364. člen ZPP

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo kršilo kogentno procesno pravilo o vezanosti na pravnomočne sodne odločbe in neutemeljeno poseglo v že pravnomočno razsojeno vprašanje temelja stroškovne odločitve.

Po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje ni bilo ustrezno tolerantno, saj iz prepisa ne izhaja, prav tako pa ne izhaja iz dodatnega pojasnila prvostopenjskega sodišča, danega na zahtevo pritožbenega sodišča, da bi bil tožnik razburjen, nesramen, žaljiv ali da bi delo sodišča resneje oviral. Ker je tožnika med zaslišanjem zato neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, mu je odvzelo pravico do poštenega kontradiktornega postopka.

Sodišče pazi na obstoj upravičenosti za zastopanje po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP). Ker toženko v pritožbenem postopku zastopa le eden od direktorjev, čeprav je določeno in v poslovni register vpisano skupno zastopstvo, je šteti, da takšni pritožbi nista dovoljeni. Nedovoljeni pritožbi pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s 343. členom ZPP zavrže.

Vsaki stranki pripada avtonomija volje, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (3. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP). Procesne posledice v pravdi tako lahko povzroči zgolj razpolaganje z zahtevkom (kot na primer priznanje temelja obveznosti), ki se izjavi ali zgodi v sami pravdi. Interesi stranke pred pravdo in v pravdi se namreč lahko bistveno razlikujejo. Zavarovalnica tako na primer pred pravdo zavarovalnino (delno) prizna zgolj zato, da se izogne pravdi, stroškom povezanim z njo ali iz drugih razlogov. Ta okoliščina, ki je del predpravdnih pogajanj med strankama (309.a člen ZPP), pa v ničemer ne sme poslabšati njenega izhodišča v pravdi za primer, če se upravičenec s priznano višino ne strinja in razliko uveljavlja v pravdi. V tem primeru lahko zavarovalnica izkoristi vse možne ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na temelj obveznosti, kot je to storila tudi v obravnavanem primeru. To narekuje spoštovanje avtonomije volje stranke v materialnem civilnem pravu pred pravdo (2. in 3. člen OZ) in v procesnem pravu po začetku pravde (3. člen ZPP).

Je treba poudariti, da je začetek teka subjektivnega roka tridesetih dni postavljen v subjektivno sfero predlagatelja in se računa od dneva, ko je slednji zvedel za razlog oziroma ga je dobil možnost uveljaviti.

Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo sodne takse za napoved pritožbe v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, saj v skladu s 364. členom ZPP pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa. Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu namreč ni mogel začeti teči, preden ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za taksno oprostitev.

ZST-1 ne določa, da je treba izdati nov plačilni nalog v primeru, ko stranka s svojim predlogom za taksno oprostitev ne uspe. Dolžnost izdati nov plačilni nalog sodišču nalaga le za primere, ko sodišče spremeni že naloženo taksno obveznost, to je v primeru iz 34. člena ZST-1, ko spremeni takso zaradi umika ali zavrženje vloge, in v primeru iz 34a. člena ZST-1, ko spremeni takso zaradi utemeljenega ugovora stranke.

V sporih majhne vrednosti revizija ni dovoljena, kar pomeni, da je tudi Vrhovno sodišče ne more dopustiti.

Za zahtevke z različno podlago in zoper dva toženca (ki nista enotna sospornika) mora tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej ter za vsakega toženca posebej. Če je navedla eno samo vrednost spornega predmeta, si tožeča stranka ni zagotovila pravice do revizije.

ZPP v posamičnih primerih sicer šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih primerih, ko to v zakonu ni navedeno, pa to vprašanje rešuje drugače, kakor je urejeno v prvem odstavku 8. člena ZST. Pravica do pritožbe v pravdnem postopku torej ni odvisna od plačila takse.