VSL Sodba IV Cp 1879/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da prvi toženec ni naravni oče mld. tožnice, rojene ... 2009 na X. (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za posebni sklep (II. točka izreka).

2Prvi toženec odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje.

V bistvenem se zavzema za ugotovitev biološkega očetovstva. Vztraja pri opravi DNK analize ter pri izvedbi dokaza z izvedencema ginekologom in kliničnim psihologom. Opozarja na napačno dokazno oceno izpovedbe A. A. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da je mld. tožnica pod močnim vplivom druge toženke, kar bi moralo sodišče ustrezno oceniti, upoštevajoč tudi druge dokaze v spisu. Izpostavlja, da ima mld. tožnica skrbnika za posebni primer, ki zastopa njene interese in koristi. Ta bo moral ob ustrezni podpori sodišča poskrbeti, da bo prisotna pri izvedbi dokazov. Volja, ki jo izraža mld. tožnica v zvezi s postopkom in izvedbo dokazov, ne predstavlja volje razsodnega otroka, marveč vsiljeno voljo druge toženke. Nasprotovanje druge toženke opravi DNK testa potrjuje, da zaradi svojih koristi ni imela resnega namena izpodbiti njegovega očetovstva, čeprav je vedela, da ni dekličin biološki oče. Sodišče dejanske volje mld. tožnice niti ni ugotavljalo. Napačna je navedba sodišča o ugotovitvi kolizijskega skrbnika, da tožba mld. tožnici ni v korist. Mld. tožnica je imela in še vedno ima pravega (nepravega) očeta A. A..

3Sodišče je pritožbo izmenjalo med pravdnima strankama, nanjo pa nobena ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka, da prvi toženec ni naravni tožničin oče, izčrpno obrazložilo. Opredelilo se je do vseh bistvenih pravno relevantnih dejstev in navedlo prepričljive razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, upoštevalo ustrezna materialno pravna izhodišča in ni zagrešilo kršitev pravil postopka, ki jih izpostavlja pritožba.

6Pritožbena ost je usmerjena predvsem v neizvedbo DNK analize. Ta dokaz je predlagal prvi toženec in na zadnjem naroku tudi uveljavljal absolutno kršitev postopka, ker ga sodišče ni izvedlo.

7Sodišče je moralo - glede na čas vložitve tožbe - uporabiti materialno pravne določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDr) ter procesne določbe ZPP. Tožnica je tožbo umaknila, prvi toženec pa v umik ni privolil, zato je sodišče nadaljevalo s postopkom. V postopku je bilo več poskusov, da bi bila DNK analiza opravljena. Vendar niso bili uspešni. Mld. tožnica, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno pod močnim, dolgoletnim materinim vplivom in ga je že ponotranjila, je izvedbo DNK analize kategorično odklonila. Z njo je bilo opravljenih več razgovorov, vendar je deklica tudi v času izdaje prvostopenjske sodbe, ko je bila že v 14. letu, ta poseg odklanjala. Ni dvoma, da ima pri ugotavljanju/izpodbijanju očetovstva metoda DNK genetskih odtisov najzanesljivejše rezultate. Vendar pa se strank glede na določbo 262. člena ZPP, ki jo je v tej zadevi treba uporabiti, k izvedbi tega dokaza ne more prisiliti. V primeru, ko je deklica tako močno ponotranjila materina prepričanja in kategorično odklanja izvedbo DNK analize,¹ bi nadaljnje vztrajanje pri tem dokazu ne bilo v dekličino korist; prisilni ukrepi pa niso dopustni. Zato je sodišče utemeljeno sprejelo odločitev brez izvedbe tega dokaza, hkrati pa opravilo ustrezna tehtanja na podlagi preostalega procesnega gradiva.

8V obravnavani zadevi se kot temeljno postavlja vprašanje, ali je prvi toženec tožničin biološki oče. Pritožba na več mestih poudarja, da bi moralo sodišče ugotoviti materialno resnico. Njen element ni le resničnost pravno relevantnih dejstev, temveč tudi popolnost odločilnega dejanskega stanja. ZPP ne vsebuje (več) določbe, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V 408. členu ZPP je poudarjeno načelo oficialnosti in uveljavljena preiskovalna maksima. Kar pa ne pooblašča sodišča, da bi ukrepalo v nasprotju z določbo 262. člena ZPP in zoper mld. tožnico uporabilo prisilne ukrepe.

9Pritožba zmotno razloguje, da sodišče ni dokazno ocenilo tožničinega nasprotovanja izvedbi DNK analize in ni upoštevalo drugih dokazov ter je sprejelo napačno dokazno oceno in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je (ustrezno) upoštevalo, da je pri deklici prisotna dolgotrajna indoktrinacija s strani druge toženke; podlago za takšno ugotovitev pa nudijo izvedenska mnenja, na katera se je oprlo. Prav odločno nasprotovanje druge toženke izvedbi DNK analize² v povezavi s preostalim procesnim gradivom utemeljuje prepričanje sodišča, da so bili s predmetno tožbo zasledovani drugi cilji: onemogočanje stikov in gradnje vezi med deklico in prvim tožencem. Navedbe druge toženke o očetovstvu prvega toženca se od postopka do postopka močno razlikujejo. Druga toženka je v svojih navedbah - kar je v izpodbijani sodbi nazorno predstavljeno - povsem nekonsistentna. Pomenljiv je čas vložitve tožbe. Ta je umeščena v obdobje, ko je zoper toženko tekel kazenski postopek. Vložena tožba je predstavljala sredstvo opravičevanja onemogočanja stikov. Nenazadnje je tudi prvi toženec med postopkom izražal prepričanje, da je druga toženka tožbo vložila zato, ker je mislila, da ji bo koristila v drugih postopkih. Nobenega drugega razumnega razloga ni, zakaj bi sicer izražala tako močno odklonilno stališče do izvedbe DNK analize. Njeno veliko prizadevanje, da se DNK analiza ne opravi, izkazuje tudi njeno pismo tožencu z dne 21. 2. 2013, v katerem ga je poskušala pregovoriti, naj pred sodiščem prizna, da je priznanje očetovstva podpisal v zmoti in naj nikakor ne vztraja pri DNK analizi.

10Pritožnik dokaza z izvedencema ginekološke stroke in klinične psihologije ni predlagal. Na zadnjem naroku tudi ni - v skladu z določbo 286.b člena ZPP - uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe teh dveh dokazov. Pritožbeno sodišče sprejema pojasnilo v 24. točki obrazložitve o razlogih za neizvedbo dokaza z izvedencem ginekološke stroke. Toženca se v izpovedbah točnih datumov, ko sta bila intimna, nista spominjala; druga toženka o svojem intimnem življenju niti ni želela izpovedovati. Prvi toženec je pojasnil, da sta tudi v oktobru 2008, ko naj bi prišlo do zanositve, imela redne intimne odnose. Prizadevala sta si za še enega otroka in izkoristila vsako priliko. Druga toženka pa je v različnih postopkih podajala povsem nasprotujoče si navedbe. To pa ni ustrezna podlaga za postavitev izvedenca ginekološke stroke, zato pritožbeno sodišče pritrjuje oceni o neprimernosti dokaza.

11Enako velja glede izvedbe dokaza z izvedencem klinično psihološke stroke. Pritožba poudarja, da bi ta lahko potrdil, da odklanjanje DNK analize ni dekličina prava volja. Pa četudi bi bila ponovno ugotovljena dekličina indoktriniranost s strani matere,³ ne bi bili izpolnjeni pogoji za prisilno izvedbo DNK analize.

12Pritožba neutemeljeno oporeka dokazni oceni izpovedbe A. A. Bistveno je, da priča odgovora na vprašanje, kdo je dekličin oče, ni mogla podati. Druga toženka priči nikoli ni povedala, kdo je tožničin oče. Priča je (le) sklepala, da to ni prvi toženec, ker je vedela, da sta imela z drugo toženko veliko konfliktov, zato je menila, da nista bila intimna.

13Tožba otroka na izpodbijanje očetovstva je otrokova pravica,⁴ ne pa pravno sredstvo otrokovega očeta za razbremenitev očetovstva. V okoliščinah, kot so konkretne, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba dati prednost izraženi izjavi otroka po ohranitvi nespremenljivosti družinskih razmerij pred pravico prvega toženca do seznanitve o njegovem biološkem očetovstvu. Ta izjave o priznanju očetovstva (očitno) ni izpodbijal. V postopku je zatrjeval svoje očetovstvo, šele v vlogi z dne 14. 12. 2022 pa je tožbeni zahtevek pripoznal.

14Sodišče je opravilo tudi pravno presojo, ali je ta postopek otroku v korist. Ob upoštevanju vseh okoliščin je presodilo, da je v nasprotju z njegovimi pravicami do očeta in do pravnih ter dejanskih vezi z njim, saj je druga toženka, ki je v dekličinem imenu vložila tožbo, zasledovala druge cilje. Namen tožbe je bil vplivati na odločitve sodišč in odvrniti prvega toženca od prizadevanja za stike. Dokazna ocena pritrjuje ugotovitvi sodišča, da je bila tožba vložena iz osebnih koristi in nagibov druge toženke, sicer ne bi tako odločno nasprotovala izvedbi DNK analize in to svoje nasprotovanje prenesla še na mld. tožnico. Ob takšnih okoliščinah pa se lahko oblikuje le zaključek, da ni v korist tožnice, da ostane brez očeta, za katerega ni z gotovostjo izkazano, da ni njen biološki/genetični oče.

15Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Vsi dosedanji poskusi so bili neuspešni, ker se deklica analizi ni hotela podvreči.
² Ki ga je ponotranjila tudi mld. tožnica.
³ Takšne ugotovitve izhajajo iz izvedenskih mnenj, na katere se sklicuje kazenska zadeva I K 47085/2015.
⁴ Primerjaj 8. člen Konvencije o otrokovih pravicah in 35. člen Ustave RS.