20. člen ZPP

Delavec, ki zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, mora skladno z ustaljeno sodno prakso tožbo vložiti v roku 30 dni od prekinitve dela po civilnih pogodbah, pri čemer mu ni treba izpodbijati načina prenehanja poslovnega sodelovanja z dejanskih delodajalcem, mora pa zahtevati ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju. Delavec lahko, kadar pravočasno vloži tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ves čas, ko je delal v prikritem delovnem razmerju in ni vezan na 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.

Navedbe v predlogu za izločitev predsednika Višjega sodišča v Celju so do tolikšne mere nejasne, da je težko razbrati, katere se sploh nanašajo na proces izločanja sodnikov v zapuščinskem postopku in katere na proces izločanja sodnikov v pravdi, na katero je bila napotena tukajšnja pritožnica (v njej je nastopala kot tožnica) in kjer je prav tako zahtevala izločitev sodnikov in predsednikov sodišč, vključno s predsednikom Višjega sodišča v Celju.

Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1. V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso. Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča

S tem, ko je upravni organ pritožbo zoper začasni sklep zavrgel in je to odločitev potrdil pritožbeni upravni organ, pritožbeni organ ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti začasnega sklepa, ampak le procesno odločitev o zavrženju pravnega sredstva, ki zato ni bilo meritorno obravnavano. Da bi pritožnik dosegel to obravnavo, bi moral v upravnem sporu najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper začasni sklep, to je doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe, saj gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Šele ko bi bil ta sklep odpravljen in bi drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen (ker bi bila pritožba zavrnjena), bi zoper začasni sklep lahko vložil tožbo v upravnem sporu.

S prvotno postavljenim zahtevkom torej tožnik ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb uveljavlja priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, s spremenjenim oziroma razširjenim zahtevkom pa zaradi dopolnilnega mnenja invalidske komisije plačilo razlike do plače in prispevkov, kot če bi delal. Prvotno postavljen in razširjen tožbeni zahtevek torej nimata prave zveze, zato sprememba tožbe zakonito ni bila dopuščena. Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

Glede na samostojnost navadnih sospornikov v pravdi sme eden od sospornikov s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča samo v tistem delu, v kolikor se nanaša na njegovo materialnopravno razmerje z nasprotno stranko. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj pritožnice v razmerju do tožnikov. Tožniki zoper ta del prvostopenjske sodbe niso vložili pritožbe. Ker pritožnica s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na procesno razmerje tožnikov do drugotoženke, pritožnici ni mogoče priznati pritožbenega interesa za izpodbijanje sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko. Pojma ohranitve in obnove objekta pojmovno ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za predvidene gradbene posege v objekte na obstoječi lokaciji. Četudi bi bilo pri izdanih gradbenih dovoljenjih kršeno dolžno ravnanje pritožnice, bi to pomenilo zgolj, da je bila investitorju omogočena izgradnja objektov, ki ne bi bili skladni s prostorskimi pogoji. Morebitna povečana poplavna ogroženost zaradi takšne pomanjkljivosti bi predstavljala lastnost objekta, ki zmanjšuje možnost njene uporabe. Te ok

Tožnik je na naroku za glavno obravnavo zvišal tožbeni zahtevek, tako da je vtoževani znesek presegal 40.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku je odločil sodnik posameznik, kljub temu, da je bil po spremembi tožbe za sojenje pristojen senat. S tem je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno.

Sodišče ni vezano na sklep o prekinitvi postopka, ampak lahko svojo odločitev o tem, da ne bo čakalo na rešitev predhodnega vprašanja, naknadno spremeni, če nastopijo nove okoliščine ali tudi če situacijo drugače oceni.

Sodišče sme sprožiti spor o pristojnosti le do razpisa glavne obravnave.

Vrhovno sodišče je pri odločitvi, da ne ugodi predlogu za delegacijo pristojnosti, upoštevalo tudi, da postopek teče že več kot šest let in da po stanju spisa ni videti ovir, da se brez zamude nadaljuje in konča. Prenos zadeve na drugo sodišče bi pomenil nujno podaljšanje postopka.

Ker je tožena stranka ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi niso bile podane okolišine po določbi 65. člena ZPP/77 (poleg splošno krajevno pristojnega sodišča tudi sodišče, na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo, oz. sodišče, na območju katerega bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje), sodišče prve stopnje pa se ni izreklo za krajevno nepristojno, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 4. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77.

Prepozen je ugovor krajevne pristojnosti, če se je toženec pismenima vlogama že spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem ugovarjal krajevni pristojnosti.

Tožeča stranka šele v pritožbi ugovarja krajevni nepristojnosti sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo. Ugovor krajevne nepristojnosti je mogoče vložiti najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo (primerjaj 1. odstavek 20. člena ZPP). Smiselno enako velja to za ugovor tožeče stranke, saj se niti sodišče po navedenem roku, niti po uradni dolžnosti ne more izreči za krajevno nepristojno, čeprav bi ugotovilo, da je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (primerjaj 2. odstavek 20. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka z ugovorom krajevne nepristojnosti sodišča, podanim šele v pritožbi, prekludirana.

Tudi če je tožnik kot policist pri Republiški postaji prometne policije izvajal dela na območju celotne Slovenije, je bil na takšno delovno mesto razporejen z odločbo državnega organa, ki ima sedež v Ljubljani. Zato je v sporu zaradi napredovanja za reševanje zadeve krajevno pristojno delovno sodišče v Ljubljani in ne delovno sodišče v Celju, na območju katerega ima delavec stalno prebivališče.

Sodišče takoj po prejemu tožbe po uradni dolžnosti presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (1. odst. 15. čl. ZPP/77), vendar pa se sme po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (2. odst. 20. čl. ZPP/77). Tožencu zaradi nepravilnega vabljenja na glavno obravnavo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pooblaščenka in toženec nista imela zadosti časa za pripravo na glavno obravnavo, kar pomeni kršitev 4. odst. 293. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 286. čl. ZPP/77 in zaradi opustitve pravilne vročitve uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2.odst. 354. čl. ZPP/77.

Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. odstavek 20. člena ZPP, ko se je po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno, je pravilno. Slednji člen namreč določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Kot izhaja iz tožbenih trditev, temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek na odškodninski odgovornosti toženih strank. Ker v teh primerih ni določena izključna krajevna pristojnost drugega sodišča, kot pa sodišča, ki je prejelo omenjeno tožbo v obravnavno, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 2. odstavka 20. člena ZPP in je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, slednja pa je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odstavek 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena ZPP).

Ne drži dolžnikova trditev, da bi moral upnik že v predlogu za izvršbo predlagati več izvršilnih sredstev. Dovoljena je naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev. Krajevno pristojnost bi moral dolžnik ugovarjati v okviru roka za ugovor zoper sklep o izvršbi.

Zakon o izvršilnem postopku nima določb o tem, kako ravna sodišče, kadar meni, da ni krajevno pristojno. V skladu z določilom 14. člena istega zakona je treba v takih primerih uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), ki vsebuje predpise o rešitvi kompetenčnega spora. Po določilu 23. člena ZPP odloči v sporu o pristojnosti med rednimi sodišči neposredno višje sodišče, ki je v tem primeru vrhovno sodišče glede na to, da se spor o krajevni pristojnosti nanaša na dve okrajni sodišči z območja dveh višjih sodišč. Kdaj se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno, določa 20. člen ZPP. Po določilu prvega odstavka navedenega člena se lahko izreče le na ugovor toženca, podanem najpozneje na pripravljalnem naroku (oziroma v ugovoru, če gre za izvršilno zadevo - 4. točka 50. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena ZIP), po uradni dolžnosti pa le v primerih, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, vendar najpozneje na pripravljalnem naroku oziroma dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari (kar pomeni, da se po odločitvi o glavni stvari ne more več izreči za krajevno nepristojno).

Nepristojno v smislu določbe 7. odstavka 113. člena ZPP je samo tisto sodišče, ki na nobeni podlagi ne bi moglo biti pristojno za odločanje v določeni zadevi. Zato je tožba (na izpodbijanje pravnih dejanj zoper stečajnega dolžnika), ki je bila vložena v predpisanem prekluzivnem roku pri krajevno nepristojnem sodišču, k izključno krajevno pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka za njeno vložitev, vložena pravočasno.

Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti samo do izdaje sklepa o izvršbi.