VSL Sklep I Cp 1302/2021

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške.

2Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik predlaga razveljavitev sklepa. Odločilni pritožbeni razlogi bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

Toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in predlaga spremembo tako, da bo tožencu naloženo, da ji povrne pravdne stroške.

3Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila; tožnik pa predlaga zavrnitev toženkine pritožbe.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5V skladu z določbo 1. odstavka 393. člena ZPP lahko stranka tožbo za razveljavitev sodne poravnave vloži v subjektivnem roku treh mesecev od dneva, ko je zvedela za razlog za razveljavitev. Tožnik je v tožbi trdil, da je za razlog za razveljavitev sodne poravnave (svojo zmoto, ki naj bi bila posledica toženkine zvijače) izvedel, ko je izvedel, da je toženka vložila tožbo za razvezo zakonske zveze opr. št. X pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, to pa je bilo 14. 9. 2018, ko je v svojem hišnem predalčniku našel¹ sodno pisanje. Pritožbene navedbe, da toženka tej trditvi ni nasprotovala, ne držijo. Navedbe o tem je podala na naroku, ko je sodišče prve stopnje pravdnima strankama predočilo fotokopijo povratnice. Oprava naroka sama po sebi ni problematična (in ne more zamejiti odločanja o dopustnosti predloga), tudi tožnik je za dokazovanje pravočasnosti tožbe predlagal dokaze, ki jih sodišče lahko izvede samo na naroku.

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pridobiti vročilnice o vročitvi tožbe v zadevi opr. št. X Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodišče na dopustnost, torej tudi pravočasnost, izrednega pravnega sredstva pazi po uradni dolžnosti, vpogled v spis opr. št. X Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je v tožbi prav za dokazovanje vročitve tožbe predlagal sam pritožnik (list. št. 2 v spisu).

7Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zaključi, da vročilnice (na list. št. 66 in 67 v spisu, na kateri je kot podpis prejemnika navedeno le: A.) ni podpisal tožnik. Ta ugotovitev v pritožbenem postopku ni izpodbijana. Nadalje sodišče prve stopnje dokazno oceni, da je vročilnico podpisal tožnikov oče in da ni šlo za vročitev s fikcijo vročitve, ampak za z javno listino izkazano pravilno nadomestno vročitev. Pritožbeno sodišče (glede na do sedaj izvedeni dokazni postopek) sicer ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da pri sporni vročitvi ni šlo za fikcijo. Tej tezi nasprotuje najprej dejstvo, da je vročilnica podpisana na mestu za podpis prejemnika. Tudi okoliščina, da je vročevalec 30. 8. 2018 sicer izpolnil obvestilo o prispelem pismu (kar izkazuje fotokopija ovojnice pisanja (priloga A 4 v spisu), a ga ni odstranil z ovojnice (in ga pustil v tožnikovem hišnem predalčniku), fiktivno vročitev izključuje.²

8A pritožnik po drugi strani utemeljeno opozarja, da vročilnica (na list. št. 67 in 77 v spisu) ni izpolnjena tako, kot bi morala biti izpolnjena vročilnica ob nadomestni vročitvi. V skladu z določbo 5. odstavka 149. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje spregledalo, mora namreč vročevalec, če je bilo po določbah tega zakona pisanje izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, na vročilnici navesti njuno medsebojno razmerje. Tega na vročilnici ni. Pritožnik zato pravilno zaključuje, da je stališče sodišča prve stopnje, da vročilnica izkazuje nadomestno vročitev (tožnikovemu očetu), napačen. Ob tem je sodišče prve stopnje ocenilo le še odgovor Pošte Slovenije št. ... s 6. 7. 2020, iz katerega izhaja, da je bila pošiljka 30. 8. 2018 „vročena na naslovu“ in da predvidevajo, da je pošiljko prevzel naslovnikov oče, kar je bila običajna praksa. Pritožnik utemeljeno opozarja, da iz tega ne izhaja nič določnega o načinu vročitve konkretne sodne pošiljke. Prav tako utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da tožnikov oče pisanja ne bi pustil v hišnem predalčniku in da je tožnik pisanje našel v hišnem predalčniku 14. 9. 2018 ter da v zvezi s slednjo trditvijo tudi ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma ni zaslišalo tožnika, kar je bilo prav v zvezi s to okoliščino predlagano že v tožbi (list. št. 2 v spisu) in tudi ne obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožnik izvedel za (zatrjevani) razlog za razveljavitev sodne poravnave, je torej napačna, ker je plod napačne uporabe materialnega prava (pravil ZPP o sestavi vročilnice), ob tem pa je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi. Pritožba tožnika je torej utemeljena, zato ji je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ker je sodišče razveljavilo odločitev o tožbi, je moralo ugoditi tudi pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških.

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pravočasnost tožbe (ki jo sme presojati tudi po tistem, ko je tožbo vročilo nasprotni stranki in opravilo narok, nasprotne pritožbene navedbe namreč niso utemeljene) presoditi ob pravilni in popolni uporabi določb ZPP o vročanju ter po popolno izvedenem dokaznem postopku; ob tem pa upoštevati, da se procesna dejstva dokazujejo s stopnjo verjetnosti (tudi v tem delu so drugačne pritožbene navedbe zgrešene). Pri tem naj bo sodišče pozorno tudi na posebnosti nadomestne vročitve in pomena okoliščine, kdaj je stranka za vročitev dejansko izvedela.³

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ S fikcijo vročeno.
² Teza, ki jo ponuja sam pritožnik, da je vročevalec najprej izpolnil obvestilo, nato pa vendarle našel nekoga, ki bi mu lahko vročil pisanje, se zdi verjetna.
³ Prim. sklep VSL II Ip 1573/2019.