VSK Sklep I Cp 224/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, da sta tožnika solastnika severnega dela parcele št. 246 k.o. [...]¹, v izmeri 60 m2, ki je v skici, ki ga je izdelal geodet A. A. in je sestavni del te sodbe, označen z roza barvo, in sicer prvi tožnik v deležu 5/8 in druga tožnica v deležu 3/8 (I. točka izreka). Ugodilo je tudi podrejenemu tožbenemu zahtevku, da sta tožnika solastnika dela parcele št. 246, ki je v skici in elaboratu parcelacije, ki ga je izdelal izvedenec B. B., določen z rezervirano oziroma novo parcelno št. 246/2, in sicer prvi tožnik v deležu 5/8 in druga tožnica v deležu 3/8 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne 8.559,93 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper to odločitev se pritožuje toženec po pooblaščencu. Navaja, da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje glede dobre vere tožnikov (in njunih pravnih prednikov) ter glede obsega spornega dela parcele št. 246, ki naj bi ga tožnika priposestvovala. Sodišče prve stopnje je zagrešilo več procesnih kršitev. Med drugim se ni opredelilo do ključnih navedb in dokazov toženca, s katerimi je izpodbijal dobrovernost tožnikov. Sodba je v določenem delu obremenjena s protispisnostjo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo listino z dne 25. 3. 2003 (zapisnik o dogovoru), ki sta jo tožnika predlagala prepozno, ni pa izvedlo predlaganega vpogleda v geodetski načrt iz leta 2008, kar je predlagal toženec. Tožnika oziroma njuni pravni predniki so vedeli (oziroma bi morali in mogli vedeti), kje poteka meja med obema nepremičninama in kakšen je obseg njihove nepremičnine. Da niso bili dobroverni, nesporno izhaja iz dejstva, da so kamnito škarpo v letu 1974 zgradili na katastrski meji. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Pogoji za priposestvovanje niso podani. Sodišče se ni ustrezno opredelilo niti do izpovedb vseh zaslišanih prič in zakonite zastopnice toženca. Nepravilne so ugotovitve glede oddaljenosti hiše tožnikov od nekdanje žive meje oziroma sedanjega bazenskega zidu. Živa meja je bila zasajena bistveno bližje k hiši. Priglasil je pritožbene stroške.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim razlogom sta nasprotovala, pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Gre za tretje sojenje v tej zadevi. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnika solastnika parcele št. 245, toženec pa je lastnik sosednje parcele št. 246. Sporni del predstavlja relativno ozek pas zemljišča med tema dvema parcelama, ki naj bi bil v preteklosti omejen z živo mejo, sedaj pa se na tem mestu nahaja bazenski zid. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (tako "primarnemu", kot "podrejenemu", o čemer več v nadaljevanju) v celoti ugodilo. Kljub tožbenim navedbam, da so bili vsaj do leta 1986 lastniki oziroma imetniki pravice uporabe parcele št. 245 starši prvega tožnika, je dvakrat izrecno zapisalo, da sta "tožnika posest izvrševala v dobri veri vse od leta 1965 naprej in vse do leta 1985" (točka 4, stran 5) oziroma da sta bila "ves čas v dobri veri v celotnem obdobju priposestvovanja vse od leta 1965 do 1985" (točka 4, stran 6). Ob tem je sicer navrglo, da so sporni del uporabljali tudi njuni pravni predniki, vendar pa se z dobrovernostjo teh prednikov (kljub temu, da naj bi se priposestvovalna doba iztekla leta 1985) ni posebej ukvarjalo. Že iz tega razloga je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6Nadalje pritožba pravilno navaja, da je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim zatrjeval, da podporni kamniti zid ("škarpa"), ki so ga pravdni predniki tožnikov zgradili leta 1974, poteka natanko po katastrski meji med parcelama št. 245 in 246. Po njegovih trditvah ta okoliščina kaže na to, da so slednji ves čas vedeli kje poteka meja, zato niso mogli biti prepričani, da so lastniki spornega dela zemljišča. S temi, ustrezno argumentiranimi in pravno relevantnimi navedbami, je izpodbijal dobro vero tožnikov oziroma njunih pravnih prednikov. Sodišče prve stopnje se do teh trditev v ponovljenem sojenju zopet ni opredelilo. Prav tako ni ustrezno presojalo ostalih navedb in dokazov, s katerimi je toženec prepričeval, da sta tožnika in njuni pravni predniki vedeli oziroma morali vedeti, da sporni pas zemljišča ne pripada njihovi parceli št. 245, temveč sosednji parceli št. 246. Nasploh velja, da so zaključki sodišča prve stopnje neceloviti, nesistematični in neprepričljivi.

7Kljub temu, da je pritožbeno sodišče že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu opozorilo na večino teh napak in pomanjkljivosti, je sodišče prve stopnje v osrednjem delu obrazložitve (točka 4) dobesedno, z vsemi napakami in pomensko nejasnimi stavki,² prepisalo besedilo iz prejšnje sodbe. Dodalo je zgolj nekaj povedi, ki so povezane z opravljenim ogledom in s povsem enostransko interpretacijo zapisnika o dogovoru na objektu z dne 25. 3. 2003 (brez ustrezne obrazložitve, zakaj je štelo to listino za pravočasno). Zopet je kršilo eno od temeljnih jamstev poštenega sojenja, to je zahtevo po enakem varstvu pravic oziroma pravico do izjave v postopku, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče lahko le ponovi, da ima stranka pravico do izjave o vseh vidikih spora, tej pravici pa sledi dolžnost sodišča, da se do njenih ustrezno konkretiziranih in pravno odločilnih navedb (in dokazov) opredeli. Zaradi zagotovitve omenjenih ustavnih pravic ter zaupanja v sodstvo je namreč bistvenega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih tudi ustrezno obravnavalo.³

8To pravico, ki pomeni temeljno sestavino poštenega postopka, ima stranka na vsaki stopnji sojenja, zato pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti ne more ustavno skladno sanirati na način, da bi zanemarjene navedbe in dokaze (obsežen in celovit sklop okoliščin) sámo (in prvič) obravnavalo.⁴ Poleg vsega je nepravilen še izrek izpodbijane sodbe, torej odločitev, da se ugodi tako "primarnemu" kot "podrejenemu" tožbenemu zahtevku. Z obema zahtevkoma sta tožnika zahtevala ugotovitev solastninske pravice na določenem delu zemljišča. V "primarnem" zahtevku je ta del zemljišča opredeljen s (pred pravdo narejeno) skico geodeta A. A. (kot del obstoječe parcele št. 246); v "podrejenem" pa z novo, rezervirano parcelo št. 264/2, kot izhaja iz geodetskega elaborata, ki ga je v tem postopku izdelal geodet B. B. S "primarnim" zahtevkom tožnika uveljavljata 2 m2 več zemljišča kot s "podrejenim". Sodišče prve stopnje je brez vsake kritične presoje in pojasnil ugodilo obema zahtevkoma, pri tem pa prepisalo prejšnjo obrazložitev, s katero je bilo ugodeno zgolj "podrejenemu" tožbenemu zahtevku. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev v tem delu obremenjena ne samo s procesno kršitvijo po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 182. členom ZPP, temveč tudi z absolutno bistveno procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Na podlagi 354. člena ZPP je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Ker sodnica, ki zadevo obravnava na sodišču prve stopnje, ne upošteva navodil pritožbenega sodišča ter ponavlja napake, nepravilnosti in procesne kršitve, je zadevo vrnilo v odločanje drugemu sodniku (356. člen ZPP). V novem sojenju naj ravna v skladu z gornjimi napotki. Kritično naj presodi razmerje med primarnim in podrejenim tožbenim zahtevkom v smislu pravil iz tretjega odstavka 182. člena ZPP. Ustrezno naj se opredeli do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izvedene dokaze celovito in skrbno presodi ter v zadevi ponovno odloči. Odločitev naj jasno in konsistentno obrazloži.

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ Ker se vse parcele nahajajo na območju k.o.[...], je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena.
² Na primer stavek: "Tožnika sta bila po mnenju sodišča prepričana, da je posest na spornem delu parcele 246/0 k.o. [...] v obsegu nove parcele št. 246/0 k.o. [...]". Sodišče prve stopnje v tem delu ne navede, o kakšni posesti sta bila tožnika prepričana in o katerem obsegu zemljišča je pri tem govora.
³ Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-609/05 in Up-732/06.
⁴ Prim. sklep VSRS II Ips 176/2017.