VSL sklep I Cpg 1029/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča.

2Tožeča stranka je vložila tožbo pred sodiščem v Novem mestu. Tožena stranka je vložila ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča. Svoj ugovor nepristojnosti je oprla na besedilo 15. člena „Pogodbe o izvajanju del št. 1/2013“, ki se glasi takole:

„Stranki se obvezujeta reševati vse spore, ki lahko izvirajo iz te Pogodbe oz. nastanejo v zvezi z le-to, na podlagi obojestranskega soglasja. V primeru nedoseganja le-tega se spori rešujejo na Arbitražnem sodišču v Moskvi. Veljavno pravo je materialno pravo Ruske federacije.“ (priloga B2).

3Ta ugovor je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom. V sklepu je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki pravni osebi s sedežem na območju Republike Slovenije. Pravdni stranki sta bili v poslovnih stikih na temelju Pogodbe o izvajanju del št. 1/2013. Ugovoru nepristojnosti ni ugodilo zato, ker sporazum o pristojnosti ruskega sodišča ni dovoljen glede na 1. odstavek 52. člena ZMZPP.

4Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi moralo prvostopenjsko sodišče za preizkus veljavnosti prorogacijske klavzule uporabiti pravo Ruske federacije, vendar tega ni storilo.

5Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

6Pritožba z ničemer ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta obe stranki pravni osebi s sedežem v Republiki Sloveniji.

7V tej zadevi se za preizkus pristojnosti slovenskega sodišča ne more uporabiti Uredba Sveta 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. To uredbo bo pritožbeno sodišče označevalo kot Ur 44/2001. Uporabiti se ne more zato, ker Uredba 44/2001 ureja, v katerih zadevah je pristojno sodišče kakšne države članice, ne pa tudi, ali je lahko pristojno sodišče države nečlanice. Ruska federacija pa je prav to, namreč država nečlanica EU.

8Za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča se zato uporablja še ZMZPP. Glede na 1. odstavek 52. člena ZMZPP je dogovor o pristojnosti sodišča zunaj Republike Slovenije dopusten le, če ima vsaj ena od obeh v tem postopku udeleženih pravnih oseb sedež v inozemstvu. Dogovor, ki krši to predpostavko, je nedopusten in kot takšen ničen (1. odstavek 86. člena OZ).

9Stranki sta se s 15. členom „Pogodbe o izvajanju del št. 1/2013“ pravzaprav dogovorili dvoje: izrecno sta se dogovorili za pristojnost sodišča Ruske federacije. Sklepčno, ne pa tudi izrecno sta se dogovorili, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana.

10Ker sta obe v tem sporu udeleženi stranki pravni osebi s sedežem v Republiki Sloveniji, bistvena predpostavka za dopustnost dogovora o pristojnosti sodišča Ruske federacije ni podana. Dogovor v tem delu je ničen, pristojnost sodišča Republike Slovenije pa podana.

11Ali se stranki lahko dogovorita za uporabo materialnega („stvarnega“) prava Ruske federacije, je vprašanje, ki je povsem ločeno od vprašanja dopustnosti dogovora o pristojnosti sodišča.

12Pravila o pristojnosti sodišča Republike Slovenije so del procesnega prava, ki je praviloma prisilno. Od njegovih določb je mogoče odstopati le, kadar samo tako določa. Iz 1. odstavka 52. člena ZMZPP je to tudi jasno razvidno: „Stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le ...“. Stranki se torej smeta dogovoriti le toliko, kolikor to 1. odstavek 52. člena ZMZPP dopušča in nič več.

13Omejitvam, ki jih nalaga 1. odstavek 52. člena ZMZPP se stranki ne bi mogli izogniti z dogovorom, da se za celotno „Pogodbo o izvajanju del št. 1/2013“ uporablja pravo Ruske federacije; če bi storili tako, bi kršili 1. odstavek 52. člena ZMZPP. Vendar se stranki niti nista dogovorili za uporabo vsega prava Ruske federacije, temveč le za uporabo materialnega prava. S sklicevanjem na materialno pravo Ruske federacije se stranki ne moreta izogniti uporabi 1. odstavka 52. člena ZMZPP tudi zato, ker pravila o pristojnosti sodišča Ruske federacije niso sestavni del materialnega prava Ruske federacije.

14Glede na vse doslej obrazloženo je tudi jasno, da je preizkus dopustnosti dogovora o pristojnosti sodišča Ruske federacije nekaj, kar je za odločanje v tej zadevi nepomembno. Nemara bi postalo pomembno, če bi bil tihi (sklepčni) dogovor o nepristojnosti slovenskega sodišča dopusten. Ker pa ni, je odveč vsako odločanje o tem, ali je dopusten dogovor o pristojnosti sodišča Ruske federacije. Prvostopenjsko sodišče torej določb pravdnega postopka ni kršilo.

15Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).