VSL Sklep IV Cp 2493/2018

I. Pritožba zoper sklep z dne 27. 8. 2018 se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 6. 11. 2018 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi P 867/2018-IV z dne 27. 8. 2018 delno ugodi, tako da se prva alineja II. točke izreka sklepa z dne 27. 8. 2018 delno spremeni in dopolni tako, da stiki, določeni v tej alineji, potekajo v nedeljo do 16.00 ure in se izvedejo tako, da oče prevzame mladoletno hčer v petek popoldne po vrtcu, šoli oziroma popoldanskih aktivnostih na materinem naslovu, mati pa prevzame hčer v nedeljo ob 16.00 uri na očetovem naslovu.

III. Sicer se pritožba zoper sklep z dne 6. 11. 2018 zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 8. 2018 delno ugodilo predlogu tožeče stranke (tožnice) za izdajo začasne odredbe in tudi po uradni dolžnosti glede varstva in vzgoje ter stikov izdalo začasno odredbo z vsebino, ki izhaja iz I. do V. točke izreka sklepa. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v zadevi oziroma do drugačne odločitve sodišča, ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (VII. in VIII. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (VI. točka izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe je tako zavrnilo v delu, ki se nanaša na določitev začasne preživnine za mladoletno hčer pravdnih strank. Zoper sklep je tožnica vložila ugovor in pritožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. 11. 2018 odločilo o ugovoru tožnice zoper sklep o začasni odredbi in izdano začasno odredbo vzdržalo v veljavi.

2Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa z dne 27. 8. 2018 ter zoper sklep z dne 6. 11. 2018. Pritožbo zoper sklep z dne 27. 8. 2018 vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in predlogu tožnice ugodi, podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče v nasprotju s pravom odločilo, da tožnici ne pripada niti cent začasno določene preživnine, čeprav je tožena stranka (toženec) v postopku priznal, da naj bi bil zmožen plačevati vsaj 50,00 EUR mesečne preživnine. Sodišče je predlog zavrnilo, ker naj tožnica ne bi izkazala nevarnosti, da bi bilo preživljanje otroka ogroženo in ker naj ne bi izkazala višine otrokovih potreb. To je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem zadeve in v nasprotju z javno znanimi dejstvi. Potrebe otroka za določitev preživninske obveznosti je tožnica točno navedla in izračunala že v tožbi, čemur toženec ni specificirano oporekal. Napačno je, da sodišče ne bi verjelo tožnici. Splošno znano je, da so povprečne preživnine, ki jih določa sodišče, 149,59 EUR na otroka na mesec. Najmanj ta znesek bi moralo sodišče vsaj začasno priznati. Ni dvoma, da je terjatev nastala. V korist otroka je, da starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, plačuje preživnino. Utemeljen je tako tožničin predlog za izdajo začasne odredbe glede preživnine. Z neplačilom polovice stroškov preživljanja otroka bi bil otrok ogrožen, ker bi bil prikrajšan za polovico preživnine, ki je tožnica zgolj s svojo plačo ne bi mogla nadomestiti. Tožencu pa kakšna posebna škoda ne bo nastala, saj bo plačeval le tisto, kar je njegova zakonska dolžnost. Izkazana je tudi nevarnost in sodišče bi moralo tožnici priznati vsaj v skladu s sodno prakso priznano in splošno določeno povprečno preživnino. Opozarja na tretji odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Toženec je sam trdil, da bi zmogel plačevati 50 EUR na mesec. Sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni odločilo o zahtevanih stroških postopka, glede katerih je tožnica vložila svoj stroškovnik. Te svoje odločitve ni pojasnilo niti z besedo. Sklep je v zvezi s tem neobrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnega prava.

3V pritožbi zoper sklep z dne 6. 11. 2018, ki jo tožnica vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je sklep preobsežen in nepregleden, v njem pa ni najti razlogov sodišča o konkretni koristi petletnega otroka za stike z očetom v G., kamor bi moral potovati šest ur. Poudarja, da stiki otroka z očetom v L. normalno potekajo po dogovoru staršev. Pritožba se tako nanaša le na izvajanje stikov, ki jih je sodišče samovoljno oziroma po uradni dolžnosti določilo v G. in zagrozilo še z denarno kaznijo. Sodišče trditve, da je upoštevalo izključno koristi otroka, ni obrazložilo niti ni upoštevalo sodne prakse, na katero se je sklicevala tožnica. Sodišče ni upoštevalo številnih pomislekov tožnice, ki jih je podrobno obrazložila (toženec se ni naučil otrokovega jezika, ne bo mogel ustrezno sodelovati pri šolanju, pregledu domačih nalog). Sprašuje se, kakšna bo sploh vsebina stikov. Izpodbijani sklep najbolj kritičnega vprašanja glede stanovanja, kjer naj bi otrok prenočil v G., ne obravnava. V skladu z dogovorom na naroku za začasno odredbo dne 16. 8. 2018 je bila tožnica s hčero 1. 9. 2018 pri tožencu v stanovanju v G., ki naj bi bilo od toženčeve prijateljice. Vendar pa toženec hčere in nove prijateljice sploh ni seznanil, hči je ne pozna, ne ve, da ima oče novo prijateljico, vprašanje je, če nova prijateljica ve za hčer toženca. Stanovanje je pogoj za normalne stike čez vikend. Za hčer tam niso zagotovljeni pogoji bivanja z očetom, s tem se sklep ne ukvarja. To je dodaten dokaz, da sodišče ni našlo nobene koristi, ampak majhnega otroka izpostavlja velikim tveganjem in stresu pri tožencu v ... Podlaga za sporno odločitev ne more biti mnenje CSD, ki ga sodišče omenja v 13. točki obrazložitve sklepa o začasni odredbi, saj je mnenje zavajajoče in pomanjkljivo. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep in sklep o začasni odredbi glede stikov v tujini razveljavi, tožnici pa prizna stroške pritožbenega postopka.

4Toženec je odgovoril na obe pritožbi. Pritožbama nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

5Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 27. 8. 2018

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da se v družinskih postopkih z regulacijskimi začasnimi odredbami začasno uredi izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje. Ker sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni moglo s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bilo nujno preživljanje mladoletne hčere pravdnih strank ogroženo, je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na določitev začasne preživnine za mladoletno hčer pravdnih strank, zavrnilo. Tožnica namreč ni specificirala nujnih stroškov za preživljanje mladoletne hčere in ni podala konkretnih trditev in dokazov v zvezi s premoženjskim stanjem in dohodki obeh pravdnih strank, po lastnih navedbah pa mladoletno hčer vzdržuje sama s svojimi dohodki. Da ima zelo dobre dohodke in lastno stanovanje, kar je zatrdil toženec, tožnica ni prerekala.

7Odločitev sodišča prve stopnje tožnica izpodbija s trditvami, da je potrebe otroka za določitev preživninske obveznosti točno navedla in izračunala že v tožbi z dne 20. 4. 2018, čemur toženec ni oporekal. Navedeno sicer drži, vendar pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ni podala relavantnih trditev in ni specificirala nujnih stroškov za preživljanje mladoletne hčere. Z začasno odredbo se namreč določi preživnina le za kritje otrokovih nujnih eksistenčnih potreb, zato je zaključek sodišča, da ustrezne trditvene podlage tožnica ni podala, pravilen. Tudi z navedbo, da je splošno znano dejstvo, da so povprečne preživnine, ki jih določa sodišče, 149,59 EUR na mesec na otroka in da bi moralo sodišče tožnici priznati vsaj takšen znesek, ne more uspeti, saj gre za povprečno preživnino, ne pa za nujno preživljanje.

8Tudi v pritožbi tožnica pravno pomembnih dejstev za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe o preživnini ne navaja, zaradi zmotnega stališča, da bi bila z neplačilom preživnine hčer ogrožena, ker bi bila prikrajšana za polovico preživnine, ki je tožnica s svojo plačo ne bi mogla nadomestiti. Takšne trditve še ne izkazujejo ogroženosti nujnega preživljanja, ob tem, da tožnica zatrjuje, da materialno sama skrbi za hčer in zatrjuje, da stroški hčere znašajo 713,33 EUR mesečno. Ker torej ogrožanje nujnega preživljanja mladoletne hčere ni izkazano, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Tožnica sicer v zvezi s predlagano začasno odredbo na plačilo preživnine tudi nobenih drugih trditev (glede neznatne škode) ni podala, zato sodišču neutemeljeno očita, da je nepravilno ocenilo, da ni pogojev za začasno odredbo, čeprav so bili ti zatrjevani.

9Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni odločilo o tožničinih stroških postopka, saj je odločitev o stroških zavarovanja odvisna od odločitve o glavni stvari in bo sodišče ob odločitvi o glavni stvari o njih tudi odločilo.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 6. 11. 2018

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sklep preobsežen, nepregleden in da v njem ni najti razlogov sodišča o konkretni koristi mladoletne hčere pravdnih strank za stike z očetom v G. Sodišče je v sklepu o ugovoru odgovorilo na ugovorne navedbe tožnice. Da so stiki mladoletne hčere pravdnih strank z očetom (tudi v G.) v njeno korist, pa se je izreklo že v sklepu o začasni odredbi, s katerim je takšne stike določilo. Navedlo je, da je mladoletni deklici v korist, da vzdržuje kontinuirane stike tudi s tistim od staršev, s katerim ne živi, saj ugoden psihofizični razvoj otroka terja stalno prisotnost obeh staršev v življenju otroka. Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist, kar je sodišče pri določanju stikov upoštevalo, saj je upoštevalo, da z določenimi stiki deklica ne bo iztrgana iz vsakdanjega okolja in se bo po koncu stikov vrnila k materi. Vikend stiki bodo potekali na naslovu v G. enkrat na dva meseca, tako da deklica ne bo preveč obremenjena z vožnjo. Glede na trditve v postopku je sodišče verjelo, da bo toženec na stiku za deklico tudi ustrezno poskrbel, obe pravdni stranki sta potrdili tudi, da ima deklica očeta rada in je nanj navezana.

11Tožnica z navedbo, da je sodišče spremenilo njen predlog, ne more biti uspešna, saj je sodišče stike delno določilo po uradni dolžnosti. V sklepu o ugovoru zoper začasno odredbo je sodišče odgovorilo na vse relevantne pomisleke tožnice, upoštevalo je tudi relevantno sodno prakso.

12Kot odločilno v pritožbenem postopku tožnica izpostavlja kritično vprašanje stanovanja, kjer naj bi otrok prenočil v G. Dejstvo je, da je v G. prebivališče toženca. Konkretiziranih navedb in utemeljenih razlogov o neprimernosti njegovega prebivališča tožnica pred izdajo izpodbijanega sklepa ni podala. Nasprotno, sodišče je 26. 9. 2018 obvestila, da je bil opravljen stik hčere z očetom v G. dne 1. 9. 2018 in glede prebivališča toženca v G. ni podala nobenih pripomb, ki bi pri sodišču lahko vzbudile dvom, da stanovanje za izvajanje stika ne bi bilo primerno. V pritožbi tožnica podaja določene pomisleke, dvome in vprašanja, kar pa za to, da se stiki ne bi omogočili na naslovu očetovega prebivališča, ne zadošča. Otrok ima namreč pravico do neoviranih stikov z obema staršema. Nerealna so pričakovanja tožnice, da bi se vikend stiki izvajali na njenem domu oziroma celo domu njenih staršev.

13Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na mnenje Centra za socialno delo, pri čemer je neutemeljen očitek, da naj bi mu le slepo sledilo.

14Že navedene pritožbene navedbe tako niso utemeljene, je pa sodišče druge stopnje v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje način izvedbe stika čez vikend na naslovu očeta določilo le glede stika v petek 28. 9. 2018, za ostale stike pa je navedlo, da se vršijo po sprotnem dogovoru med pravdnima strankama. Sodišče druge stopnje je zato opredelilo način izvedbe stika mladoletne hčere pravdnih strank z očetom, ki poteka vsak drugi mesec zadnji vikend v mesecu na naslovu očeta. Določilo je, da se stik izvede tako, da ob petkih mladoletno hčer prevzame oče na materinem naslovu in hči preživi pri očetu čas do nedelje do 16.00 ure, ko jo na očetovem naslovu prevzame tožnica, kot izhaja iz izreka sklepa. Ker bo mladoletno hčer prevzela mati v G., je sodišče druge stopnje stik določilo do 16.00 ure in v tem delu odločitev spremenilo, da bo lahko mladoletna hčer pravdnih strank v nedeljo doma do ustrezne ure.

15Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice zoper sklep z dne 6. 11. 2018 delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da je delno ugodilo ugovoru zoper začasno odredbo ter prvo alinejo II. točke izreka sklepa z dne 27. 8. 2018 delno spremenilo in dopolnilo, kot je bilo že obrazloženo. V ostalem delu je pritožbo tožnice zoper sklep z dne 6. 11. 2018 zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sklep z dne 6. 11. 2018. Zavrnilo je tudi pritožbo zoper sklep z dne 27. 8. 2018 ter v izpodbijanem delu ta sklep potrdilo. Odločitev temelji na 2. in 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

16Odločitev o stroških postopka zavarovanja je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.