51. člen CZ-B

Prvostopenjska odločba je postala izvršljiva, ko je bila tožniku vročena odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, s čimer je postala tudi dokončna. Rok za izpolnitev naloženih obveznosti je bil zato pravilno in zakonito vezan na dokončnost odločbe.

Vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, saj ga je glede na dikcijo ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve, ki pa je v obravnavanem primeru vprašanje, ali je carinski organ pravilno in zakonito štel carinsko deklaracijo za umaknjeno.

Logično in v skladu z naravo carinskega postopka je, da istega blaga ni mogoče dvakrat sprostiti v prost promet. Zato je odločilnega pomena, ali je tožeča stranka v postopek sprostitve v prost promet dvakrat deklarirala isto blago in s tem storila nenamerno napako iz 1. odstavka 51. člena CZ.

Glede na to, da tožnik zatrjuje, da je blago izvoženo iz območja RS, je tudi po mnenju sodišča možno izvoz dokazovati le z relevantnimi dokazili po carinski zakonodaji in je stališče tožnika, da lahko tudi na drug način dokaže, da je blago izvoženo, napačno. V zadevi ni sporno, da je bila izvozna carinska deklaracija po uradni dolžnosti umaknjena na podlagi 3. odstavka 51. člena CZ in 137. člena UICZ, saj mora blago, ki je deklarirano za izvozni carinski postopek, zapustiti carinsko območje RS. Ob takem stanju stvari, ko torej ni izkazano, da gre za izvoz, pa tožnik tudi nima pravne podlage za oprostitev DDV po 31. členu ZDDV.

Zaradi morebitne kršitve, ki jo sodišče stori s tem, da ne opravi glavne obravnave v primeru, ko jo stranke zahtevajo, je mogoče sodbo uspešno izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Če pa tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje dejstev in ne predlaga dokazov o odločilnih dejstvih, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

V obravnavanem primeru pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, niso izpolnjeni, saj je blago nesporno prepuščeno deklarantu. Tožena stranka in prvostopni organ sta pravilno uporabila tudi določbo 62. člena CZ. Rezultat naknadnega preverjanja deklaracij sta tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ; drugačnih dokazil pa ni predložil.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ, tožnik pa drugačnih dokazil ni predložil.

Zaradi morebitne kršitve, ki jo sodišče stori s tem, da ne opravi glavne obravnave v primeru, ko jo stranke zahtevajo, je mogoče sodbo uspešno izpodbiti le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odst. 72. čl. ZUS). Če pa tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne zatrjuje dejstev in ne predlaga nobenih dokazov o odločilnih dejstvih, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo

Blago, za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ.

Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno, malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta. Opis disciplinske kršitve kot izhaja iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO je po svoji naravi blanketni opis, saj šele z uporabo dopolnilne norme z ustreznega pravnega področja daje pričakovano določnost.