209. člen ZPP

Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.

Način upoštevanja izteka mesečnega roka v času sodnih počitnic v sodni praksi ni povsem enoten. Večinska sodna praksa pa je takšna, da rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu, kot bi sicer.

Med zakonskimi pogoji za prekinitev postopka ni sporazuma strank; slednje bi bilo kvečjemu razlog za mirovanje postopka.

Če ena od strank izrazi svojo voljo, da se postopek nadaljuje, sodišča izda ugotovitveni sklep o nadaljevanju postopka.

Mirovanje postopka se začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču. Postopek miruje, dokler kakšna stranka ne predlaga, naj se nadaljuje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da procesni roki, razen v nujnih zadevah, v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 niso tekli, na podlagi pravnih predpisov, ki so bili sprejeti po razglasitvi epidemije nalezljive bolezni covid-19 na območju Republike Slovenije v zvezi s sodnimi zadevami. Gre za procesno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi, za odločitev v sporu niso odločilna ali da je neko dejstvo že dokazano.

ZIZ ne opredeljuje učinka odloga na tek rokov, je pa institut primerljiv institutu mirovanja postopka, kot ga ureja ZPP. Do odloga namreč pride po volji ene ali obeh strank, nikoli pa po samem zakonu ali po odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Zato odlog izvršbe ne vpliva na tek zakonskih rokov. Upnik bi moral, ne glede na predlagani odlog izvršbe, pravočasno predlagati tudi opravo ponovnega rubeža, če naj bi se le-ta po izteku časa, za katerega je izvršba odložena, opravil.

Bistveno je, kdaj sta se stranki sporazumeli o mirovanju postopka in to naznanili sodišču oziroma kdaj je po sklepu sodišča nastopilo mirovanje postopka, ne pa, kdaj je bil sklep o tem vročen strankama.

Navajanje tožnika, da mu je bila pripravljalna vloga tožene stranke vročena tik pred narokom, ni opravičilo za izostanek z naroka, temveč kvečjemu razlog, da sodišče na samem naroku stranki podeli dodaten rok za odgovor.

Kdor je odstopil svoj dedni delež sodediču, se ni odpovedal dedovanju. Iz tega razloga se ne more ubraniti prevzemu pravde po zapustniku.

Izostanek obeh pravdnih strank z naroka za glavno obravnavo je v rednem pravdnem postopku razlog za mirovanje postopka (prvi odstavek 209. člena ZPP), ne glede na to, da je bila predvidena izvedba dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Izostanek strank z naroka ne povzroči mirovanja, če gre samo za narok za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom, ne pa če gre za narok za glavno obravnavo. Glavne obravnave ni mogoče opraviti brez navzočnosti vsaj ene pravdne stranke ali pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo brez navzočnosti pravdnih strank izvedlo listinske dokaze in nato izdalo sodbo, pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena. Gre za kršitev pravdnega postopka, iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ga pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP ne upošteva po uradni dolžnosti.

Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba presojati strogo, in prelaganje naroka brez izkazanih upravičenih razlogov ne pride v poštev. Zato se je strinjati z razlogovanjem v izpodbijanem sklepu, da v konkretnem primeru bolniški stalež tožnici ni absolutno preprečeval, da bi sodišču predložila dokaz o svojem položaju.

Sprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da je pooblaščenec tožeče stranke, upoštevajoč zaporedje procesnih dejanj na glavni obravnavi, na narok zamudil tako malo časa, da sodišče prve stopnje toženke, ki je pravni laik, ni utegnilo opozoriti na procesno pravico iz četrtega odstavka 209. člena ZPP.

Dvom v nepristranost sodišča ni razlog za prenos pristojnosti, o katerem bi moralo odločati Vrhovno sodišče.

Kdaj v pravdnem postopku nastopita prekinitev in mirovanje postopka in pod katerimi pogoji, je določeno v 205. do 210. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, in mirovanje postopka zaradi vložene nepopolne vloge dokler ne bo ustrezno dopolnjena ni predvideno, mimo tu določenih pogojev pa sodišče ne more odločiti o mirovanju postopka.

Če stranka na narok ne pride iz vzroka, ki ga pravočasno sporoči sodišču, in ne zato, ker ne bi hotela razpravljati ali ker bi s svojim izostankom konkludentno izrazila voljo, da se (začasno) preneha z nadaljnimi procesnimi dejanji, niso izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka. Mirovanje postopka namreč vselej nastopi po (izrecno ali konkludentno izraženi) volji obeh pravdnih strank.

Toženec je z vložitvijo predloga za nadaljevanje postopka povzročil nadaljevanje celega postopka in ne le tistega dela, ki mu je v korist.

Pritožbe zoper sklep o mirovanju postopka ni mogoče šteti za predlog za nadaljevanje postopka.

V skladu z določbo prvega odstavka 132. člena ZPP se pisanja (torej tudi vabilo na narok) vročajo po pošti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Oddaja obvestila po telefaksu ne predstavlja pravilne vročitve v smislu določb ZPP.

Četudi stranka ni seznanjena z vsebino sodne pošiljke, ker je ni dvignila v skladu z obvestilom vročevalca, se po 2. odst. 141. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena. Če ima v takšnem primeru odsotnost stranke z glavne obravnave za posledico ponovni nastanek pogojev za mirovanje postopka, se šteje tožba za umaknjeno.