48. člen CZ-B

Deklarant mora carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožeča stranka je zaradi neizpolnitve pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek iz b) točke 1. odstavka 146. člena CZ posledično nezakonito ravnala s carinskim blagom). Rok za obračun carinskega dolga, ki nastane na takšni podlagi, je pet let (4. odstavek 154. člena CZ) in v konkretnem primeru ta rok še ni potekel.

Na podlagi 48. člena CZ mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Tožnik je bil dolžan po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednosti ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi naknadno ni javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ.

Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik v danem primeru ni storil. Po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov je bil dolžan, glede na določila pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi ni naknadno javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in določbami 142. člena do 147. člena UICZ.

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.

V obravnavani zadevi ne gre za primer, da carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan (2. odstavek 158. člena CZ). Uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti je možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna v okviru določbe 48. člena CZ.

Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je že bila sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), je jasno začrtana. Tožena stranka ima zato prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

V obravnavanem primeru je sporno uveljavljanje spremembe podatkov v carinski deklaraciji in v tem obsegu zahtevek za odpust carinskega dolga. Bistveno za odločitev o tem tudi po mnenju sodišča predstavlja okoliščina prepustitve blaga deklarantu v prost promet, saj je mogoče spremeniti podatke v ECL le pred prepustitvijo blaga deklarantu (3. točka 2. odstavka 50. člen CZ). Okoliščina, da je bilo blago dejansko tudi prepuščeno deklarantu, pa ni sporna, s tem pa je odpadla pravna podlaga za možnost spreminjanja podatkov v ECL s strani deklaranta in posledično odpust plačila carinskega dolga.

Vprašanje nezakonitega ravnanja po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako kot ga razume tožnik, ki meni, da bi bilo potrebno v zvezi z ugotavljanjem nezakonitega ravnanja izpeljati poseben postopek (kazenski, civilni ali upravni) ampak ga sodišče razume kot ravnanje strokovne osebe (deklaranta - tožnika) pri vlaganju deklaracij. Obveznosti carinskega deklaranta izhajajo iz 47. a člena CZ.

Kontingenti so ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova. Gre za izjemo, ki je dovoljena le, če jo deklarant izrecno uveljavlja.

V obravnavanem primeru pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, niso izpolnjeni, saj je blago nesporno prepuščeno deklarantu. Tožena stranka in prvostopni organ sta pravilno uporabila tudi določbo 62. člena CZ. Rezultat naknadnega preverjanja deklaracij sta tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ; drugačnih dokazil pa ni predložil.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka in s tem povezano vračilo carine. Tožnik z zahtevo za vrnitev carine namreč uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi kot v carinski deklaraciji, kar pa pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.

Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno, malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta. Opis disciplinske kršitve kot izhaja iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO je po svoji naravi blanketni opis, saj šele z uporabo dopolnilne norme z ustreznega pravnega področja daje pričakovano določnost.