VSL Sklep I Cp 1960/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožnika priznavata, da nista konkretno navedla okoliščin, iz katerih bi izhajala namera razpolaganja s hišo oz. namera njene prenove. Vseeno pa je verjetno, da bo novi posestnik kot lastnik ali najemnik izvedel dela, ki bodo izničila vlaganje tožnikov. Upravljanje z nepremičninami je ena glavnih dejavnosti tožene stranke, zato je verjetno, da bo po prejemu nepremičnine v posest z njo razpolagala bodisi s prodajo bodisi z oddajo. Sprememba posestnika pa po mnenju pritožnikov pomeni spremembe na hiši, na katere tožnika nimata vpliva in tudi ne možnosti, da jih preprečita. Tožena stranka kot novi posestnik gotovo nima interesa za zaščito položaja tožnikov. Če bo posestnik najemnik, pa ne bo povezan s pravdo in ga ne zadeva položaj tožnikov. Izvedba gradbenih posegov s strani novega posestnika je v našem prostoru in okolju običajna. Vse to so dejstva, ki so splošno znana.

4Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja, se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede (prvi odstavek 264. člena Zakona o pravdnem postopku¹ – v nadaljevanju: ZPP). V vlogi, s katero se zahteva zavarovanje dokazov, mora predlagatelj navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja (266. člen ZPP).

7V predlogu za zavarovanje dokaza s postavitvijo izvedenca cenilca gradbene stroke, ki bo ugotovil obstoj vlaganj, njihovo vrednost in povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj, sta tožnika navedla, da bo po končanem izvršilnem postopku upnik z nepremičnino prosto razpolagal, na njej bo lahko opravil spremembe, tudi takšne, ki bodo izničile, uničile oz. odstranile dela in pritikline. Po mnenju tožnikov je verjetnost izgube posesti okoliščina, ki vpliva na utemeljenost njune bojazni, da bo kasnejša izvedba dokaza težja ali onemogočena. Drugega tožnika glede razlogov, zaradi katerih mislita, da se dokaz kasneje ne bo mogel izvesti, oz. se bo težje izvedel, v predlogu nista navedla.

8Dokazno breme glede obstoja zakonsko predvidenih pogojev za zavarovanje dokazov je na strani predlagatelja, to sta v konkretni zadevi tožnika, in ta ga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nista zmogla. Res je, da za odločitev, ko gre za zavarovanje dokazov, zadošča verjetnost, kar je nižja stopnja materialne resnice od prepričanja, ki je potrebno za meritorno odločitev, pa vendarle tudi o verjetnosti v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnika navajata zgolj posplošeno, da bo tožena stranka z nepremičninami, ko jih pridobi v posest, lahko razpolagala in na njih opravila spremembe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj iz takšnih splošnih trditev ni mogoče sklepati, da bo tožena stranka preprečila dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, oz. da bo takšno dokazovanje zato težje. Tožnika pa kakšnih konkretnejših trditev v svojem predlogu nista podala.

9V pritožbi tožnika podajata nekoliko konkretnejše navedbe (ki so povzete v 3. točki obrazložitve), ki pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Teh navedb namreč nista podala v postopku na prvi stopnji, prav tako nista pojasnila, zakaj jih tam nista mogla podati. Pritožbeno sodišče zato v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP teh pritožbenih trditev ne more upoštevati. Poleg tega pa so te trditve, podane v pritožbi, še vedno zelo splošne in tudi iz njih ne bi bilo mogoče sklepati na obstoj konkretne nevarnosti, zaradi katere se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja. Ob koncu pritožbe tožnika navajata, da gre za splošno znana dejstva. Tudi če bi šlo za splošno znana dejstva, bi jih tožnika v svojem predlogu morala navesti. Peti odstavek 214. člena ZPP določa samo, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni treba (pravočasno) navesti.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.