VDSS Sklep Pdp 208/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izstavitev pogodbe o zaposlitvi (4. in 5. točka tožbenega zahtevka).

Tožnica se zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da ji je razmerje, za katerega zatrjuje obstoj elementov delovnega razmerja, prenehalo dne 31. 7. 2017, zaradi česar naj bi takrat začel teči 30-dnevni rok za sodno varstvo. Po njenem stališču delovno razmerje takrat ni prenehalo, temveč je neprekinjeno trajalo vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi leta 2026. Trdi, da so bile civilnopravne pogodbe (pogodbe o trgovskem zastopanju) zgolj navidezne, saj so bili ves čas podani elementi delovnega razmerja, zato njihovo prenehanje ni imelo pravnih učinkov na obstoj delovnega razmerja. Poudarja, da je tudi po 31. 7. 2017 delo za toženko opravljala neprekinjeno, le da je bilo to razmerje formalno urejeno s pogodbo o zaposlitvi, kar po njenem pomeni nadaljevanje istega delovnega razmerja. Glede na to meni, da rok za sodno varstvo ni mogel začeti teči že leta 2017, temveč šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja leta 2026, ko je tudi pravočasno vložila tožbo. Dalje navaja, da je stališče sodišča prve stopnje diskriminatorno in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, saj delavce v položaju prikritega delovnega razmerja neupravičeno postavlja v slabši položaj v primerjavi z delavci v primerih transformacije delovnega razmerja. Takšna razlaga naj bi tudi nasprotovala namenu delovnopravne zakonodaje, ki je v varstvu delavca kot šibkejše stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnici ni bila kršena pravica do izjave niti ji ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločilo brez upoštevanja njenih navedb ali da bi ji onemogočilo sodelovanje v postopku. Nasprotno, izpodbijani sklep temelji prav na dejstvih, ki jih je navajala sama tožnica. Drugih konkretiziranih kršitev določb postopka pritožba ne uveljavlja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo pravočasnosti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 odločilno, kdaj je prenehalo razmerje, za katerega tožnica zatrjuje, da je imelo elemente delovnega razmerja.

Iz dejanskih navedb tožnice izhaja, da je bila pri toženki najprej zaposlena od 13. 5. 1996 do 31. 12. 2006, nato je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 delo opravljala kot samostojna podjetnica na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav so bili podani elementi delovnega razmerja, s 1. 8. 2017 pa je s toženko spet sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pravno razmerje, za katerega zatrjuje obstoj elementov delovnega razmerja, je tako najpozneje 31. 7. 2017 prenehalo.

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Takšno stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz odločb VIII Ips 284/2015, VIII Ips 5/2022, VIII Ips 16/2018. Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017, tj. 1. 8. 2017 (listina A 1). Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev: da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Glede na to bi morala v roku 30 dni od tedaj uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen. Posledično niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo v tem delu zavrglo.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je med strankama šlo za kontinuirano razmerje vse do leta 2026. Dejstvo, da je bila med njima za obdobje po 1. 8. 2017 sklenjena pogodba o zaposlitvi, pomeni, da je prejšnje razmerje (tudi če je imelo elemente delovnega razmerja) prenehalo. Kasnejša zaposlitev po pogodbi o zaposlitvi ne vpliva na začetek teka roka za sodno varstvo glede preteklega razmerja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v bistvenem enaki položaji obravnavajo enako, različni pa različno. V obravnavani zadevi položaj tožnice ni primerljiv s položaji, na katere se sklicuje. Tožnica svoj položaj primerja s položajem delavcev v primerih transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, kar pa ni pravno primerljiv položaj. V primerih transformacije delovno razmerje ves čas nesporno obstaja, sporno je le, ali je prišlo do zlorabe instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki naj bi ob pravilu sklepanja pogodb za nedoločen čas predstavljala izjemo. Bistveno je, da gre za kontinuiteto že obstoječega delovnega razmerja, ki ima pravno podlago v predhodno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, vprašanje pa je le, ali se to razmerje nadaljuje kot razmerje za nedoločen čas. V tej zadevi pa tožnica za sporno obdobje ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prav tako z delom pri toženki po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 11. 2006 (A 8) in prenehanju delovnega razmerja 31. 12. 2006 ni nadaljevala brez pogodbe, temveč je delo opravljala na podlagi civilnopravnih pogodb, za katere šele naknadno zatrjuje, da so imele elemente delovnega razmerja. Gre torej za pravno in dejansko drugačen položaj, v katerem se obstoj delovnega razmerja šele ugotavlja za nazaj, ne pa za nadaljevanje že obstoječega delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehalo na podlagi odpovedi z dne 16. 11. 2006. Razmerje, za katerega tožnica zatrjuje obstoj elementov delovnega razmerja, je prenehalo že leta 2017. Prav za takšne primere je enotno določen 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 po prenehanju razmerja. Ta ureditev velja enako za vse subjekte v enakem položaju in ne pomeni neenakega obravnavanja. Ker torej ne gre za primerljive položaje, različna pravna ureditev in njena uporaba ne pomenita kršitve načela enakosti pred zakonom. Taka pravna ureditev tudi sicer zasleduje legitimen cilj pravne varnosti in stabilnosti pravnih razmerij ter velja enako za vse subjekte.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.