VDSS Sklep Pdp 217/2026

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženki trajalo do sodne razveze dne 2. 11. 2023. Toženki je naložilo, naj mu plača denarno povračilo 31.324,58 EUR in stroške postopka 2.033,86 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pisno opozorilo z dne 19. 12. 2022 v delu, ki se nanaša na očitke glede kršitev evidentiranja delovnega časa, nejasno, ker so ti očitki navedeni le v obrazložitvi opozorila. Trdi, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju prakse koriščenja presežnih ur ni upoštevalo, da tožnik ni imel presežka, temveč primanjkljaj ur, niti da je leta 2022 spremenila dotedanjo prakso. Navaja, da je sodišče prve stopnje selektivno povzelo izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., ki so izpovedali, da so zaposleni delovno mesto lahko zapustili brez predhodne odobritve le, če nadrejenega ni bilo mogoče dobiti in če je šlo za nujno zadevo. Navaja, da evidenca v informacijskem sistemu ne pomeni, da predhodna odobritev ni obstajala, temveč da je bila evidentirana kasneje. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP zaradi neustrezne dokazne ocene izpovedi prič in listinskih dokazov. Meni, da je enostransko odločanje delavca za odsotnost z dela v nasprotju z zakonom in sodno prakso, delodajalec ni vedno dolžan odobriti koriščenja prostih ur. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da tožnik ni kršil svojih delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, kolektivnih pogodbah in pravilnikih; posledično zmotno je ugotovilo, da v času preizkusa alkoholiziranosti tožnik ni bil več v službi. Sklicuje se na izpise in revizijske sledi glede vlog za koriščenje ur od decembra 2021 dalje in uveljavlja bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni jasno, na čem temelji ugotovitev, da je od novembra 2017 do novembra 2023 vloge odobrila po tem, ko je delavec že zapustil delovno mesto. Meni, da previsoko prisojeno denarno povračilo ni v skladu z ustaljeno sodno prakso; tožnik ni težje zaposljiva oseba, saj se je pri drugem delodajalcu zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo Pd 388/2023 z dne 6. 6. 2025 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 320/2025 z dne 22. 10. 2025 sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, naj presodi utemeljenost pisnega opozorila, pri čemer naj se opredeli tudi do očitkov glede kršitev evidentiranja delovnega časa, ter v primeru njihove utemeljenosti odloči o zakonitosti redne odpovedi. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju znova ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1), saj je ugotovilo, da je toženka tožniku v pisnem opozorilu z dne 19. 12. 2022 neutemeljeno očitala kršitev delovnih obveznosti, da 27. 10. 2022 ni počakal na odobritev koriščenja presežka svojih ur in je delovno mesto predčasno zapustil ter je bil istega dne v delovnem času pod vplivom alkohola. Ker že pisno opozorilo ni bilo utemeljeno, je zaključilo, da ni bil izpolnjen pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato je presodilo, da je ta nezakonita.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pisno opozorilo z dne 19. 12. 2022 nejasno v delu, ki se nanaša na očitke glede evidentiranja delovnega časa. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da je pisno opozorilo v tem delu nejasno zato, ker so očitki glede kršitev evidentiranja delovnega časa navedeni le v obrazložitvi opozorila, ostali očitki pa tudi v izreku.

7. V skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. V skladu s sodno prakso je namen pisnega opozorila iz tega člena v tem, da delodajalec delavca pisno seznani, katere konkretne delovne obveznosti je kršil, ter ga opozori na možnost redne odpovedi iz krivdnega razloga v primeru morebitnih ponovnih kršitev, zato da delavec kršitev ne bi ponavljal.

8. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje med očitki, navedenimi v pisnem opozorilu z dne 19. 12. 2022, med drugim navajala tudi kršitev evidentiranja delovnega časa. Tožnik je glede teh očitkov navajal, da so zmotni in neutemeljeni, ker niso bili ustrezno podani v pisnem opozorilu. Sodišče prve stopnje jih ni presojalo po vsebini, saj je zavzelo stališče, da ker niso navedeni v izreku (kot ostali očitki), temveč le v obrazložitvi pisnega opozorila, niso jasni, zato opozorilo v tem delu ne more doseči svojega namena. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno, saj prvi odstavek 85. člena ZDR-1 v zvezi z opozorilom razen njegove pisne oblike ne določa drugih formalnosti za njegovo veljavnost. Ni bistveno, kako je pisno opozorilo sestavljeno oziroma kje v njem so navedene očitane kršitve. V ZDR-1 ni podlage za to, da bi se različno obravnavali očitki, navedeni v "izreku" pisnega opozorila, in očitki, navedeni v njegovi "obrazložitvi".¹ Posledično je nepravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da opozorilo ne doseže svojega namena, če obrazložitev razširja očitke iz izreka na način, da povzroči dvom, kaj je podlaga opozorila. Namen pisnega opozorila je dosežen, če so v njem očitane kršitve dovolj konkretizirane, da delavec ve, kaj se mu očita² in posledično lahko v sodnem postopku učinkovito nasprotuje utemeljenosti takih očitkov. Sodišče prve stopnje je v sodbi izrecno ugotovilo, da je očitano ravnanje glede neevidentiranja delovnega časa samo po sebi jasno, kar pomeni, da so tudi ti očitki v opozorilu dovolj konkretizirani,³ tako da tožniku ni moglo ostati neznano, da se mu očita tudi ta kršitev. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da naj bi zaradi umestitve tega očitka v del pisnega opozorila, poimenovan "obrazložitev", ne bilo jasno, ali gre za samostojni očitek. Če pisno opozorilo vsebuje več očitkov, je pogoj za njegovo utemeljenost (in s tem pogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga), da je vsaj en očitek utemeljen. Šele, če po vsebinski obravnavi posameznih očitkov iz opozorila sodišče ugotovi, da noben izmed njih ni utemeljen, je mogoče pisno opozorilo šteti za neutemeljeno in posledično redno odpoved iz krivdnega razloga za nezakonito zaradi neizpolnjenosti tega pogoja.

9. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh pravno relevantnih dejstev, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo (vključno z odločitvijo o stroških postopka) razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Glede na to, da sodišče prve stopnje v prvem ponovljenem sojenju ni presojalo utemeljenosti očitkov glede kršitev evidentiranja delovnega časa, kot mu je naložilo pritožbeno sodišče v prvem razveljavitvenem sklepu, se zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje pred drug senat (356. člen ZPP).

10. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti očitkov o kršitvah evidentiranja delovnega časa iz pisnega opozorila ter posledično sploh še ni presojalo očitkov iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je večji sklop še neugotovljenih pravno pomembnih dejstev, pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka. To ni namen postopka pred pritožbenim sodiščem. Poseženo bi bilo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS); glede na tekoče obravnavanje zadeve pa ni pričakovati, da bi vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje povzročila hujšo kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka vsebinsko presoditi še utemeljenost očitkov o kršitvi evidentiranja delovnega časa iz pisnega opozorila in nato presoditi utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne presoja, ker je že na podlagi zgoraj navedenega izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Za pisno opozorilo ne veljajo formalne zahteve glede oblike, tako za njegovo veljavnost ni odločilno, ali je oblikovano kot enotno besedilo ali pa sledi formalni obliki odločbe, ki ima izrek in obrazložitev.
² Prim. VSRS sklep VIII Ips 39/2019, 12. točka obrazložitve.
³ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v pisnem opozorilu z dne 19. 12. 2022 poleg navedb dejanskih ugotovitev navedla tudi, katere delovne obveznosti je tožnik s tem kršil (7. točka 81. člena Podjetniške kolektivne pogodbe - netočno oziroma lažno prikazovanje delovnega časa ali drugih dejstev z namenom).