med seboj in tožencem, česar ta ne zanika; trdi le, da ni dolžnik iz tega razmerja, kar pa bo predmet meritorne končne odločitve v tem sporu. Zato tudi ni videti nobene navezne okoliščine, po kateri bi bilo za spor pristojno kakšno drugo in ne slovensko sodišče. Tega ugovora pritožnik tudi ne obrazloži, le pavšalno se sklicuje na določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), zato konkretnejši odgovor sodišča tudi ni možen. Opozoriti velja le na 2. odst. 52. čl. ZMZPP, po katerem se stranki smeta sporazumeti o pristojnosti sodišča Republike Slovenije, če je vsaj ena državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Ta pogoj je v konkretnem primeru očitno izpolnjen.

7Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa je pridržana za končno odločitev (151. čl. ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje pri tem korektno navaja tudi relevantno sodno prakso, odločitev tukajšnjega pritožbenega sodišča v zadevi I Cpg 1017/2016.