47. člen CZ-B

Odločilnega pomena v konkretnem primeru je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitve tuje carinske administracije (polje 14 potrdila o poreklu EUR. 1) ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje. Potrdilo EUR. 1 je javna listina, ki izkazuje vsebino, ki je v njej navedena (171. člen ZUP), pri čemer pa ima stranka možnost dokazovati nasprotno. Odgovornost za carinski dolg in posledice, ki nastanejo z opredelitvijo za deklaranta (vpis podatka v polje 14), so opredeljene v CZ. Iz določb CZ izhaja, da je deklarant zavezan k plačilu uvoznih dajatev v vsakem primeru, le da je v primeru indirektnega zastopanja enako zavezan tudi zastopani. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da pomeni vpis v polje 14 samo navedbo subjekta, ki zastopa uvoznika.

V carinski deklaraciji se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot carinski deklarant, deklaracijo je podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek (torej je bil postopek začet na njegovo zahtevo) in tega ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena CZ, ki je veljal v času vložitve deklaracije. Izrek odločbe mora biti kratek in določen (213. člen ZUP). V izreku izpodbijane odločbe je tako določen carinski dolžnik, višina obveznosti ter rok plačila. Odločba pa je tudi ustrezno obrazložena. Vsebuje navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, relevantne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev upravnega organa, razvidno iz izreka.

Morebiten odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse v neki posamični zadevi ne omogoča dopustitve revizije v zadevi, ki od ustaljene sodne prakse ne odstopa.

Po ustaljenem stališču revizijskega sodišča se pri obnovi postopka po uradni dolžnosti procesno razmerje med carinskim organom in stranko vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka.

Ob izpolnjevanju pogojev iz 47. člena CZ lahko katerakoli oseba, vključno s špediterjem, v carinskih postopkih nastopa v lastnem imenu in za svoj račun ali pa v lastnem imenu in za tuj račun, torej kot deklarant in posledično carinski dolžnik. Če bi revident hotel nastopati v tujem imenu, v imenu prejemnika blaga, torej brez statusa deklaranta, bi moral to izrecno navesti ob vložitvi carinske deklaracije, česar pa ni storil.

Tudi imetnik dovoljenja za uvoz zaradi proizvodnje za izvoz po sistemu odloga plačila carine je carinski dolžnik, če se je zavezal izvoziti blago v obliki pridobljenih proizvodov.

V izpodbijani odločbi navedenih dopisov nemške carinarnice v nemškem jeziku, tako tudi v prevodu ni v upravnih spisih, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka. Sodišče torej zaradi pomanjkljivih upravnih spisov ni moglo ugotoviti ali so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem sklepa o obnovi postopka in ali je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o zadevi . Če torej zastopnik navzven ne izkaže (v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožeče stranke pozvati k predložitvi ustreznega pooblastila, oziroma bi to morala storiti sama, če bi v tej zadevi hotela nastopati kot zastopnik in ne deklarant.

Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno, malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta. Opis disciplinske kršitve kot izhaja iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO je po svoji naravi blanketni opis, saj šele z uporabo dopolnilne norme z ustreznega pravnega področja daje pričakovano določnost.