VSL Sodba in sklep II Cp 991/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo darilno pogodbo, ki so jo dne 15. 4. 2014 pri notarki E. T. pod opr. št. SV 418/2014 sklenili prva toženka kot darovalka, drugi toženec kot obdarjenec in D. T. kot sopodpisnik. Odločilo je, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini z ID znakom 000, k. o. ..., neveljavna, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju predmetne darilne pogodbe - vpis lastninske pravice na drugega toženca, in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na prvo toženko ter da se razveljavi zemljiškoknjižno dovolilo iz darilne pogodbe. Sklenilo je, da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 5.195,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prve toženke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek, ugodilo pa je podrednemu predlogu za obročno plačilo sodne takse tako, da je sodno takso v višini 1.005 EUR prva toženka dolžna plačati v šestih zaporednih mesečnih obrokih.

3Toženca v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kot bistveno navajata, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti načelo realne subrogacije po razvezi zakonske zveze. Ker je bil tožnik z odsvojitvijo nepremičnine seznanjen, tožbenega zahtevka ni ustrezno oblikoval. Opozarjata, da je bil drugi toženec, brez predhodnega opozorila na možne posledice nespoštovanja odredb sodišča, odstranjen iz sodne dvorane. V sodno dvorano ni bil poklican niti po tem, ko je minilo 5 minut, zato je bil ukrep neutemeljen in nesorazmeren, prav tako je bila drugemu tožencu kršena pravica do sodelovanja in izjave. Sodišče ga tudi ni seznanilo z izpovedjo priče, ki je bila zaslišala v njegovi nenavzočnosti, niti mu ni dalo možnosti, da se do vsebine izpovedi opredeli, da priči postavlja vprašanja oziroma poda pripombe ter predloge. Odvzeta mu je bila tudi pravica, da s postavljanjem vprašanj prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče je s tem kršilo pravico do neposrednega obravnavanja ter načelo enakosti pred zakonom. Nadalje navajata, da sodišče v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, saj je izpovedi pravdnih strank in priče N. T. na splošno ocenilo za neverodostojne, v nadaljevanju obrazložitve sodbe pa razloge za odločitev veže tudi na njihove izpovedi (npr. v 25. točki obrazložitve). Menita, da ni jasno na podlagi česa, je sodišče sprejelo zaključke v točkah 26 do 44 obrazložitve, če so izpovedi strank in priče na splošno neverodostojne. Ni jasno, katera vknjižba lastninske pravice je neveljavna, saj izpodbijana sodba nima konkretnih, preverljivih razlogov v zvezi s tem. Napačno je stališče sodišča, da se domneva, da je nepremičnina skupna lastnina, prav tako sodišče ni navedlo materialnega predpisa, ki vzpostavlja takšno domnevo. Drugih razlogov, da nepremičnina spada v skupno premoženje, sodišče ni navedlo. Dokazno breme glede skupne lastnine je bilo na tožniku glede na to, da je bila nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana le na prvo toženko. Menita, da dokazni postopek ni pokazal, da bi podjetje tožnika v spornem obdobju odsvojilo kakšno nepremičnino, da bi se pri notarki sklepal kakšen drug pravni posel in da bi tožnik račune podpisoval na slepo. Tožnik navedenega tudi ni zatrjeval. Ob izostanku trditvene podlage, kateri drug posel naj bi notarka zaračunala in kateri nepremičninski posli, ki bi vključevali zemljiškoknjižni postopek, so se v spornem obdobju sklepali, je neutemeljen očitek sodišča, da toženca nista predlagala zaslišanja notarke. Dokazno breme v zvezi s storitvijo, zaračunano z računom 14/00247, se je prevalilo na tožnika. Tožba je zato bila vložena prepozno. Navajata, da nobena stranka ni zatrjevala, da bi bilo dogovorjeno, da drugi toženec z nepremičnino ne bi smel prosto razpolagati. Sodišče je protispisno zaključilo, da sta drugi toženec in priča N. T. izpovedala identično, zaradi česar naj bi bili njuni izpovedi usklajeni. Oba sta namreč prisostvovala istemu dogodku, zato je razumljivo, da sta izpovedi skladni. Tožnikovo seznanjenost in odobritev lastništva drugemu tožencu potrjuje tudi elektronsko sporočilo, v katerem tožnik ne problematizira zatrjevanj drugega toženca, da gre za njegovo nepremičnino ter sami prodaji nepremičnine. Prav tako ne drži, da bi tožnikovo soglasje moralo biti podano v pisni obliki. Priča C. M. je smiselno potrdila, da dopise pripravlja tožnikova tajnica ter da dopisi iz podjetja ne gredo brez vednosti in odobritve tožnika. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4Prva toženka je pravočasno vložila tudi pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Kot bistveno navaja, da se v izpodbijanem sklepu ne da preizkusiti zaključka sodišča, da se skladno z ustaljeno sodno prakso prostovoljno prevzeti dolgovi ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks. V tem delu sodišču očita tudi protispisnost, saj pokojnina prve toženke ni obremenjena z obveznostmi, ki bi jih prostovoljno sprejela, saj je obremenjena v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Opozarja, da je njeno premoženje nelikvidno in neunovčljivo, saj je na nepremičnini vknjižena hipoteka in zaznamba izbrisne tožbe. Nadalje navaja, da sodišče ni odločilo o podrednem predlogu za odlog plačila sodne takse, zato je sklep neobrazložen. Prav tako pa se sodišče ni opredelilo in upoštevalo družinskih članov v skupnem gospodinjstvu.

5Tožnik je na pritožbo zoper sodbo odgovoril in predlaga zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo (česar pritožba tudi ne izpodbija):

- da je zakonska zveza med tožnikom in prvo toženko trajala od 17. 6. 1978 do 10. 11. 2016, pri čemer je njuna ekonomska skupnost razpadla v začetku leta 2012;

- v času trajanja ekonomske skupnosti sta pravdni stranki ustvarili skupno premoženje, ki še ni razdeljeno;

- obravnavana nepremičnina je bila pridobljena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 24. 11. 2008, ki jo je kot kupka sklenila prva toženka, prodajalec pa je bila družba B. d. o. o.;

- z darilno pogodbo z dne 15. 4. 2014 je prva toženka nepremičnino odsvojila - podarila drugemu tožencu, sinu pravdnih strank;

- drugi toženec je lastninsko pravico na nepremičnini z dvema darilnima pogodbama prenesel na svojo ženo N. T., in sicer s pogodbo z dne13. 4. 2016 solastniški delež do ½, s pogodbo z dne 22. 6. 2017 pa še preostali solastniški delež do ½;

- istega dne 22. 6. 2017 je N. T. nepremičnino s kupoprodajno pogodbo odsvojila K. K., ki je vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi;

- v zemljiški knjigi je z učinkom z dne 5. 4. 2016 vknjižena zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice drugega toženca;

- z učinkom z dne 13. 4. 2016 je v zemljiški knjigi vknjižena zaznamba izbrisne tožbe.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da obravnavana nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke. Takega zaključka sodišče prve stopnje ni sprejelo le na podlagi neprerekanih navedb, da je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze in na podlagi odplačne kupoprodajne pogodbe, ampak tudi na podlagi okoliščine, da toženca nista konkretizirano nasprotovala trditvi tožnika, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje niti nista podala konkretnih navedb, ki bi vodile do zaključka, da gre za posebno premoženje prve toženke. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj so razlogi sodišča za tak zaključek jasni in niso med seboj v nasprotju. Prav tako je sodišče navedlo pravno podlago v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), zato so pritožbene navedbe o odsotnosti navedbe materialnega predpisa neutemeljene.

9Ob vložitvi tožbe je bila v zemljiški knjigi lastninska pravica na obravnavani nepremičnini vpisana na drugega toženca¹, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neustrezno oblikovanem tožbenem zahtevku. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da bi bilo treba uporabiti načelo realne subrogacije po razvezi zakonske zveze. Do prenosa lastninske pravice s strani drugega toženca na njegovo ženo ter nato do prenosa na tretjo osebo je prišlo med pravdo, kar ni ovira, da se pravda konča med istima strankama (prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločitve o neveljavnosti vknjižbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je posledica uporabe 190. člena ZPP, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi oziroma osebam, ki so stvar pridobile med pravdo. Proti tretjim osebam (N. T. in K. K.) bo sodba učinkovala tudi zaradi zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice drugega toženca skladno z 80. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), saj so vpisi učinkovali pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, katera vknjižba lastninske pravice je neveljavna.

11Pritožbene navedbe, da je bil drugi toženec brez predhodnega opozorila na možne posledice nespoštovanja odredb sodišča odstranjen iz sodne dvorane, so neutemeljene. ZPP ne predvideva, da bi bilo treba tistega, ki krši procesno disciplino, pred odstranitvijo iz sodne dvorane opomniti. Kršitelj se iz sodne dvorane lahko odstrani že, ko prvič stori prepovedano dejanje.² Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče drugega toženca moralo seznaniti z izpovedjo priče, mu dati možnost, da poda pripombe in postavlja vprašanja. Drugi odstavek 304. člena ZPP določa, da če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, se opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Pri zaslišanju priče pa je bila navzoča pooblaščenka drugega toženca, ki je priči postavljala vprašanja, hkrati pa sami odstranitvi drugega toženca iz sodne dvorane ni nasprotovala. Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, do neposrednega obravnavanja in kršitvi načela enakosti pred zakonom so zato neutemeljeni.

12Neutemeljeno je tudi pritožbena navedba, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ker je sodišče izpovedi pravdnih strank in priče N. T. na splošno ocenilo za neverodostojne, v nadaljevanju sodbe pa naj bi razloge za odločitev vezalo tudi na njihove izpovedi. Sodišče navedlo, da se v bistvenem ni naslonilo na izpovedi strank in priče, ampak je dalo večjo težo listinskim dokazom ter okoliščinam, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti, kaj je bilo življenjsko bolj verjetno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, na podlagi česa je sodišče sprejelo zaključek (v točkah 26 do 44 obrazložitve). Sodišče je verjelo tožniku, da ob podpisu pogodbe ni bil navzoč, ker je v skladu z vsebino notarske listine (navzoče osebe).

13Glede izdanega računa za opravljeno notarsko storitev ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da so se sklepali tudi drugi posli z nepremičninami. Tožnik je trdil, da vsebine računa ni preverjal, temveč je glede na to, da znesek ni bil visok, račun le parafiral, saj glede na obsežnost poslovanja ni dvomil, da je bil namenjen plačilu enega izmed številnih notarskih zapisov, ki so bili izdelani za potrebe gospodarske družbe. Navedeno sta potrdila tako tožnik kot priča C. M. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku sodišča, da tožnikov podpis računa sam po sebi ne daje dovolj podlage za prepričljiv zaključek, da je tožnik s podpisom računa ugotovil, da je bila sklenjena sporna darilna pogodba. Dvoma v zaključek sodišča ne vzbudi niti pritožbena navedba, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, kateri drugi pravni posli so se sklepali v spornem obdobju pri notarki, glede na ugotovitev, da je tožnik račune le parafiral in ne preverjal. Za slednje so bili zadolženi drugi v podjetju. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo, zakaj ni sledilo izpovedi priče N. T. Na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

14Pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v prepričljivo dokazno oceno niti vsebina elektronskega sporočila, v katerem je drugi toženec sporno nepremičnino označil kot „moja nepremičnina“ ter glede dopisa komunalnemu podjetju. Pritožbena navedba, da je priča C. M. izpovedala, da dopisi iz podjetja ne gredo brez vednosti in odobritve tožnika, je protispisna.

15Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženca nista uspela dokazati, da je tožnik ob sklepanju darilne pogodbe vedel, da se pogodba sklepa in da se je z njeno vsebino strinjal, prav tako pa nista uspela dokazati, da bi soglasje podal kadarkoli kasneje. Posledično je bila tožba vložena pravočasno. Glede na to, da tožnikovega soglasja ni bilo, je neodločilno pritožbeno nestrinjanje, da bi tožnikovo soglasje moralo biti podano v pisni obliki. Ker torej prva toženka z nepremičnino ni mogla sama in samostojno veljavno razpolagati, njeno razpolaganje (sklenitev darilne pogodbe z drugim tožencem) ni bilo veljavno oziroma je bilo izpodbito. Neodločilna je zato pritožbena navedba, da ni bilo dogovorjeno, da drugi toženec ne bi smel prosto razpolagati z nepremičnino.

O pritožbi zoper izpodbijani sklep:

16Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da se prostovoljno prevzeti dolgovi ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks. Sodišče je navedlo, da podlage za to ni v 13. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ter da se tudi skladno s sodno prakso prostovoljno prevzeti dolgovi ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi sodne takse. Neutemeljen je pritožbeni očitek, češ da se navedenega zaključka sodišča ne da preizkusiti, ker sodišče ni navedlo sodne prakse. Tudi ne drži, da pokojnina prve toženke ni obremenjena z obveznostmi, ki bi jih prostovoljno sprejela, saj je v predlogu navedla, da izvršba na njeno pokojnino izhaja iz poroštva. Okoliščina, da gre za obremenitev pokojnine skladno z določbami ZIZ, je neodločilna. Odločilno namreč je, da je poroštvo posledica prostovoljne odločitve prve toženke. Pravilno pa je sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevalo v okviru predloga za obročno plačilo sodne takse.

17Neutemeljen je pritožbeni očitek neobrazloženosti, ker sodišče ni odločilo o predlogu za odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč samo odločilo, kateri inštitut iz 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je glede na ugotovljene okoliščine primera opravičljiv (obročno plačilo in ne odlog), s tem pa ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka.

18Glede na to, da dohodek prve toženke presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), so neodločilne navedbe o obremenjenosti nepremičnine s hipoteko in vpisano zaznambo izbrisne tožbe. Prva toženka namreč presega že dohodkovni cenzus za oprostitev plačila sodnih taks.

19Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo in upoštevalo družinskih članov v skupnem gospodinjstvu. ZUPJS v 11. členu določa osebe, ki ne se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja. Osebe, za katere prva toženka želi, da bi se upoštevale pri ugotavljanju njenega materialnega položaja, se skladno s citiranim členom ne upoštevajo, zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do teh navedb prve toženke ni opredelilo.

20Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženca s pritožbama nista uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo tožencev ni prispeval k predmetni odločitvi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Tožba je bila vložena 17. 3. 2016, drugi toženec pa je solastniški delež do ½ prenesel na N. T. 13. 4. 2016, s pogodbo z dne 22. 6. 2017 pa še preostali solastniški delež do ½.
² N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 648.