256. člen ZPP

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da sodna tolmačka stroškov za pisni prevod ni utemeljeno priglasila, saj ji je bilo odrejeno zgolj ustno tolmačenje in ne pisno prevajanje. Kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila sodna tolmačka s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2024 določena le za ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku ter ustno prevajanje listin, ki se bodo na naroku uporabljale za dokazovanje, in ne tudi za pisno prevajanje listin. V zvezi s pritožbenimi navedbami o telefonskem pogovoru 13. 2. 2024 sodne tolmačke z vpisničarko, ki naj bi ji naročila prevod listin, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede tega opravilo poizvedbe. Iz uradnega zaznamka z dne 8. 3. 2024 (list. št. 68) je razvidno, da vpisničarke s sodno tolmačko niso govorile, iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2024 (list. št. 69) pa je razvidno, da je s sodno tolmačko pred izdajo sklepa z dne 7. 2. 2024 po telefonu govorila strokovna sodelavka, ki se je z njo dogovorila, da bo sodna tolmačka ustno tolmačila na naroku 19. 2. 2024 in ji pojasnila, da ji bo sodišče prve stopnje poslalo fotokopije predloga in odgovora na pr

Stroški pravdnega postopka z izvedbo dokazov nastanejo, ko so ti dokazi izvedeni, kar pomeni, da so stroški podaje pisnega prevoda listin iz slovenskega v nemški jezik nastali takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, torej ko je bil pisni prevod listin podan sodišču, s sklepom sodišča o stroških podaje pisnega prevoda listin pa so bili (že nastali) stroški sodne tolmačke (le) odmerjeni. Določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP ni mogoče razlagati tako, da bi tožniki lahko bili upravičeni do oprostitve plačila teh stroškov, ki so nastali že pred vložitvijo prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP namreč jasno in nedvoumno izhaja, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.

Oba sklepa o odmeri nagrade in stroškov sta pomanjkljiva, saj zgolj ugotavljata, da sta sodna tolmača za ustno prevajanje na naroku oziroma za prevod dokumentacije priglasila nagrado in materialne stroške. Ker ni potrebne obrazložitve, ali sta tolmačenje oziroma prevajanje opravila tako, kot jima je bilo naloženo, je odločitev o nagradi in stroških najmanj preuranjena. Pripomb tožnice na delo obeh sodnih tolmačev, da zaradi neopravljenega dela nimata pravice do nagrade, prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni obravnavalo in tudi ni navedlo, zakaj šteje, da sta sodna tolmača delo opravila.

Izpovedba priče bi bila le posreden dokaz (o vsebini korespondence), medtem ko je imel toženec možnost predložiti neposreden dokaz, tj. e-mail korespondenco sámo. Toženec ni pojasnil, zakaj ne predlaga neposrednega dokaza, zato je bil predlog za izvedbo posrednega dokaza pravilno zavrnjen.

Na pomanjkljivost izdelanega prevoda mora sodišče paziti uradoma, to dolžnost mu nalagajo določbe tretjega odstavka 254. člena v zvezi z 255. in 256. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijanem sklepu napačno ugotovilo dejstvo, da je postavljena sodna tolmačka izdelala prevod zaslišanja (izpovedbe) tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo 21. 4. 2017 in je preuranjeno z izpodbijanim sklepom odmerilo nagrado in odredilo izplačilo le-te iz položenega predujma tožeče stranke.

Okoliščine obravnavanega primera (da je pritožnik pred policisti pobegnil, da je izjavil, da če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in da je želel v Italijo) dajejo dovolj podlage za sum, da bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani verjetno lahko kadarkoli odšel, s tem pa bi onemogočil sodelovanje v postopku, kar je okoliščina, ki kaže na „nevarnost pobega“ na podlagi 5. alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da nobena izmed okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 ni podana. Glede na okoliščine primera pa obstoja „nevarnosti pobega“ ne more spremeniti zgolj pritožnikova izjava na glavni obravnavi, da v primeru selitve v Ljubljano ne bo pobegnil. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi neposredno od tožnika skušalo izvedeti razloge za izločitev tolmača, vendar pritožnik ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi kazale na nepristranskost ali nekorektno tolmačenje. Tudi iz podatkov upravnega spisa kaj takega ne izhaja. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče s sklepom (na glavni obravnavi) pravilno zavrnilo predlog za izločitev tolmača, v

Le splošno nasprotovanje mnenju invalidske komisije, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva izvedbe dokaza s sodnim izvedencem. Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako ni mogoče opredeliti kot telesno okvaro, kile v steni trebušne votline, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen. Zato tožnikov zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 70 % telesno okvaro, ni utemeljen.

Po določbi drugega odstavka 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev tolmača najpozneje do začetka procesnega dejanja, ki poteka s tolmačem

1. Tožena stranka je na izvedensko mnenje res podala ugovore, vendar je na te ugovore izvedenec odgovoril s pisno dopolnitvijo in z izpovedjo. Drugotožena stranka ob prejemu dopolnitve mnenja pripomb ni podala, prav tako pa se ni udeležila zaslišanja izvedenca, na katerem bi lahko razčistila svoje dileme, kar lahko pomeni le, da je izvedenec na njene prejšnje ugovore odgovoril. Pripombe, podane šele v pritožbi, so zato prepozne. 2. Podlaga za odmero nagrade sodnim tolmačem je 45. člen Pravilnika o sodnih tolmačih. Ta določa, da za pisno izdelavo prevoda listin pripada tolmaču za eno stran za prevod listine iz slovenskega v tuj jezik 80 točk. Določba sicer ni jasna, vendar je z jezikovno analizo teksta mogoče priti do ugotovitve, da je podlaga za odmero nagrade prevod listine in ne listina.

V razlogih pravnomočne sodbe omenjena skladnost mnenja v postopku določenega izvedenca z mnenjem pred pravdo po tožeči stranki angažirane izvedenke nima za posledico kršitve določb pravdnega postopka, saj je slednje upoštevno kot del strankinih navedb; glede na mnenji dveh pred pravdo po tožencu angažiranih izvedencev pa se navedbe obeh strank v tem delu izkažejo celo za skladne.

Izvedensko mnenje, izdelano za potrebe predkazenskega postopka, glede katerega v pravdnem postopku ni bilo soglasja pravdnih strank, da se takšno mnenje uporabi kot dokaz, nima neposredne dokazne vrednosti in sodišče nanj ne more opreti svoje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka očita sodiščema prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nista razumljivi, ker ne pojasnita svoje ocene izvedenih dokazov, zlasti v zvezi z različnimi mnenji izvedencev. Ta očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje navedlo mnenja izvedencev, a je verjelo prvemu, ki ga je postavilo sodišče v skladu z določbami ZPP o izvedencih v členih 243 do 256.

Ker je tožena stranka podala pripombe na izvedensko mnenje, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati izvedenca in razčistiti njene pripombe, na pa zavrniti izvedbe tega dokaza, ker tožnica ni bila pripravljena založiti predujma za dopolnitev mnenja.

S postavitvijo izvedenca med državo (sodiščem) in izvedencem ni sklenjena pogodba o delu. Gre za posebno razmerje, ki nastane v pravdnem postopku in se o njem tudi odloča v tem postopku. Zato tožbeni zahtevek na plačilo izvedenine ne more biti utemeljen. Če sodišče pri odločanju o nagradi in stroških za izvedensko delo ne postopa po določbah ZPP, pa lahko nastane odškodninska odgovornost države.

Tožeča stranka je dolžna plačati ustrezen znesek za poplačilo stroškov izvedenstva.

O povrnitvi priglašenih stroškov izvedenca, višini in načinu odmere nagrade odloča sodišče v skladu z veljavnim pravilnikom.

Sodišče dovoli izvršbo tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, če zakon predpisuje, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Zakon o pravdnem postopku določa, da pritožba zoper sklep o plačilu izvedenine ne zadrži njegove izvršitve.

Ker je izvedencu izvedeniško delo naložilo sodišče, je s tem hkrati do izvedenca prevzelo obveznost kritja stroškov odrejenega izvedeniškega dela, vključno z nagrado za opravljeno delo. To svojo obveznost bi sodišče lahko izpolnilo tudi tako, da bi v skladu s 3. odst. 249. člena, v zvezi z 256. členom ZPP, naložilo katerikoli stranki plačilo stroškov izvedeniškega dela.

Glede povračila stroškov in nagrade za izvedenca veljajo smiselno določbe drugega in tretjega odstavka 249. člena ZPP.