503. člen ZPP

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

ZPP je začel veljati 14. 7. 1999 (503. člen ZPP). S tem dnem se je (razen določb izvzetih s 499. členom ZPP) začel uporabljati v vseh postopkih, ki se še niso končali pred sodiščem prve stopnje (503. člen ZPP in nasprotno razlogovanje prvega odstavka 498. člena ZPP). Obravnavani postopek ob uveljavitvi ZPP še ni bil končan pred sodiščem prve stopnje, saj je sodišče druge stopnje 26. 11. 1998 s sklepom delno razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ob uveljavitvi ZPP je bilo to še v teku, in se je tako pravilno nadaljevalo po določbah ZPP. Nasprotje v razlogih glede datuma izdaje razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, oziroma glede datuma uveljavitve novega zakona, ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe.

V sporu zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti je tožeča stranka v tožbi ocenila vrednost spora z zneskom 20.000 SIT. Taki oceni bi tožena stranka v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena tedaj veljavnega ZPP/77 lahko ugovarjala, vendar tega ni storila (in v tožbi ocenjeno vrednost spora sama izrecno sprejema tudi še v reviziji). Zato taka ocena vrednosti spora v tožbi veže tudi revizijsko sodišče (drugi odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma sedaj drugi odstavek 180. člena ZPP). Ker znesek 20.000 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena.

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne zadošča za dovoljenost revizije.

Zmotno je revizijsko sodišče, da je glede vprašanja dovoljenosti revizije pravno pomembna okoliščina, kdaj je tožnik vložil tožbo in kakšen je bil takrat mejni znesek za dovoljenost revizije.

Revizija po tožbi ni dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

Sodišče sme sprožiti spor o pristojnosti le do razpisa glavne obravnave.

Ker celotna vrednost spornega predmeta ne dosega mejne vrednosti za dovoljenost revizije, ta ni dovoljena.

V pravdni zadevi, ki se je začela po predpisih starega ZPP in na prvi stopnji končala po uveljavitvi novega ZPP, revizija v premoženjskopravnem sporu ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta ne presega zakonsko določene meje po novem ZPP.

Čeprav je bila tožba vložena pred uveljavitvijo zakona o pravdnem postopku (1999) in sodba sodišča prve stopnje izdana po njej, revizija ni dovoljena, če v tožbi navedena vrednost spornega predmeta ne presega zneska 1.000.000 SIT.

Po prejšnjem zakonu o pravdnem postopku je obstajal objektivni razlog za izključitev pritožbenega sodnika le, če je sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča (5. točka 71. člena ZPP/77). S tem je nedvomno mišljeno le neposredno sodelovanje pri izdaji sodbe, s katero se je končal postopek na prvi stopnji, ne pa tudi pri pripravljalnih dejanjih.