VSL Sodba II Cp 394/2025

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je tč. I in II izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. III izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zviša za 632,45 EUR, to je na znesek 1.343,44 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Ozadje spora in odločitev sodišča prve stopnje.

1Tožnik je upnik toženčevega očeta A. A., zoper katerega že od leta 2008 vodi izvršilni postopek za poplačilo svoje zapadle terjatve. Terjatev še ni poplačana. Dolžnik A. A. se je v zapuščinskem postopku po pokojnem B. A., ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Brežicah pod D 000/2020, odpovedal dedovanju v svojem imenu. Na njegovo mesto je na podlagi vstopne pravice vstopil njegov sin (toženec v tej zadevi) in na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 25. 5. 2021 dedoval 1/2 zapuščinskega premoženja, sestavljenega iz solastnih deležev na več nepremičninah v k. o. X in k. o. Y vas ter dobroimetja na zapustnikovem osebnem računu. Tožnik je 30. 8. 2021 zoper toženca vložil tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj svojega dolžnika.

2Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zahtevku tožnika ugodilo in odločilo: I. da je pravno dejanje dolžnika A. A., to je odpoved dedovanju po pokojnem B. A. v svojem imenu, brez pravnega učinka do tožnika do višine njegove zapadle terjatve, natančneje specificirane v izreku odločbe; II. da je toženec dolžan dopustiti izvršbo na v izreku navedeno premoženje v poravnavo v tč. I opisane terjatve tožnika in III. da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 710,99 EUR s pripadki.

Povzetek pritožbenih navedb

3Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

4Tožnik izpodbija odločitev v III. tč. izreka sodbe. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati tudi ostale priglašene stroške, to je strošek za prvo in drugo pripravljalno vlogo ter za pristop na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo. Povzema potek postopka in opozarja, da teh stroškov ni povzročil sam, ampak je le sledil sodišču in tožencu. Priglaša pritožbene stroške.

5Toženec v pritožbi v bistvenem navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj sodišče ni upoštevalo pravil ZFPPIPP,¹ kršilo je določila ZPP² in zamudne sodbe ne bi smelo izdati.

Sodišču očita, da se do vprašanja povezanosti konkretnega postopka s postopkom osebnega stečaja nad tožencem in do pravnih stališč toženca glede dopustnosti izdaje zamudne sodbe, vsebinsko ni opredelilo. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

V nadaljevanju opozarja, da je toženec od 24. 5. 2022 v postopku osebnega stečaja, 27. 6. 2024 pa je bila izdana izpodbijana sodba. Nepremičnine, v zvezi s katerimi tožnik uveljavlja zahtevek, so del stečajne mase. Na njih ni vknjižena hipoteka ali zaznamba vrstnega reda, niti ni bila do začetka postopka na nepremičninah vpisana druga zaznamba v korist tožnika. Tožnik na podlagi vložene tožbe in dejanj, ki jih je opravil do trenutka začetka postopka osebnega stečaja, ni pridobil ne terjatve ne ločitvene pravice ali izločitvene pravice. Meni, da so te okoliščine pomembne za presojo pravnega položaja tožnika, možnosti vodenja pravdnega postopka ter izdaje zamudne sodbe. Izpodbijana zamudna sodba ostale upnike postavlja v bistveno slabši položaj, tožniku pa daje privilegiran položaj, to je pravico do prednostnega poplačila iz premoženja, ki predstavlja stečajno maso. Na podlagi 260. čl. OZ³ postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti upniku šele v posledici ugoditve zahtevku. Ker je v konkretnem primeru do tega prišlo po začetku osebnega stečaja, bi moralo sodišče upoštevati določila stečajnega postopka. 131. čl. ZFPPIPP določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. Samo s slednjim pa bi tožnik kot upnik lahko dosegel vknjižbo hipoteke, iz katere bi se lahko poplačala morebitna terjatev. Tega tožnik sedaj ne more več doseči. Še več, v 132. čl. ZFPPIPP so določena posebna pravila o vplivu začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja. Tožnik postopka izvršbe zoper stečajnega dolžnika ne more več sprožiti in zato tudi ne more pridobiti hipoteke in ločitvene pravice. Tožnik tudi ne more uspešno izposlovati izločitvene pravice, za katero se zavzema v svoji prijavi terjatve. Stečajni upravitelj je s končnim seznamom preizkušenih terjatev z dne 28. 11. 2023, ki je bil objavljen 29. 11. 2023, tožnikovo terjatev, ločitveno ter izločitveno pravico v celoti prerekal, tožnik pa tožbe za ugotovitev obstoja prerekane terjatve oziroma pravice ni vložil. Tožnik tudi ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve, niti ni ustrezno spremenil svojega zahtevka.

Sodišče je v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Meni, da gre v konkretnem primeru za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Opozarja, da sodišče ni preverilo, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in ali dejstva, na katera opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Po mnenju toženca gre za nesklepčen zahtevek. Izpostavlja, da je tožnik z vlogo z dne 24. 10. 2023 sodišče obvestil, da je po vložitvi tožbe prejel še tri plačila, česar sodišče ni upoštevalo. Da bi zadostilo pogojem za izdajo zamudne sodbe, bi moralo sodišče vpogledati v zemljiško knjigo. V zvezi s tem opozarja, da nepremičnina z ID znakom: parcela 0000 1233 ni v lasti toženca. Izvršbe pojmovno ni mogoče dovoliti na osebni račun pokojnega, kot je to navedeno v sodbi. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik sam navaja, da je A. A. v izvršilnem postopku In 95/2014 do trenutka vložitve tožbe plačal 269,40 EUR (30. 6. 2021), 108,28 EUR (15. 7. 2021) in 109,43 EUR (16. 8. 2021). To omogoča zaključek, da ni izkazano, da tožnikov dolžnik ne bi imel dovolj sredstev za poplačilo terjatve.

6Toženec na pritožbo tožnika ni odgovoril.

7Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril. Meni, da je neutemeljena, in predlaga njeno zavrnitev. Kot bistveno poudarja, da je toženec tožbo prejel 12. 11. 2021 in se je rok za vložitev odgovora iztekel 13. 12. 2021. Ko so nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe, toženec še ni bil v osebnem stečaju. Postopek osebnega stečaja zato ne more vplivati na izdajo zamudne sodbe. Dejstvo, da je sodišče zamudno sodbo izdalo šele 27. 6. 2024, ne more in ne sme biti v škodo tožniku. Zahtevek, ki ga je postavil tožnik, je pravilen in skladen s sodno prakso. Tožnik je nadaljevanje prekinjenega postopka predlagal z vlogo z dne 27. 12. 2023.

Odločitev pritožbenega sodišča

8Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene pa ni utemeljena.

a) glede pritožbe toženca

9Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da je bila tožba tožencu vročena 12. 11. 2021, rok za vložitev odgovora pa se je iztekel 13. 12. 2021. Toženec na tožbo ni odgovoril. Postopek osebnega stečaja nad njim se je, kot navaja v pritožbi, začel s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem St 001/2022 z dne 24. 5. 2022.⁴ Izpodbijana zamudna sodba je bila izdana 27. 6. 2024, to je po tem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 9. 2023 (list. št. 46) odločilo, da se pravdni postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 23. 12. 2021 zaradi postopka mediacije, z dnem 24. 5. 2022 pa zaradi začetka osebnega stečaja nad tožencem, nadaljuje.

10Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do vprašanja, ali je začetek osebnega stečaja nad tožencem predstavljal oviro za izdajo zamudne sodbe, ob upoštevanju, da je bila le-ta izdana po začetku osebnega stečaja, rok za odgovor na tožbo, ki ga toženec ni izkoristil, pa se je iztekel že bistveno pred tem. V primeru, da je odgovor na to vprašanje negativen, so namreč pritožbene navedbe o različnih pravnih učinkih uvedbe stečaja in sklicevanje na določbe ZFPPIPP za presojo pravilnosti odločitve nerelevantne in se pritožbenemu sodišču do njih ni treba opredeljevati.

11Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je za presojo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za njeno izdajo, to pa je bil trenutek, ko se je iztekel rok za odgovor na tožbo. Do takrat je imel namreč toženec še možnost odgovoriti na tožbo in navajati dejstva. Takrat so nastopili zamudni učinki opustitve vložitve odgovora, to pa je tudi trenutek, na katerega se navezujejo časovne meje pravnomočnosti sodb izdanih na podlagi 318. čl. ZPP.⁵ Nepomembno je zato dejstvo, da je bila zamudna sodba izdana kasneje, to je v času, ko je bil zoper toženca že začet postopek osebnega stečaja. Enako stališče je bilo v podobnem primeru zavzeto tudi s strani VSRS (glej odločbo II Ips 326/2015), pa tudi v primerih, ki so jih obravnavala višja sodišča (glej odločbe VSL I Cp 3369/2014, VSM I Cp535/2021 in VSM I Cp 519/2022).

12Iz navedenih razlogov so neutemeljeni obširni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati, da so nepremičnine del stečajne mase; da tožnik na njih do začetka stečaja ni pridobil nobene pravice niti izvršilnega naslova; da bodo upniki toženca s sprejeto odločitvijo postavljeni v slabši položaj; da po začetku stečaja sklepa o izvršbi ni več mogoče izdati in da tožnik tožbe za uveljavitev prerekane terjatve ni vložil. Ker so bili pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni 13. 12. 2021, torej preden se je postopek osebnega stečaja začel, sodišče teh dejstev niti ni smelo upoštevati, zmotno pa je tudi pritožbeno zavzemanje za to, da bi moral biti pri odločitvi uporabljen ZFPPIPP.

13Pritožnik sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč (smiselno) izhaja, da je tudi sodišče prve stopnje kot časovno odločilen trenutek za presojo vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, štelo trenutek, ko so se stekli pogoji za njeno izdajo, to je trenutek, ko je potekel rok za vložitev odgovora na tožbo. Z vidika take pravne presoje pa izostanka razlogov o dejstvih, ki jih je v zvezi s kasneje začetim postopkom osebnega stečaja navedel toženec, ni mogoče kvalificirati kot kršitve, saj ta dejstva, kot je bilo že pojasnjeno, ob taki presoji niso odločilna.

14Sodišče prve stopnje je zaradi mediacije in začetega postopka stečaja prekinjen postopek nadaljevalo s sklepom z dne 6. 9. 2023 (list. št. 47). Tako je postopalo, ker je tožnik z vlogo 29. 2. 2022 predlagal nadaljevanje postopka, 30. 8. 2023 pa je sodišče prejelo tudi vlogo stečajnega upravitelja in štelo, da je ta s tem prevzel pravdo. Pritožbeni očitki v zvezi s to odločitvijo so zato neutemeljeni.

151. odst. 318. čl. ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. čl. istega zakona ne odgovori na tožbo. Poleg pogoja, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, morajo biti izpolnjeni tudi pogoji, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t. i. sklepčnost).

16Sodišče prve stopnje je, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, v izpodbijani sodbi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni, posledično pa je neutemeljen tudi smiselno zatrjevan očitek o kršitvi po 7. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

17Pritožnik trditev, da gre pri zahtevku, ki ga uveljavlja tožnik, za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati, utemeljuje s predhodno navedbo o začetem stečajnem postopku, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno, v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni ovire za izdajo zamudne sodbe.

18Sodišče prve stopnje je, tako kot mu to nalaga 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, pred izdajo zamudne sodbe preverilo, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker pri tem ne gre za izvajanje (in ocenjevanje) dokazov in preizkušanje resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, je očitek, da bi moralo sodišče ob tem preveriti pravilnost podatkov o nepremičninah (posebej glede parcele z ID znakom 0000 1233) in vpogledati v podatke zemljiške knjige, neutemeljen. Pomembno je le to, da dokazi, ki jih je tožbi priložil tožnik (priloge A1 do A11), ne nasprotujejo njegovi trditvi, da je toženec (med drugim) dedoval tudi solastni delež parcele 0000 1233, ki je nastala po izbrisu parcele *188 k. o. X.

19Pravilen je zaključek o sklepčnosti tožbe. Ker se tudi ta pogoj presoja v trenutku, ko so se stekli pogoji za izdajo zamudne sodbe, kasneje nastala dejstva (začetek stečaja) na presojo ne morejo vplivati. Pomembno je zato, ali so v tožbi navedena dejstva, ob izteku roka za odgovor na tožbo, nudila podlago za sklep o utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, ob upoštevanju določb OZ o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj in v tožbi navedenih dejstev, presodilo, da je tožba vložena pravočasno (1. odst. 275. čl. OZ) in da so izpolnjeni tako splošni pogoji za izpodbijanje, določeni v 1. in 2. odst. 255 čl. OZ, kot tudi subjektivni pogoj (3. odst. 256. čl. OZ).

20Pritožnik konkretizirano izpodbija le zaključek, da tožnikov dolžnik (A. A.) zaradi tega, ker se je odpovedal dedovanju po svojem pok. bratu, nima dovolj sredstev za poplačilo tožnikove terjatve (2. odst. 255. čl. OZ). V zvezi s tem opozarja na tožnikove navedbe o manjših delnih plačilih in trdi, da to nakazuje, da tožnik prejema plačila in da torej ne drži, da dolžnik nima dovolj sredstev za poplačilo terjatve. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti. Drži sicer, da iz tožbenih navedb izhaja, da je dolžnik tožniku 30. 6. 2021 plačal 269,40 EUR, 15. 7. 2021 108,28 EUR in 16. 8. 2021 109,43 EUR, a je tožnik navedel tudi to, da je bil s tem poplačan le del izvršilnih stroškov, v celoti pa je ostala neplačana tudi glavnica, dolg pa še vedno narašča. Navedel je tudi, da dolg izvira iz leta 2007 oz. 2008 izdanih sodb (to je sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah P 66/2004 z dne 4. 9. 2007 in sodbe VSL II Cp 5118/2007 z dne 9. 4. 2008); da se tožnik že vrsto let trudi priti do poplačila in je zoper dolžnika že v letu 2008 sprožil izvršilni postopek (I 165/2008), v letu 2014 pa še enega (In 95/2014), a je po sprožitvi postopka In 95/2014 prejel le zgoraj navedena plačila in da bi dolžnik, če bi imel kakršnokoli premoženje, dolg plačal oz. bi ga poplačal v višjem znesku. Povzeta dejstva, predvsem to, da tožnik vse od leta 2008, kljub sproženemu izvršilnemu postopku, svoje terjatve v večjem delu ni uspel poplačati, nedvomno omogočajo zaključek, da je tožnikov dolžnik neplačevit in njegovo premoženje za poplačilo terjatve ne zadošča;⁶ s tem, ko se je odpovedal dedovanju, pa je onemogočil njegovo povečanje. Ker je zaradi odpovedi dedovanju posledično ostal neplačevit, je tako ravnanje nedvomno storjeno v škodo tožnika kot upnika ter s tem izpolnjen pogoj po 2. odst. 255. čl. OZ.

b) glede pritožbe tožnika

21Tožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje del priglašenih stroškov zmotno ocenilo za nepotrebne. Drži sicer, da se je po izdaji zamudne sodbe izkazalo, da so bili stroški, ki so tožniku nastali z dvema vlogama in pristopom na narok, dejansko nepotrebni, a je njihovo potrebnost treba presojati ob upoštevanju okoliščin v času, ko so nastali. Iz podatkov spisa (in razlogov izpodbijane sodbe) izhaja, da sodišče prve stopnje po tem, ko je prekinjeni postopek nadaljevalo, ni sledilo predlogu tožnika, da izda zamudno sodbo, ampak je vlogo toženca z dne 4. 10. 2023 štelo za pravočasen odgovor na tožbo. Tožnika je o svojem stališču tudi obvestilo z dopisom 9. 10. 2023 (list. št. 54) ter mu dalo rok, da na vlogo toženca, dano že po stečajnem upravitelju, odgovori. Tožnik je pravico do izjave izkoristil (glej prvo pripravljalno vlogo na list. št. 55). V nadaljevanju je tožnik z drugo pripravljalno vlogo sodišče obvestil še o sklepu St 003/2022 z dne 29. 11. 2023, katerega del je končni seznam preizkušenih terjatev, ter svojem stališču glede napotitve na pravdo. Odzval se je tudi vabilu na narok, ki ga je sodišče razpisalo za dne 28. 5. 2024. Glede na stališče, ki ga je sodišče prve stopnje sprva zavzelo, in opisan potek postopka, stroškom, ki so tožniku nastali s tem, ko se je odzval na procesno postopanje sodišča in nasprotne stranke ter vabilu na narok, ni mogoče odrekati potrebnosti.

22Dodatni stroški, do katerih je tožnik ob upoštevanju OT⁷ upravičen, so zato: nagrada za prvo pripravljalno vlogo 400 točk (tar. št. 20/1 OT), nagrada za drugo pripravljalno vlogo 300 točk (tar. št. 20/2 OT), nagrada za narok 100 točk (tar. št. 21/3 OT) in nagrada za porabljen čas med zastopanjem 50 točk (1. odst. 6. čl. OT). Ob upoštevanju nagrad, ki jih je tožniku priznalo že sodišče prve stopnje (450 točk), je tožnik upravičen do nagrad v skupni višini 1300 točk. Od tako priznanih nagrad se obračuna še povračilo materialnih stroškov v višini 1 % oz. 2 % (3. odst. 11. čl. OT), kar znese 23 točk, skupaj torej 1323 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 793,80 EUR, z 22% DDV (174,64 EUR) in plačano sodno takso (375 EUR) pa 1.343,44 EUR. Ker je tožniku z izpodbijano sodbo že priznana pravica do povračila zneska 710,99 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev spremenilo tako, da je ta znesek zvišalo za 632,45 EUR.

c) sklepno

23Pritožba toženca je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP sodbo v izpodbijanem delu potrdilo. Pritožba tožnika zoper stroškovni del odločitve pa je utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP odločitev v zgoraj navedenem obsegu spremenilo.

24Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP). Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen niti tožnik. Ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da strošek z odgovorom ni bil potreben, saj v njem ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Je pa tožnik na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP upravičen do povračila stroška za pritožbo, saj je z njo uspel. Pritožbeno sodišče mu je, ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela odločitve in OT priznalo 250 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 OT) in 5 točk za materialne stroške (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 255 točk oziroma 153 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 186,66 EUR. Stroška takse mu ni priznalo, saj je tožnik zaradi oprostitve ni plačal. Skupno priznane stroške mu je dolžan povrniti toženec in sicer v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča.

¹ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.
² Zakon o pravdnem postopku.
³ Obligacijski zakonik.
⁴ Glej tudi sklep z dne 24. 5. 2022 (priloga B3).
⁵ Glej J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2005, str. 96 do 98.
⁶ Glej odločbe VSL I Cp 3679/2011, VSL I Cp 736/2013 in VSM I Cp 160/2022.
⁷ Odvetniška tarifa.