VSL Sklep III Cp 1201/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

1Prva tožnica oziroma tožnika¹ sta v tej pravdni zadevi dvakrat predlagala spremembo tožbe (z vlogo z dne 14. 6. 2024 in z vlogo z dne 13. 9. 2024). Pritožbeno sporna je druga točka izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe, s katero tožeča stranka zahteva plačilo 99.056,42 EUR s pripadki oziroma plačilo vsakemu tožniku 49.528,21 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je predlog za spremembo tožbe v tem delu zavrnilo, ker bi se zaradi razširitve tožbe na kondikcijski zahtevek spremenila stvarna pristojnost sodišča.

2Zoper sklep se pritožujeta tožnika, ki me drugim navajata, da je prva tožnica že v tožbi navedla, da zahteva, da vsaka stranka vrne drugi, kar je prejela iz naslova ničnega posla. Vrednost spornega predmeta po tožbi je ocenila na 14.100 EUR, kar predstavlja razliko med prejetim zneskom kredita in do trenutka vložitve tožbe odplačanim zneskom kredita. S povišanjem tožbenega zahtevka nista zahtevala nekaj novega, temveč sta v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahtevala izpolnitev iste obveznosti v višjem znesku. Sodišče bi zato moralo spremembo tožbe presojati kot privilegirano in jo skladno z 186. členom Zakona o pravdnem postopku² dopustiti. Če bi sodišče štelo, da ne gre za privilegirano spremembo tožbe, pa je spremembo tožbe potrebno dopustiti tudi zaradi načela ekonomičnosti po prvem odstavku 185. člena ZPP; zaradi zvišanja tožbenega zahtevka nad 20.000 EUR ne pride do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (prva) tožnica v tožbi postavila ugotovitveni zahtevek (glede ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa) in izbrisno tožbo (glede vknjižbe hipoteke). Skladno z določilom prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati tudi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze za ugotavljanje zatrjevanih dejstev. Tožbeni zahtevek se mora glasiti dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe.³ Pritožba opozarja, da je tožnica že v tožbi navedla, da zahteva, da vsaka stranka vrne drugi, kar je prejela iz naslova ničnega posla (in da je kot vrednost spornega predmeta v uvodu navedla 14.100 EUR, kar naj bi predstavljalo vrednost njenega dajatvenega zahtevka),⁴ vendar taka navedba iz več razlogov ne more predstavljati tožbenega petita: najprej iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica to res zahtevala, ker takega zahtevka ob koncu tožbe (kjer je postavila konkretni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe in notarskega zapisa ter izbrisno tožbo) ni postavila, tudi sicer pa tak zahtevek sploh ni konkretno opredeljen, ker se ne glasi na določen znesek denarja.⁵

6V nasprotju s pritožbenimi trditvami tožnika zahtevka za plačilo v tožbi torej nista uveljavljala. V spremembah tožbe sta postavila nov zahtevek in nista zgolj povišala že postavljenega zahtevka ali zahtevala drugega predmeta ali denarnega zneska zaradi okoliščin, ki bi nastale po vložitvi tožbe,⁶ kar bi utemeljevalo uporabo 186. člena ZPP. Tožnika sta želela tožbo spremeniti tako, da bi poleg že obstoječih zahtevkov uveljavljala novega. Vrednost novega dajatvenega zahtevka bi bila 99.056,42 EUR in za odločanje o njem bi bilo na podlagi prvega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče. V takih primerih se skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP šteje, da sprememba ni smotrna in je sodišče zato ne dovoli. Tožnika sta v obravnavani zadevi vložila povsem ločen zahtevek, ki ima od prej uveljavljenih zahtevkov drugačno pravno in delno tudi dejansko podlago, tako da stališče, da bi bila dovolitev spremembe tožbe (četudi bi jo zakon dopuščal) ekonomična, ni samoumevno (res je neveljavnost kreditne pogodbe predhodno vprašanje za presojo utemeljenosti denarnega zahtevka, vendar pa se bodo pri odločanju o denarnem zahtevku ugotavljala še druga dejstva in se bodo izvajali drugi dokazi, ki so irelevantni za presojo ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter za izbrisno tožbo, kar bi lahko zavleklo odločanje o že postavljenih zahtevkih). Sodišče ob tem pojasnjuje tožnikoma, da so bile v zadevi VSM I Cp 536/2024 (v kateri je sodišče kot nosilni razlog za svojo odločitev navedlo, da gre za privilegirano spremembo tožbe, ki jo je potrebno dopustiti skladno s 186. členom ZPP), okoliščine drugačne, ker je tam tožnica le povišala že postavljen zahtevek po izvedbi večine dokazov in ni zahtevala nekaj novega.⁷ Nenazadnje sodišče še opozarja, da bi se - če bi tožnika denarni zahtevek uveljavljala z ločeno tožbo - ta tožba obravnavala pred okrožnim sodiščem. Dovolitev spremembe tožbe ne sme imeti za posledico, da bi se denarni zahtevek tožnikov (za odločanje o katerem je pristojno okrožno sodišče) zgolj zaradi prej vložene tožbe z zahtevki z drugačno dejansko in pravno podlago obravnaval pred okrajnim sodiščem.⁸

7Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Tožnika s pritožbo nista uspela, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila, zato sta ji tožnika dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki obsegajo odvetniško nagrado za sestavo odgovora (625 točk ali 375 EUR), materialne stroške v višini 7,50 EUR in 22 % DDV na odvetniško storitev (84,15 EUR), skupno torej 466,65 EUR. Stroške morata povrniti roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

¹ Drugi tožnik se je tožnici pridružil z vlogo z dne 13. 9. 2024.
² Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ A. Galič, v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 123.
⁴ Pritožbena trditev, da iz določitve vrednosti spora izhaja, da je tožnica v tožbi postavila denarni zahtevek, je napačna. Vrednost spora, ki jo je določila tožnica, se nanaša na vrednost izbrisne tožbe, ki ni denarni zahtevek. Le pri zahtevkih, ki se ne nanašajo na denarni zahtevek, je namreč potrebno v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, medtem ko je pri denarnih zneskih vrednost spornega predmeta znana in je ni potrebno posebej navajati (drugi odstavek 180. člena ZPP).
⁵ A. Galič, nav. delo, str. 123.
⁶ Denarni zahtevek, ki ga tožnika utemeljujeta na (domnevnem) preplačilu svoje kreditne obveznosti, je nastal (tožba je bila že rojena) pred vložitvijo tožbe, saj iz tožbenih navedb izhaja, da sta že ob vložitvi tožbe (po njunem naziranju) v celoti izplačala in preplačala obveznost do toženke.
⁷ V citirani zadevi višje sodišče v 8. točki obrazložitve tudi izrecno opredeli, da tožnica ni zahtevala nekaj novega, ampak le odškodnino v višjem znesku.
⁸ Tožnika sta v vlogi, v kateri sta predlagala spremembo tožbe, sicer predlagala tudi odstop zadeve okrožnemu sodišču, medtem ko se v pritožbi glede na citirano sodno prakso očitno zavzemata za ustalitev pristojnosti okrajnega sodišča (kot je obrazloženo zgoraj, dopustitev spremembe tožbe in odstop zadeve na okrožno sodišče ni dopustna zaradi določila prvega odstavka 185. člena ZPP, dopustitev spremembe tožbe in nadaljnja pristojnost okrajnega sodišča pa bi bila v nasprotju z določbo prvega odstavka 32. člena ZPP). Sodišče v konkretnem primeru zavrača razlago drugega odstavka 19. člena ZPP, ki jo je zavzela pritožba (gre pa dejansko za prepis obrazložitve iz sklepa VSM I Cp 536/2024 z dne 16. 10. 2024), po kateri bi se sodišče lahko za nepristojno izreklo le do razpisa glavne obravnave. Določba 19. člena ZPP obravnava le primer, ko je bilo za zahtevek že ob vložitvi tožbe pristojno okrožno sodišče, pa je bila ta okoliščina v postopku pred okrajnim sodiščem spregledana (oziroma ni bila uveljavljana) tako s strani sodišča kot strank. Pritožbena razlaga bi pomenila, da bi lahko vsakdo dosegel, da o njegovi zadevi odloča okrajno sodišče, če bi le najprej postavil zahtevek v višini do 20.000 EUR, nato pa tožbo poljubno spremenil (tudi z vložitvijo povsem novega zahtevka, ki z že postavljenim zahtevkom ni dejansko ali pravno povezan). Kot je pravilno opozorila toženka v odgovoru na pritožbo, je potrebno spremembo tožbe v tem primeru presojati kot vložitev nove tožbe in ponovno opraviti predhodni preizkus, ki v konkretnem primeru pokaže, da je za presojo utemeljenosti kondikcijskega zahtevka pristojno okrožno sodišče.