VSRS Sklep I Up 217/2025

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije, da opravi nov postopek.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-5401/2023/97 (1221-03) z dne 18. 7. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker je na podlagi meril iz Uredbe Dublin III¹ za njeno obravnavanje odgovorna Republika Hrvaška (2. točka izreka), in določila rok za izvršitev predaje (3. točka izreka).

2V obrazložitvi je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III in da tožnik ni dokazal, da ga je v hrvaškem azilnem domu spolno napadel varnostnik. V zvezi s tem je navedlo, da "glede na to da je bil tokrat tožnik na Hrvaškem manj kot 15 ur, da ni sporno, da zatrjevanega spolnega napada ni prijavil hrvaški policiji, da tudi po presoji sodišča ni dokazal spolnega napada varnostnika, da konkretizirano ni prerekal navedb toženke, da je šlo za varnostni pregled, ki je morda neprijeten, a nujen (tožnik zgolj zanika, da je šlo za varnostni pregled), da ni dokazal nasilja hrvaških policistov, upoštevajoč, da se je tožnik že po manj kot 15 urah in že tretjič vrnil v Republiko Slovenijo, upoštevajoč izpoved tožnika, da ima v Sloveniji veliko podporo s strani nevladnih organizacij, da ima v Sloveniji prijatelja in delo, zaradi česar prosi, da ostane v Sloveniji, zatrjevane a ne dokazana ravnanja hrvaških policistov in varnostnika, tudi po presoji sodišča ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti".

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi; podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da opustitev prijave spolnega napada v Republiki Hrvaški še ne pomeni, da se ta ni zgodil. Pritožnik ne more dokazati, da bo v Republiki Hrvaški še tretjič žrtev nečloveškega in ponižujočega ravnanja, lahko le opiše svoje pretekle izkušnje s hrvaškimi organi, ko je takšnemu ravnanju že bil izpostavljen. Na tej podlagi pa bi toženka nato morala pridobiti relevantne informacije in zagotovila v tej zvezi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Ta domneva pa je izpodbojna.²

7Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.³

8Zato mora država članica, pristojna za določitev odgovorne države članice, na eni strani upoštevati vse informacije, ki jih ji ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s členom 4 Listine, in na drugi strani sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic. Poleg tega mora po potrebi na lastno pobudo upoštevati tudi upoštevne informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v odgovorni državi članici.⁴

9Pritožnik v obravnavani zadevi domnevo, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam obravnavan v skladu s človekovimi pravicami, (med drugim) izpodbija z navedbami, da naj bi bil v hrvaškem azilnem domu že žrtev spolnega napada s strani varnostnika. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi ocenilo, da pritožnik teh trditev ni dokazal, oziroma, povedano drugače, ugotovilo je, da dejstva, ki jih zatrjuje v povezavi s spolnim napadom, niso resnična.⁵

10Upravno sodišče torej v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem ni presodilo, da zatrjevano spolno nasilje ne more pomeniti sistemskih pomanjkljivosti ali drugih relevantnih okoliščin, ki bi lahko povzročile kršitev člena 4 Listine, ampak je izhajalo iz dejanske ugotovitve, da pritožnik ni bil žrtev takšnega nasilja. Zato so pritožbeni očitki o neuporabi oziroma o sojenju v nasprotju s stališči mednarodnih organizacij glede žrtev spolnega nasilja neutemeljeni.

11Upoštevaje razloge izpodbijane sodbe je lahko predmet pritožbene presoje v povezavi z navedenimi očitki le pravilnost in popolnost dokazne ocene glede neresničnosti zatrjevanega dejstva, da je bil pritožnik v hrvaškem azilnem domu že žrtev spolnega nasilja. V zvezi s tem je bistveno, da je pritožnik v dokazovanje tega dejstva predlagal svoje zaslišanje, ki ga je Upravno sodišče na glavni obravnavi tudi izvedlo. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da ga je varnostnik po prihodu v azilni dom odpeljal v sobo, zaprl vrata in ga poskusil spolno zlorabiti, čemur se je uprl in pobegnil. Navajal je še, da je varnostnik tekel za njim in mu govoril, naj gre iz te države, in da je to tudi storil, saj v Republiki Hrvaški ni imel nikogar, h komur bi se lahko zatekel, policistov pa se je bal, ker so ga pred tem že pretepli.

12Upravno sodišče dejanskih zaključkov glede neresničnosti zatrjevanega spolnega napada ni sprejelo, ker bi zgoraj povzeti izpovedbi odreklo verodostojnost (npr. ker bi bil pritožnik nekonsistenten, se zapletal v protislovja, govoril očitno naučeno ipd.), ampak, enako kot toženka, predvsem na podlagi okoliščin, da pritožnik dejanja ni prijavil hrvaški policiji in da so varnostni pregledi morda neprijetni, a nujni. Dodatno je navedlo še, da se je v Republiko Slovenijo vrnil po manj kot 15 urah in da je zaslišan kot stranka prosil, da bi tu ostal, ker ima podporo nevladnih organizacij, prijatelja in delo.

13Po presoji Vrhovnega sodišča taka obrazložitev dokazne ocene Vrhovnemu sodišču ne omogoča preizkusa pravilnosti sklepanja o neresničnosti zatrjevanega spolnega napada. Pritožba utemeljeno opozarja, da od žrtve spolnega nasilja ni mogoče pričakovati, da bo dejanje nemudoma prijavila policiji, še zlasti ne, ko gre za prosilca za mednarodno zaščito v tuji državi, ki naj bi imel ob tem še slabe pretekle izkušnje s policisti. Tudi dejstva da varnostni pregledi obstajajo in da ima pritožnik v Sloveniji podporo nevladnih organizacij, prijatelja in delo, ne pomenijo, da do spolnega nasilja med temi pregledi ne more priti ali da se pritožnik v Republiko Slovenijo ne bi mogel vrniti iz drugega razloga, kot so nevladne organizacije, prijatelj ali delo.

14Bistveno za pritožbeno presojo pravilnosti dokazne ocene pa je, ali je ta v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V izpodbijani dokazni oceni pa Upravno sodišče, kljub temu da je pritožnika na glavni obravnavi zaslišalo, ni navedlo nobenih argumentov glede dokazne (ne)vrednosti tega dokaza v delu, v katerem je pritožnik opisal domnevni spolni napad (omenilo ga je le v delu, v katerem je ta skladen s siceršnjimi ugotovitvami Upravnega sodišča). Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov glede dokazne ocene pritožnikovega zaslišanja, Vrhovno sodišče tudi ne more preizkusiti, ali je Upravno sodišče upoštevalo navedeni metodološki napotek iz 8. člena ZPP, to pa posledično pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katero pazi Vrhovno sodišče med pritožbenim preizkusom po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Ker se ugotovljena kršitev nanaša na pomanjkanje razlogov glede ocene dokaza, izvedenega na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem, Vrhovno sodišče namreč kršitve ne more odpraviti samo, ampak bo to moralo storiti Upravno sodišče.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 81. do 85. točka obrazložitve.
³ Sodba C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 87. točka obrazložitve.
⁴ Sodba C-392/22 z dne 29. 2. 2024 v zadevi X, 87. točka obrazložitve.
⁵ Upravno sodišče je v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer navedlo tudi, da pritožnik "ni konkretizirano prerekal navedb toženke, da je šlo za varnostni pregled, ki je morda neprijeten, a nujen, ampak je zgolj zanikal, da bi šlo za varnostni pregled", vendar pa na podlagi navedenega ni ugotovilo nastanka pravne posledica priznanja dejstev (primerjaj prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ampak, nasprotno, večkrat poudarilo, da pritožnik spolnega napada ni dokazal, kar predpostavlja, da je to dejstvo štelo za sporno.