62. člen CZ-B

V obravnavanem primeru je šlo najprej za preverjanje carinske deklaracije (52. člen CZ), nato po prepustitvi blaga pa še za naknadno preverjanje carinske deklaracije po 62. členu CZ, po katerem sprejmejo carinski organi po prepustitvi blaga potrebne ukrepe za ureditev nastale situacije, če se pri ponovnem pregledu deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij. Po 4. odstavku 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga in je zato po mnenju sodišča glede na navedeno pravilno pravno podlago izpodbijana odločba izdana pravočasno. Zato sodišče tožnikove ugovore, da je bila odločba izdana prepozno oz. po preteku enoletnega (prav triletnega, glede na spremembo CZ) roka kot neutemeljene zavrača, saj gre v obravnavanem primeru za petletni prekluzivni rok, ki je bil upoštevan.

Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (1986).

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (1986).

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

62. člen CZ je splošna pravna podlaga za ukrepanje carinskega organa v skladu z ugotovitvami naknadnega preverjanja deklaracije in ne predstavlja direktne podlage za uveljavljano znižanje carine.

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obove carinskega postopka po določbah ZUP (1986). Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdajo izpodbijanega sklepa o izterjavi takse oprlo na neplačani opomin za plačilo takse. Sklep o odmeri takse, namreč ne vpliva na zapadlost taksne obveznosti, ker se z njim ne določa zapadlosti taksne obveznosti (na novo). Smisel sklepa o odmeri takse je le v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči pritožba zoper odmerjeno takso, le-te pa tožeča stranka ni vložila, zaradi česar je postal pravnomočen. Zaradi tega se očitki, ki se nanašajo na sklep o odmeri sodne takse, ne morejo upoštevati v pritožbi zoper sklep o izterjavi neplačane takse.

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP(1986). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdajo sklepa o izterjavi takse oprlo na neplačani opomin. Sklep o odmeri takse namreč ne vpliva na zapadlost taksne obveznosti, ker se z njim ne določa zapadlosti taksne obveznosti na novo.

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (1986).

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.

Za rešitev vprašanja topljivosti hrane za ribe so torej odločilni kriteriji iz točk (1) (B) II Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo glede topljivosti, ki jih prvostopni organ in tožena stranka nista ugotavljala, zato je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka je kot razlog za naknaden obračun carinskega dolga navedla, da za preferencialno obravnavanje navedenega blaga tožnik ni predložil popolnih in ustreznih dokazil v smislu 13. člena Odloka. Sodišče po pregledu teh listin ni našlo bistvenih pomanjkljivosti, ugotavlja pa, da so listine različne, a se je tožena stranka do vseh opredelila enako in ni navedla, katere so tiste pomanjkljivosti, ki dejansko kažejo na to, da pošiljka oz. blago ni izpolnjevala pogoja neposrednega prevoza po 13. členu Odloka. Kolikor je razlog za nedovoljeno preferencialno obravnavanje spornega blaga najti le v nepredložitvi popolnih oz. ustreznih potrdil o neposredni pošiljki (neposrednem prevozu) blaga preko Hrvaške kot države tranzita in skladiščenja, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka (146. člen ZUP). Po 13. členu Odloka se preferencialno obravnavanje, predvideno s sporazumom, uporablja samo izdelke, ki izpolnjujejo zahteve tega Odloka in pogoje glede neposrednega prevoza. Gre torej za kumulativno izpolnjevanje pogojev, kar pomeni tako pogojev glede porekla kot neposrednega prevoza. Tožena stranka bo v ponovnem postopku moral

V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.

V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ, in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.

Uveljavljanje drugih ugodnosti namesto tistih, ki so zahtevane s carinsko deklaracijo, pomeni spremembo deklaracije, spremembe pa ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni (2. točka 2. odstavka 50. člena CZ). To, da je carinski organ sprejel nepopolno carinsko deklaracijo, še ne pomeni njegove obveznosti, da bi moral ob sprejemu tako deklaracijo vsebinsko preveriti. Za nepopolno carinsko deklaracijo velja, da se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje ugodnosti v fazi preverjanja carinske deklaracije, ki zajema pregled dokumentov ali pregled blaga ali obojega, delno ali v celoti. Glede na določbo 2. odstavka 52. člena CZ pa preverjanje carinske deklaracije ni obligatorno. Pogoje, pod katerimi se lahko sprejme nepopolna carinska deklaracija, določa tudi 143. člen Uredbe o izvajanju carinskega zakona, iz katerega pa ne izhaja obveznost preverjanja take deklaracije po vsebini.

Materialni rabat se upošteva pri določanju carinske vrednosti blaga le, če je ob uvozu oz. ob ugotavljanju carinske vrednosti že določen.

V postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije po 62. členu CZ, ki daje carinskim organom pooblastilo, da po prepustitvi blaga deklarantu preverijo carinske deklaracije, je carinski organ ugotovil, da gre za netočnost deklariranja medicinskih pripomočkov. Tudi po mnenju sodišča ima tožena stranka prav, ko utemeljuje, da je pri uvrščanju blaga v carinsko tarifo treba upoštevati temeljna pravila za uvrščanju blaga v KNCT ter splošne in dodatne opombe. Iz računa tujega dobavitelja nedvomno izhaja, da vsebuje tudi dihalne sisteme za anestezijo, ki ne sodijo v deklarirano tarifno oznako 90 19 2000 KNCT, pri tem pa je pravno irelevantno, kakšno oznako je tožnik predlagal v zahtevi za izdajo zavezujoče informacije, saj to ni predmet tega spora.

Kontingenti so ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova. Gre za izjemo, ki je dovoljena le, če jo deklarant izrecno uveljavlja.

Carinska deklaracija je pravilna in zato ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti, ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, in posledično tudi ne za odpust oziroma znižanje carinskega dolga, kar predlaga tožeča stranka v svoji vlogi. Tožeča stranka tako nima prav, ko meni, da že sama določba 62. člena predstavlja podlago za spremembo podatkov v carinski deklaraciji.

Po naknadnem preverjanju carinske deklaracije po 62. členu CZ, je carinski organ imel podlago za izdajo odločbe po določbi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ.