210. člen ZPP

Sklep glasi na osebo, ki je med postopkom umrla. Umrla oseba pa nima sposobnosti biti pravdna stranka oziroma udeleženka postopka, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

Sodišče je ravnalo pravilno, ko je takso odmerilo po tar. št. 30010, v kateri je določena višina takse za postopek o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste. Pravilnost odmere sodne takse na podlagi vsebine konkretnega plačilnega naloga je mogoče preveriti.

Sodišče je odmerilo takso po tarifni št. 30010 ZST-1 zato, ker pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče ustavilo postopek, ker nobena od pravdnih strank v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje, ni predlagala nadaljevanje postopka, ni posebej taksirana, poleg tega pa tudi ni navedeno, da je takse prosta.

V sklepu o ugotovitvi mirovanja postopka je bil tožnik opozorjen na pravne posledice iz prvega do tretjega odstavka 210. člena ZPP, med drugim tudi na to, da se šteje, da je tožba umaknjena, če nobena stranka v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje postopka, ne predlaga njegovega nadaljevanja. Ker pravdni stranki v tem roku nista predlagali nadaljevanja postopka, je prvo sodišče pravilno štelo, da je tožba umaknjena in zato ustavilo postopek (tretji odstavek 188. člena ZPP).

Način upoštevanja izteka mesečnega roka v času sodnih počitnic v sodni praksi ni povsem enoten. Večinska sodna praksa pa je takšna, da rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu, kot bi sicer.

Predlog se zavrne.

Ne glede na predhoden predlog strank se postopek ne more nadaljevati prej kot v treh mesecih od dneva, ko je mirovanje nastopilo, prav tako pa se postopek ne more nadaljevati, če stranka pred potekom štirih mesecev od pričetka mirovanja ni predlagala njegovega nadaljevanja, ki ne more biti vezano na s strani strank poljubno določen trenutek v prihodnosti. Ker predlog za mirovanje postopka, ki sploh še ni nastopilo, ne more hkrati predstavljati predloga za nadaljevanje postopka, je neutemeljen tudi očitek, da je tožnica nadaljevanje pravočasno predlagala.

Če ena od strank izrazi svojo voljo, da se postopek nadaljuje, sodišča izda ugotovitveni sklep o nadaljevanju postopka.

Predlagateljica je na podlagi odredb predsednika Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepala, da razen v nujnih zadevah, procesni roki v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 ne tečejo. Obravnavana nepravdna zadeva se ne šteje kot nujna, zato procesni roki v tem času niso tekli. Predlagateljica zato v pritožbi pravilno navaja, da je bil predlog, ki ga je vložila 21. 8. 2020, vložen znotraj roka, kot ga določa 210. člen ZPP.

Mirovanje postopka se začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču. Postopek miruje, dokler kakšna stranka ne predlaga, naj se nadaljuje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da procesni roki, razen v nujnih zadevah, v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 niso tekli, na podlagi pravnih predpisov, ki so bili sprejeti po razglasitvi epidemije nalezljive bolezni covid-19 na območju Republike Slovenije v zvezi s sodnimi zadevami. Gre za procesno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Pravdna stranka lahko predlaga nadaljevanje postopka že pred pretekom trimesečnega zakonskega roka. Drugi odstavek 210. člena ZPP določa (le), da preden ne pretečejo trije meseci od dneva, ko je nastalo mirovanje, se postopek ne more nadaljevati. Iz te določbe ne izhaja, da pravdna stranka pred tem časovnim obdobjem ne sme predlagati nadaljevanja postopka, kot je to določal prejšnji ZPP-76.

Ker do odloga pride po volji strank, nikoli pa po samem zakonu oziroma po uradni dolžnosti, je odlog izvršbe mogoče primerjati z institutom mirovanja postopka in ne prekinitve postopka, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

Za pooblastilo zakon ne zahteva posebne oblike. Lahko je dano pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Izjema je določena le za pravne posle, za katere zakon predpisuje posebno obličnost. V tem primeru zahteva po obličnosti velja tudi za pooblastilo.

Zaradi enakega obravnavanja vseh zapustnikovih upnikov (prim. 415. člen ZFPPIPP) z začetkom stečaja zapuščine preneha pravica posameznega upnika uveljavljati svojo terjatev (neposredno) do zapustnikovega dediča (drugi odstavek 350. člena v zvezi s petim odstavkom 416. člena ZFPPIPP). Hkrati nastane pravica zapuščine (stečajne mase kot premoženja z omejeno pravno subjektiviteto – prim. prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), ki jo v imenu stečajne mase uveljavlja upravitelj, od zapustnikovih dedičev zahtevati plačilo teh terjatev (tretji odstavek 350. člena v zvezi s petim odstavkom 416. člena ZFPPIPP). Če je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan (kot v tem primeru), spadajo v stečajno maso terjatve do dedičev za zapustnikove dolgove po 142. členu ZD (1. točka prvega odstavka 418. člena ZFPPIPP).

Odlog izvršbe predstavlja začasni zastoj izvršilnega postopka in dokler traja, se izvršilna dejanja ne opravljajo. V tem času sodišče ne more opravljati izvršilnih dejanj, tudi ne poizvedb po petem odstavku 141. člena ZIZ in četrtem odstavku 133. člena ZIZ.

ZPP ne nalaga sodišču, da mora pravdno stranko pozvati, ali želi nadaljevati pravdni postopek, niti tega, da mora upoštevati namen strank glede nadaljevanja postopka. Tudi jezikovna razlaga določbe tretjega odstavka 210. člena ZPP ne dopušča dvoma o tem, da je pravdna stranka tista, ki mora predlagati nadaljevanje postopka.

V postopku v sporu majhne vrednosti ni mirovanja postopka, zato v obravnavani zadevi, tudi če je sodišče prve stopnje izdalo sklep o mirovanju, ki je sicer postal pravnomočen, na takšen nezakonit sklep ne more vezati pravnih posledic mirovanja postopka, kot je to določeno v 210. členu istega zakona.

Po določbi 46. člena ZBPP terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. To pomeni, da je tožnica, ne glede na to, da je bil toženec v postopku brezplačne pravne pomoči zastopan po odvetniku, ki je plačan iz sredstev proračuna (toženec ni imel stroškov za zastopanje in za plačilo sodnih taks), tožencu dolžna povrniti stroške.

Pogoj za nadaljevanje postopka, ki miruje, je predlog katere od strank za nadaljevanje postopka.

Obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti se sicer domneva, a če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o njenem (ne)obstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP je bil postopek v tej zadevi prekinjen, ko je tožnik izgubil pravdno sposobnost (saj v pravdi že od leta 2005 ni imel pooblaščenca), in ne šele od njegove smrti.