43. člen ZPP

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča o nerelevantnosti navedb glede določitve vrednosti spornega predmeta ob odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog napačno. Večinska novejša sodna praksa kot ustavno skladno razlago določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1 sprejema razlago, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog. V predmetni pravdi zato vrednost spornega predmeta znaša197.420,98 EUR, kolikor je toženka na podlagi vknjiženih hipotek še prisilno izterjevala v izvršilnem postopku in kot je to v tožbi označil tožnik.

V takšnih primerih, ko sodišče z enim sklepom ugotovi novo vrednost spornega predmeta in se hkrati izreče za stvarno nepristojno (oziroma ugovor stvarne pristojnosti zavrne), je pritožba dopustna tudi v delu, ki se nanaša na določitev vrednosti spora. V skladu s 43. členom ZPP se v primeru, če se zahteva s tožbo samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki se naj zavaruje; če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki se naj zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Enako naj bi po stališču pravne teorije veljalo tudi tedaj, ko se s tožbo zahteva izbris zastavne pravice, kot to zahteva tožnik v obravnavani zadevi. V zvezi z izbrisnim zahtevkom je namreč med strankama sporno, ali obstaja terjatev v znesku 21.000,00 EUR, ki upravičuje vpisano hipoteko na nepremičnini tožnikov.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v tožbeno določeno vrednost spornega predmeta (3.500,00 EUR; tretji odstavek 30. člena ZST-1) poseglo na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZST-1 in pri preverjanju ocenjene vrednosti zahtevka glede na določilo drugega odstavka 19. člena ZST-1 in vsebino tožbenega zahtevka (ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) pravilno (smiselno) uporabilo določilo 43. člena ZPP. Pri obravnavanem zahtevku gre namreč za primerljivo situacijo, kot jo ureja citirana določba, po kateri se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje, če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP mogoče določiti tudi v primeru, ko ni znana vrednost zastavnega predmeta, ker je tožnica ni zatrjevala, je pa znana višina zavarovane terjatve.

Povečanje višine zavarovane terjatve v tožbenem zahtevku hipotekarne tožbe, ki se po višini ujema z ocenjeno vrednostjo zastavnega predmeta pomeni spremembo vrednosti spornega predmeta zaradi razširitve tožbenega zahtevka, ki predstavlja podlago za odmero dodatne sodne takse.

Pri nedenarnih zahtevkih je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Vendar pa je ta dispozicija tožeče stranke omejena s korekturno dolžnostjo sodišča. V obravnavani zadevi gre za takšno medsebojno povezanost zahtevkov, ki utemeljuje enotno opredelitev vrednosti spornega predmeta. Ničnostni zahtevek je namreč zaradi prejudicialnosti treba presojati v razmerju do izbrisne tožbe. Tožnica želi doseči izbris hipoteke, tj. izbris zastavne pravice na nepremičnini. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot vrednost spornega predmeta vzelo znesek terjatve, ki je predmet izvršbe, v kateri je toženec pridobil hipoteko, katere izbris želi doseči tožnica v tej pravdi.

Iz dikcije četrtega odstavka 481. člena ZGD-1 izhaja, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo predkupno upravičenje samo v razmerju do drugih oseb, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni drugače določeno. Da z Družbeno pogodbo, ki je del materialnega prava, ni drugače določeno, izhaja iz njenega 18. člena. Ker predkupna pravica pri prenosih znotraj družbe ne velja, preostali družbeniki (med njimi tudi upnica) ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja, če eden od družbenikov proda delež drugemu družbeniku v družbi. To pa pomeni, da upnica v obravnavani zadevi (ko je šlo za prenose med družbeniki) ne more uspeti s sklicevanjem na kršitev njene predkupne pravice iz 481. člena ZGD-1 (po četrtem odstavku citiranega člena imajo družbeniki prednost le pri prodaji drugim osebam) in 18. člena Družbene pogodbe. Da se dolžno obvestilo iz petega odstavka 481. člena ZGD-1 nanaša na četrti odstavek citiranega člena, pa izhaja tako iz stališč sodne prakse (odločbi VSL I Cpg 385/2001 z dne 28. 3. 2001 in VSK 124/2000 z dne 28. 9. 2000), kot tudi stališč pravnih teoretikov (B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, stran 105). Niso pa družbeniki

Glede na vrednost spornega predmeta obravnavanje zadeve sodi v pristojnost okrožnega sodišča. Delna razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je sledila ugovoru tožencev, namreč ne pomeni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen; sicer pa je bil sklep razveljavljen le v delu, kjer je bila dovoljena izvršba in določen sodni izvršitelj. Ali je tožnica še upravičena do zahtevanega plačila, ali pa je njena terjatev zaradi izpolnitve res že prenehala, kot trdita toženca, bo tako mogoče odločati šele v pravdi pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem.

Čeprav od uveljavitve novele ZIZ-J dalje sklep o domiku postane pravnomočen šele takrat, ko postane pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, je po mnenju pritožbenega sodišča kupčev pravni položaj v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-35/98 varovan že od razglasitve sklepa o domiku in je lahko od takrat naprej (torej od same razglasitve na naroku) odvisen le od zakonitosti javne dražbe, pridobitve odobritve pravnega posla pri upravni enoti (kadar gre za prodajo kmetijskih zemljišč) ter od plačila kupnine. Pri presoji potrebe po varovanju kupčeve pričakovalne pravice pa je pomembno tudi, kdaj je prišlo do poplačila upnika, saj se že s samim poplačilom upnikove terjatve izvršilni postopek konča in o tem v skladu z določbami ZIZ ni potrebno izdati posebnega sklepa. Vse pristojnosti sodišča za opravo izvršbe oziroma nadaljnje vodenje postopka, razen odločanja o stroških, s trenutkom poplačila prenehajo. Če je dolžnik v celoti poplačal svoj dolg do upnika pred opravo javne dražbe, je s tem izvršilni postopek končan in sodišče z dosegom cilja in namena izvršbe nima več podlage za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj tj. opravo javne prodaje nepremičnine. V tem primeru

Če očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost spornega predmeta ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, ni razlogov za intervencijo sodišča.

Tožeča stranka je primarni tožbeni zahtevek modificirala tako, da mora tožena stranka iz vrednosti nepremičnega premoženja, ki ga sestavlja 43 parcelnih številk (natančno opredeljenih) prednostno, po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka, plačati celotno v stečajnem postopku priznano terjatev 1.104.094,29 EUR pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja. Tožnica s tako modificiranim tožbenim zahtevkom dejansko uveljavlja pravico do ločenega poplačila njene terjatve iz točno določenega nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika, enako kot bi uveljavljala svojo zastavno pavico na tem premoženju. Gre za primerljivo situacijo, kot jo ureja 43. člen ZPP, po katerem se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje.

Glavna obravnava v tej zadevi je bila končana 27. 9. 2012, ko je bila v zemljiški knjigi kot lastnica do ¼ vpisana B. Č. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva, da se je po zaključku obravnave na njenem solastniškem deležu v zemljiški knjigi vpisala S. Č.. Ugotovitev vrednosti nepremičnine v sklepu o delitvi ni prepovedana. Takšna ugotovitev vrednosti nepremičnin pa bo pridobila na pomenu v nadaljevanju postopka civilne delitve.

V postopku za plačilo in izterjavo neplačane takse se sodišče prve stopnje ne sme več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila v tožbi pravilno označena vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna odmera sodne takse. Z vprašanjem pravilnosti vrednosti spornega predmeta, če bi bila kakorkoli sporna za toženo stranko, bi se moralo sodišče ukvarjati najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

V obravnavanem primeru je bila odmerjena maksimalna taksa, ki znaša 20.000 točk oz. 380.000,00 SIT (1.585,71 EUR), kar pomeni, da bi morala tožena stranka izkazati, da vrednost nepremičnin, pri katerih se zahteva izbris hipoteke, ne presega zneska 38.000.000,00 SIT.

O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpoln

Med zahtevke, ki se nanašajo na denarni zahtevek (ZPP sicer govori le o zahtevku, ki se ne nanaša na denarni znesek, vendar to pomeni, da je v tem pogledu, t.j. v pogledu /ne/nanašanja na denarni znesek njegovo edino logično nasprotje zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek), ne sodijo zgolj tisti, s katerimi tožnik zahteva plačilo (torej dajatveni denarni zahtevki), marveč tudi oni, s katerimi se neposredno odloča o usodi denarne terjatve, čeprav procesno niso izraženi v dajatveni obliki. Tožnika sta zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne in zastavno-posojilne pogodbe le glede določenega zneska in obresti, ki predstavljajo dolg prvega tožnika ter posledično ugotovitev njegovega denarnega (tako glavničnega kot obrestnega) dolga tožencu. Drugi zahtevek se tako neposredno nanaša na denarni znesek, prvi zahtevek pa je glede drugega zgolj prejudicialni in zato predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Njegov smisel in pomen se je tu v celoti izčrpal v zahtevku za ugotovitev obsega denarnega zneska dolga prvega tožnika. Drugi zahtevek predstavlja tako pravno logično izpeljavo prvega. In ker revizija zoper drugi zahtevek ni dovoljena, ne m

Sodišče prve stopnje je posamezne naroke za glavno obravnavo opravilo pred sodnikom posameznikom, le zadnji narok za glavno obravnavo pa pred senatom, ki je izpodbijano sodbo tudi izdal. Vendar pa sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo, ki je bil 24.2.1999 (l.št. 54), glavne obravnave ni začelo znova. Zato tudi ni ponovilo že izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo pred sodnikom posameznikom in na katere je tudi oprlo izpodbijano sodbo (zaslišanje prič in strank). Takšno postopanje je po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s 5. odst. 43. čl. ZPP/77, ki določa, da v tovrstnih sporih sodi senat ne glede na vrednost spornega predmeta.

Tožniku je bila kazen zapora spremenjena v drugo kazensko sankcijo z odvzemom prostosti, kar mu po 2. točki 1. odstavka 542. člena ZKP ne daje pravice do odškodnine. Samo če bi bila tožniku v zvezi z obnovo izrečena krajša zaporna kazen od tiste, ki jo je že prestal, ali če bi mu bila izrečena kazenska sankcija, ki ni v odvzemu prostosti, ali če bi mu bila kazen odpuščena, bi bil po tej določbi upravičen do odškodnine.

Od 1.1.1995 je 2,000.000,00 SIT vrednost spornega mejnega prostora kot merilo vrednosti po členu 136/2 ZNP.

S tem, ko je tožba umaknjena, se šteje, da sploh ni bila vložena in se lahko tožba znova vloži. V takem primeru zato za določitev zakonitega (naravnega) sodnika ni pomembno kateri zakoniti (naravni) sodnik je obravnaval prvo, kasneje umaknjeno tožbo, čeprav je bila v zvezi z istim dogodkom (motenjem posesti) vložena nova tožba. Nobene podlage ni za stališče, da mora v tej zadevi soditi sodnik, ki mu je zadeva pripadla prvič, ne glede na druge kriterije izbire naravnega sodnika.